ZPP člen 328, 328/5, 332, 343, 343/4. ZST-1 člen 16. ZST-1 tarifna številka 1121.
ugovor zoper plačilni nalog - plačilni nalog - pravni interes za pritožbo - procesna predpostavka za pritožbo
Kot za sleherno aktiviranje sodišča mora imeti stranka tudi za intervencijo pritožbenega sodišča pravovarstveno potrebo. Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo; četrti odstavek 343. člena ZPP) je zato procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist.
Zapuščinsko sodišče je z izdajo izpodbijanega sklepa zgolj sledilo soglasnemu in enotnemu predlogu dedičev, ki jim omogoča izvedbo ustreznih zemljiškoknjižnih vpisov na podlagi sklepa o dedovanju.
Ob dejstvu, da so izdajo izpodbijanega sklepa v vsebini, kot ga je izdalo prvostopenjsko sodišče, predlagali prav vsi dediči, tudi pritožnik, je v tej situaciji razumna smiselna uporaba 173. člena ZD, s katerim prvostopenjsko sodišče pod določenimi pogoji samo spremeni prvotni sklep.
spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - dokazna ocena - izpodbijanje dejanskega stanja - nedopusten pritožbeni razlog - preložitev naroka za glavno obravnavo - upravičeni razlogi za izostanek z naroka - službena odsotnost - neodložljive obveznosti - delo v tujini - zloraba pravice
Delo v tujini ni nenaden dogodek, dodatno pa je tožnik predhodno celo sam zaprosil za izvedbo naroka na ta dan. Ob dejstvu, da je bil tožnik vabljen na narok mesec dni poprej, preložitev naroka pa je zaradi opisanega razloga zahteval le en dan prej, pomeni takšno ravnanje zlorabo procesne pravice do opravičila.
ZPP člen 339, 339/1, 339/1-8, 408, 408/1, 409, 409/1, 410. ZNP-1 člen 216, 216/1.
ukinitev stikov z otrokom - naslov za vročanje - prijava prebivališča - ukrepi za zavarovanje otrokovih pravic - volja otroka - mnenje otroka - udeležba mladoletnega otroka v postopku
Izraženo mnenje otroka ima vedno pomembno težo in tudi dokazno vrednost, zato je treba preveriti, kakšna je trenutna volja vseh treh otrok v zvezi s stiki z nasprotnem udeležencem, nato pa presoditi, če je njihov odnos odklonilen, ali takšna odločitev resnično pomeni, da je na ta način najbolje poskrbljeno za koristi otrok in njihov uspešen osebnostni razvoj.
ZZZDR člen 123, 123/2. ZSVI člen 27. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - preživnina - preživninska terjatev - prenehanje terjatve - roditeljska pravica - podaljšanje roditeljske pravice - invalidnost - polnoletni invalidni otrok - preživljanje otroka po njegovi polnoletnosti - preživninska obveznost staršev duševno in telesno prizadetih oseb - pravna praznina
Podlago za dolžnikovo obveznost v predmetnem obdobju predstavljata izvršilni naslov in drugi odstavek 123. člena ZZZDR (Uradni list SRS, št. 15/76, Uradni list RS, št. 1/89 in 64/01).
Pretežni del pritožbene razprave pritožnik posveča problematiziranju zaključka sodišča prve stopnje utemeljenem sumu. Slednji pogoj za pripor je sodišče prve stopnje, skladno z izsledki enotne sodne prakse, v zadostni meri utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je bil utemeljen sum formalno dognan s pravnomočno obtožnico in da se po tem sodišče ni soočalo z novimi dejstvi in dokazi, ki bi utemeljen sum postavili pod vprašaj. Slednjih (novih dejstev in dokazov) tudi pritožnik ne navaja, zaradi česar s svojo presojo doslej zbranih dokazov, ko kot rečeno pritožba ne vnaša ničesar novega, ne more računati na drugačno presojo utemeljenosti suma.
ZPP člen 249. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 6. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 41.
povrnitev potnih stroškov izvedencu - stroški prihoda na sodišče - ogled - stroški fotokopiranja
Ker je bilo izvedencu naloženo, naj prevzame spis in ga nato vrne, je upravičen do povrnitve strošov za vožnjo za prihod na sodišče.
