ZPP člen 269, 269/4.. OZ člen 299, 299/1, 378.. ZPIZ-2 člen 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - odkupna vrednost
V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo, dalje do dneva izplačila sredstev.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po 1. odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno s 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določi glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo.
odpoved s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 28 ur tedensko, dejstvo, na katero utemeljeno opozarja tudi pritožba, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da mu je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - sprememba delodajalca - prenos dejavnosti - sodna razveza - reintegracija - datum sodne razveze - dejavnost vzgoje in izobraževanja - habilitacija - nova zaposlitev
V skladu s 60. členom Zakona o visokem šolstvu se delovna mesta visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev javno razpisujejo in zasedejo v rokih in na način, kot to določa statut visokošolskega zavoda. Prvi odstavek 150. člena Statuta tožene stranke določa, da zaposleni, ki ni obnovil postopka za izvolitev v naziv, ki je pogoj za opravljanje del, na katera je razporejen, teh del ne sme opravljati. Ob upoštevanju navedene določbe statuta tožnica, ki nima veljavne habilitacije za opravljanje pedagoškega dela na delovnem mestu visokošolski sodelavec - asistent, torej ne izpolnjuje pogojev za nadaljevanje tega dela pri toženi stranki.
V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje. Zato ji je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028448
ZKP člen 76, 76/3. KZ-1 člen 257.
zavrženje nepopolne vloge - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Izraba uradnega položaja je v tem, da uradna oseba kot storilec kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1, opravi določeno dejanje v okviru pooblastil, ki jih ima, vendar ne v tisti smeri, kot izhaja iz namena posameznega uradnega dejanja, temveč z namenom pridobitve nepremoženjske koristi (zase ali za drugo osebo) ali oškodovanja drugega. Takega namena opis dejanja v vlogah oškodovanke kot tožilke po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ne vsebuje. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je opis kaznivega dejanja nepopoln, kar pa ima za posledico zavrženje vloge oškodovanke na podlagi določbe tretjega odstavka 76. člena ZKP, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 99.. ZSDU člen 91, 94.. Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust
Tožena stranka je odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 11 delavcem in torej ni šlo za kolektivne odpuste.
ZDR-1 člen 31, 49.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 208.
kilometrina - potni stroški - kraj opravljanja dela - službeno potovanje
Po določbi 31. člena ZDR-1 je kraj opravljanja dela obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in je treba v primeru spremembe tega pogoja v skladu na določbo 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Ni mogoče šteti, da je bil z vsako odreditvijo dela v drugem kraju, od navedenega v pogodbi o zaposlitvi, dejansko spremenjen pogodbeno kraj opravljanja dela, saj pogodbi o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določata glavni kraj opravljanja dela. Glede na to ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je z odredbami tožniku začasno pisno odredila delo v drugem kraju, ki se za potrebe uveljavljanja stroškov za prevoz na delo in z dela šteje za kraj opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni šlo za službene poti. Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih štelo tožnikove poti na navedena delovišča za službena potovanja, za katera tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP.
zagovornik soobdolženca - kolizija interesov med soobdolženci - pravica do proste izbire zagovornika
Povsem pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na komentar k 68. členu ZKP, v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca, to pa bi bilo tudi v nasprotju s 5. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko. Takšnemu položaju namreč ustreza situacija, ko bi zagovornik v istem kazenskem postopku zastopal dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji in bi tako zaupne informacije, ki jih je dobil od prvega obdolženca, lahko uporabil v njegovo škodo, zato da bi koristil soobdolžencu, ki ga kasneje zagovarja.
Res je, da je pravica do proste izbire zagovornika ena od temeljnih obdolženčevih pravic, vendar pa le-ta, kljub pomembnosti odnosa zaupanja med stranko in zagovornikom, ni in niti ne more biti absolutna, še zlasti v primerih, kjer prihaja do kolizije interesov obrambe v postopkih z več obdolženci. Sodišče mora tako v razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, pri tem pa v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obdolženčevo pravico do obrambe.