ZDT-1 člen 72, 72/1, 72/1-7, 72/2, 72/2-5, 74.. ZUP člen 87.. ZS člen 109.
službeno razmerje - prenehanje funkcije - državni tožilec - fikcija vročitve - upravni postopek
Za odločitev o pritožbi je bistveno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, in sicer, da je zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, res v tem, da mu preneha funkcija (7. točka prvega odstavka 72. člena ZDT-1) z dnem, ko je državnemu tožilcu vročena dokončna negativna ocena v skladu s peto alinejo drugega odstavka 72. člena, vendar pa je pojasnilo, da ta posledica po svoji naravi lahko nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče do vprašanja, ali je ustavno skladna zakonska ureditev, po kateri lahko prenehanje funkcije časovno odstopa od izdaje akta, s katerim se o tem odloči. Poudarilo je, da bi moral tak učinek, glede na zahteve Ustave Republike Slovenije, nastopiti šele po (oziroma najprej ob) vročitvi odločbe, s katero Vlada RS kot pristojni organ odloči o prenehanju funkcije. Na ta način se namreč zagotovi učinkovito sodno varstvo ter pravno varnost prizadeti osebi. Pojasnilo je, da navedeno vprašanje ne preraste v ugotovitev neustavnosti obstoječe zakonske ureditve, saj je morebitne neustavne posledice mogoče preprečiti z razlago in izvajanjem ZDT-1 na način, po katerem bi se trenutek vročitve navedene odločbe vlade časovno, kolikor je mogoče, ujemal z vročitvijo negativne ocene državnotožilske službe (npr. s hkratno vročitvijo obeh aktov). To pa se v konkretnih primerih lahko udejanja, saj ZDT-1 tega ne preprečuje. Izpostavilo je, da je izdelava ocene državnotožilske službe po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje, ker iz ZDT-1 ne izhaja, da bi Državnotožilski svet v zvezi z izdelavo ocene moral izdati upravno odločbo, niti da bi z izdelavo ocene Državnotožilski svet odločil o posledicah, ki iz take ocene izvirajo. To je tudi sistemsko ustrezno, saj prenehanje državnotožilske funkcije lahko izhaja zgolj iz ene same odločitve pristojnega organa, ker o prenehanju funkcije državnega tožilca ni mogoče odločiti dvakrat. Izpostavilo je, da je iz ZDT-1 očitno, da vlada izda ugotovitveno odločbo, ki posega v pravni položaj državnega tožilca, in da ima zoper njo prizadeti državni tožilec zagotovljeno tudi sodno varstvo v upravnem sporu. V takem upravnem sporu pa se lahko izpodbijajo tudi določeni vidiki, povezani z oceno državnotožilske službe, saj na tem vsebinsko temelji odločitev Vlade o prenehanju funkcije državnega tožilca.
Trditve o zavajanju oziroma prevari (če bi bile resnične/izkazane) bi bile lahko podlaga za sodno izpodbijanje v njeni posledici sklenjene pogodbe (49. v zvezi s 94. in 95. členom OZ). Ker do tega ni prišlo, upravičenega razloga za zavračanje plačila iz takšne pogodbe izvirajoče in zapadle obveznosti ni.
V tej zadevi nobena od strank ni podala zadostnih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo v zadevi. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in pri tožniku ustvarilo vtis, da so navedbe zadostne (oziroma je prav zato, ker predhodno ni bilo izvedeno materialno procesno vodstvo, toleriralo nekatere sicer prepozne navedbe), tožena stranka pa na pomanjkljivosti ni izrecno opozarjala. Odločitev pritožbenega sodišča, da navedbe niso bile zadostne, oziroma, da niso bile pravočasne, bi v opisani procesni situaciji pomenila sodbo presenečenja in kršitev pravice strank do poštenega sojenja. Po drugi strani pa toženi stranki zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke ni mogoče očitati, da ni podala vseh ugovorov, ki bi jih lahko in ki bi jih morala. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek, v katerem bosta imeli obe stranki možnost podati dodatne navedbe glede na zamejitev spora, kot je povzeta v prejšnji točki te obrazložitve.
zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - pretrganje zastaranja - pretrganje zastaranja kazenskega pregona - nedosegljivost obdolženega - bolezen obdolženca - sposobnost obdolženca sodelovati v kazenskem postopku
Dejstvo, da je zakonodajalec v drugem odstavku 91. člena KZ-1 uredil rok za novo sojenje po razveljaviti pravnomočne sodbe v postopku za izredno pravno sredstvo, ne pomeni, da se tretji in četrti odstavek 91. člena KZ-1 nanašata le na drugi odstavek istega člena. Slednja dva odstavka sta uporabna tako pri dveletnem roku za novo sojenje, kot pri rokih za zastaranje kazenskega pregona iz 90. člena KZ-1.
Bolezen je lahko razlog za nedosegljivost obdolženca za državne organe in razlog za pretrganje zastaranja.
Odločba ZZZS o začasni nezmožnosti za delo ne pomeni že avtomatično, da je obdolženec nesposoben biti prisoten in aktivno sodelovati v kazenskem postopku. V tako kompleksnem primeru sodišče prve stopnje ni razpolagalo z zadostnim medicinskim znanjem, da bi lahko sámo zanesljivo ocenilo, da obdolženec ni sposoben sodelovanja v postopku. Ker je sodišče s pomočjo izvedenstva zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec z omejitvami sposoben sodelovati v postopku le od izdelave izvedenskega mnenja dalje, ne pa tudi za nazaj, obstaja resen dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da obdolženec v obdobju od 11. 10. 2018 do 29. 4. 2019, ko je sodišče pridobilo izvedensko mnenje, niti z omejitvami (lahko tudi večjimi kot izhajajo iz izvedenega menja) ni bil sposoben sodelovanja. Posledično obstaja tudi dvom, ali je bilo zastaranje kazenskega pregona sploh pretrgano.
Vloge sodno medicinskih izvedencev in lečečih specialistov so različne. Naloga slednjih je zdravljenje, torej diagnostična obravnava in terapevtska obdelava, med tem ko sodni izvedenec delazmožnost ocenjuje tudi upoštevaje obremenitve, škodljivosti in tveganja delovnega okolja. Po sodni praksi specialist medicine dela lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedenka psihiatrinja pa je glede na prevladujoče tožnikove težave najustreznejša po specialnosti.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku invalidnost do dokončnosti izpodbijane odločbe ni bila podana. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Anksiozno depresivna motnja in somatizacija, torej telesni simptomi, ki nimajo organske osnove in so pogosto telesni izraz duševne stiske, sicer ne moreta biti nepomembni za oceno delazmožnosti, vendar bodo temeljita terapevtska obravnava in spremljanje vseh psiho socialnih sposobnosti pri tožniku glede na vse predhodno navedeno lahko uporabljivi le v novem invalidskem postopku pri tožencu, ne pa v tem sodnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
VSL00028129
ZPP člen 319, 319/3, 343, 343/4. OZ člen 101, 102, 125, 125/1, 251, 251/5, 299, 299/1, 319, 319/1, 336, 336/1, 349, 378, 378/1. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 55.
gradbena pogodba - izplačilo zadržanih sredstev - začasna situacija - terjatve iz gospodarskih pogodb - ugovor zastaranja - začetek teka zastaranja - ugovor nezapadlosti - prevzem dela - ugovor sočasnosti izpolnitve - ugovor ogroženosti - procesni pobotni ugovor - pogodbena kazen zaradi zamude - dogovor o pogodbeni kazni - izročitev bančne garancije - relativnost pogodbenih razmerij - upnikove pravice - sprejem izpolnitve - uzance
Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. S I. točko izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka in v tem delu postopek nadaljevalo kot po tožbi. Ker takšna odločitev nima vpliva na uspeh v pravdi nobene od strank, tožena stranka za pritožbo zoper to odločitev nima pravnega interesa.
Ugovor sočasnosti izpolnitve oziroma ugovor ogroženosti bi lahko tožena stranka v tej zadevi podala le v zvezi z glavno obveznostjo tožeče stranke. To pa je tožeča stranka že izpolnila. Jamčevanje za solidnost gradnje, ki nujno sledi že opravljeni izpolnitvi, tudi (na podlagi zakona) ni v nobeni zvezi z zapadlostjo terjatve na plačilo (preostanka) opravljenega dela.