obstoj delovnega razmerja - samostojni podjetnik - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Sodišče prve stopnje se je pri presoji po nepotrebnem opiralo na določila pogodbe o opravljanju marketinških storitev (npr. da ne vsebuje obveznosti tožnika, da delo opravlja vsakodnevno v prostorih toženke in z njenimi sredstvi, da v pogodbi ni določen kraj opravljanja dela), saj v tovrstnih sporih ni bistvena vsebina pogodbe, ki je formalna podlaga sodelovanja, ampak je pomembno raziskovanje dejstev, ki kljub sklenjeni civilni pogodbi kažejo na izvajanje delovnega razmerja. Podobno nerelevantne so ugotovitve sodišča prve stopnje kot npr., da tožniku ni bilo potrebno predložiti bolniškega lista. To namreč ni bilo potrebno, ker pri toženki ni bil zaposlen. Iz istega razloga je nepomemben poudarek sodišča prve stopnje, da tožniku, za razliko od zaposlenih, ni bilo treba pridobiti soglasja za opravljanje nadur. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da naj bi bil tožnik bistveno bolj samostojen od zaposlenih, vezalo na docela nerelevantno dejstvo, da tožnik ni dobil plačanih potnih stroškov. Takšne okoliščine, ki kažejo zgolj na običajno, splošno znano razliko med zaposlenimi delavci in sodelavci po civilnih pogodbah, tožniku ne morejo biti v škodo pri dokazovanju elementov delovnega razmerja.
Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti, s čimer je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00028744
KZ-1 člen 201, 201/2, 201/3, 201/4. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 8. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 27, 27/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 392, 392/1.
ogrožanje varnosti pri delu - varnost in zdravje pri delu - storilec - oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu - blanketna norma - dopolnilna norma - razlogi o odločilnih dejstvih - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Storilka kaznivega dejanja iz drugega odstavka 201. člena KZ-1 je lahko le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu. Sodišče se je zadovoljilo z ugotovitvijo, da je bila ena od zadolžitev obdolženca, sicer tehničnega direktorja družbe, tudi "nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem". Kakšne vrste nadzor sta imela v mislih delodajalec in obdolženec, v kakšnem obsegu in nad katerimi sredstvi, sodišče ni ugotavljalo, konkretna določba obdolženčeve pogodbe o zaposlitvi pa je tako splošna, da je ni mogoče razlagati v smeri, da je bila na obdolženca z njo prenesena odgovornost za varnost in zdravje pri delu na konkretnem delovnem kraju.
Neveljavnost vknjižbe kot posledico ničnosti pravnega posla določa že sam zakon (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). To pomeni, da je ob ugotovljeni ničnosti pravnega posla, ki je bil podlaga določeni vknjižbi, nujno neveljavna tudi sama vknjižba.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00027905
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 17, 38. URS člen 1, 2, 67, 34, 35, 36, 53. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 372, 1057, 1057/2. ZVPot člen 23, 24. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/3, 113a/6. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 29a/1, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
predhodno odločanje - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - harmonizacija prava - varstvo potrošnikov - kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - preizkus po uradni dolžnosti - obseg preizkusa - dobra vera in poštenje - pojasnilna dolžnost banke - bančno poslovanje - ničnost - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - načelo vestnosti in poštenja - načelo profesionalne skrbnosti - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - pravica do doma - pogodbena svoboda strank - omejitev pogodbene avtonomije
Sodišče EU je v zadevi C-407/18 presodilo, da mora imeti v skladu z načelom učinkovitosti prava EU izvršilno sodišče, ki odloča o predlogu za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrošniške pogodbe o hipotekarnem kreditu, možnost na predlog potrošnika ali po uradni dolžnosti opraviti preizkus notarskega zapisa, ali vsebuje nepoštene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, in pri tem odložiti predlagano izvršbo.
Sodišče EU je pri tem poudarilo, da preventivni nadzor notarja, tudi če obstaja, ne zadostuje za zagotovitev učinkovitega varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Potrošniku mora biti zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pred nepoštenimi pogoji tudi v fazi izvršbe.
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (38. člen Listine EU o temeljnih pravicah) je temeljni cilj učinkovito vzpostaviti enakost med ponudnikom in potrošnikom, ki je sicer v podrejenem položaju in nima možnosti vplivanja na vsebino pogojev, pri tem pa tudi odvrniti ponudnike od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da je navedeno enakost dolžno vzpostaviti nacionalno sodišče z zavrnitvijo učinkovanja nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v tej smeri ni aktiven. Potrošniško varstvo ne uresničuje le zasebnega interesa konkretnega potrošnika, ampak tudi javni interes dviga življenjske ravni in kakovosti življenja v družbi. Vloge in odgovornosti nacionalnega sodišča se pri tem ne omejuje le na možnost, da se izreče o nepoštenosti pogoja, ampak je to njegova obveznost, ki jo mora izpolniti takoj, ko tak pogoj lahko zazna in presodi.
Slovenski izvršilni postopek omogoča, da izvršilno sodišče opravi vsebinsko presojo nepoštenih pogojev v izvršilnem postopku in ni nujno navedenega vprašanja prepustiti sodišču v ločeni pravdi ter le odložiti izvršbo. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na notarski zapis kot izvršilni naslov).