Za razmerja obligacijskega prava velja načelo relativnosti. S. B. s. p. je bil pogodbena stranka tožeče stranke. Zato bi lahko njegova odpoved plačilu za opravljeno delo učinkovala le v razmerju do njegove pogodbene stranke, to je tožeče stranke, na pogodbeno ceno, dogovorjeno med pravdnima strankama, pa ne bi imela vpliva. Tožena stranka bi lahko terjatev v višini vrednosti del, ki jih je opravil podizvajalec tožeče stranke, v procesni pobot uveljavljala le, če bi trdila, da ji je S. B. to terjatev odstopil.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da možnost zahtevati pogodbeno kazen do končnega obračuna, še ne pomeni, da upniku, ki je izpolnitev sprejel, ne bi bilo treba nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Pri uveljavljanju pogodbene kazni je namreč treba ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje, skladno s 55. uzanco PGU najkasneje do končnega obračuna).
vzorčna zadeva - premalo izplačana plača - plačilo za dejansko opravljeno delo - medicinska sestra - plača
S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Ker obračun bruto zneska razlike v plači ni več relevantna obveznost delodajalca (kot tudi ne s tem povezana obveznost glede davkov in prispevkov), sodišče dajatvenega izreka ni moglo oblikovati drugače kot ga je - na plačilo spornega zneska.
Ker prenehanje delovnega razmerja pri MORS na podlagi 5. odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev, bi moral toženec tožnici odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu izplačati najkasneje v 30 dneh po obračunskem dnevu 30. 4. 2014 (glede na popolno zahtevo 28. 4. 2014), torej najkasneje 30. 5. 2014. Toženec je bil od 31. 5. 2014 dalje s plačilom v zamudi vse do dneva izplačila 11. 8. 2016, zato je tožnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. V glavnici, od katere so bile dosojene zakonske zamudne obresti, naknadno vplačane mesečne premije poklicnega zavarovanja niso bile upoštevane.
navajanje novih dejstev v sporu majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - spor male vrednosti
Predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Hkrati še velja, da pritožnik v pritožbi ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov oziroma lahko to stori le pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena ZPP, ki pa jih toženec niti ni zatrjeval.
Glede na ugotovljena dejstva o ravnanju zdravnice operaterke v zvezi s podajanjem pojasnilne dolžnosti tožnici je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica privolila (podala pravno učinkovito privolitev) v operacijo s podpisom tega obrazca (obrazca v prilogi B 5), da se je s podpisom le-tega zmogla seznaniti z na obrazcu opisanimi vsemi najpogostejšimi in običajnimi zapleti, ki se lahko zgodijo ob operaciji ali kasneje po sami operaciji.
Vprašanje, ali je bila izpolnjena, oziroma pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zdravnice operaterke, je pravno vprašanje in ne dejansko vprašanje, zato odgovor nanj ni v pristojnosti izvedenca medicinske stroke (niti zdravnice operaterke), temveč v pristojnosti sodišča.
Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje že "gola" nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak mora iti za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na to, da v obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ob ugotovitvi, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna.
prenos pravic in obveznosti izbrisane pravne osebe - nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka - zastaranje terjatve
Sodišče je pravilno obrazložilo, da se na podlagi vsebine sodbe ESČP z dne 11. 12. 2018 v zadevi Lekić proti Slovenji in obvestila Ministrstva za pravosodje z dne 13. 12. 2018 o takojšnji dokončnosti navedene sodbe na podlagi drugega odstavka 2. člena ZPPDID obravnavani izvršilni postopek po uradni dolžnosti nadaljuje.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnica je po razgovoru s stranko (ki s tožničino postrežbo ni bila zadovoljna) zapustila svoje delovno mesto in šla v sosednji lokal, kjer sta bila ta stranka in toženec skupaj na pijači. Bistvo očitka je že v tem, da je tožnica želela v navzočnosti toženca (delodajalca) razčistiti s stranko, kaj je bilo z njeno postrežbo narobe. Takšno ravnanje, pa čeprav je šlo s strani stranke za neutemeljene očitke zoper tožnico, je zagotovo stranko in toženca spravilo v zelo neugoden položaj. Celo ko jo je toženec napotil nazaj v trgovino, je to zavrnila, češ da hoče povedati, kako je bilo v resnici. Takšno ravnanje tožnice je bilo najmanj neprimerno, saj ni dopustno, da se spori z delodajalcem rešujejo v javnosti, vpričo stranke in drugih ljudi v gostinskem lokalu. Zato je v celoti za verjeti tožencu, da je bil okrnjen njegov ugled, pa tudi, da se je stranka počutila ponižano in napadeno. To pa pritrjuje trditvi toženca, da je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se je na podlagi 37. člena ZDR-1 delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.