Zasnova minimalne uskladitve (harmonizacije) državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni (ni prenesel omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13). S tem je omogočil tudi presojo jasnih (transparentnih) pogojev, s čimer vprašanje ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti za obseg dopustne presoje nepoštenosti po slovenski ureditvi nima pomena. Pri tem je zakonodajalec tudi opredelil v 23. in 24. členu Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, s čimer je omogočil boljše, širše varstvo potrošnikov.
Čeprav v pretekli ureditvi, ki velja za obravnavano zadevo, zakonodajalec ni konkretno opredelil omejitve valutne klavzule, tovrstna omejitev izhaja iz same prepovedi nepoštenih pogojev (23. člen ZVPot), ki jo slovenski pravni red neposredno povezuje s pravnim standardom vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Če načelo vestnosti in poštenja povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. Sodišče druge stopnje ob zahtevi transparentnosti kreditnega produkta, poudarja zahtevo po kakovostnih izbirah, da se lahko potrošniku zagotovi učinkovita izravnava pogajalske podrejenosti in s tem učinkovito izvrševanje pogodbene svobode. Kreditna pogodba že po svojem namenu bistveno odstopa od tipičnih aleatornih poslov, t. i. kockarskih poslov, pri katerih je dopustno sprejeti tudi neomejeno tveganje velike izgube, ki ga ni mogoče obvladovati. Glavni interes in utemeljeno pričakovanje potrošnika pri stanovanjskem kreditu je dolgoročno stabilno financiranje, ki ga prekomerno ne obremeni in ne vsebuje težko obvladljivega tveganja nezmožnosti odplačevanja (v obravnavani zadevi iz mesečnih prihodkov v domači valuti). Banka mora slediti razumnim pričakovanjem potrošnika in ga varovati pred tveganjem odškodovanja in položajem, da zaide v plačilno nesposobnost in posledično v spiralo zadolženosti. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju. Odgovornost ne obstaja samo v fazi sklepanja pogodbe, ampak v celotnem življenjskem ciklu kredita, tudi v fazi oblikovanja produkta. Zahteva po odgovornem kreditiranju pa ne izhaja le iz navedenih načel, ampak tudi iz temeljnih sistemskih zahtev bančnega poslovanja, saj morajo banke vedno poslovati znotraj omejenega tveganja.
Za presojo so pomembni tudi ustavni vidiki, predvsem vrednote načela socialne države in socialna funkcija lastnine. S tem, ko je v potrošniško stanovanjsko kreditno pogodbo vnesen element neomejenega tveganja (neomejeno valutno tveganje, potencirano še z obrestnim tveganjem zaradi variabilne obrestne mere), torej tveganja tudi zelo velike premoženjske izgube, je povsem izstopajoč le ekonomski vidik možnosti (špekulativne) pridobitve ali izgube premoženjske koristi, socialni vidik stabilnega financiranja stanovanja kot izjemno pomembne dobrine, pa je povsem v ozadju. Tak bančni produkt namesto, da bi okrepil svobodo in varnost posameznika, temeljna elementa dostojanstva človeka, lahko učinkuje povsem nasprotno. Na ključnem področju ustvarjanja temeljev za osebni razvoj ga potisne v nestabilno okolje možnosti velike izgube, v katerem obstaja resno tveganje, da bo okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo zaradi tveganja učinka dolžniške spirale in izgube doma, lahko celo tveganja revščine.
Enako kot po nacionalnem pravu, je tudi v pravu EU varstvo potrošnikov in s tem presoja nepoštenih pogojev, kot je bilo že pojasnjeno, prepletena z vrednoto solidarnosti, svobode in spoštovanjem socialne funkcije lastnine. Poudarki, vezani na spoštovanje slovenske ustave, so zato uporabni tudi pri presoji nepoštenih pogojev po pravu EU s sklicevanjem na 38. člen Listine EU (ki omogoča omejevanje lastninske oziroma premoženjske svobode v javnem interesu varstva šibkejšega - potrošnika) in s sklicevanjem na zavezanost socialnemu tržnemu gospodarstvu, ki je usmerjeno v socialni napredek (člen 3(3) Pogodbe o Evropski Uniji - PEU).
Posplošeno pojasnilo o možnosti zvišanja ali znižanja obveznosti še ne omogoča transparentnosti pogodbenega pogoja valutne klavzule. Razumevanje pogoja nasprotovanja dobri veri iz Direktive 93/13 je v bistvenem sorodno razumevanju vsebine slovenskega načela vestnosti in poštenja, podan pa je tudi pogoj znatnega pogodbenega neravnotežja.
Po pojasnjenem je nepošten v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Ker je podana tako kršitev po nacionalnem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
Zaradi ničnosti nepoštene valutne klavzule preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Notarski zapis take pogodbo nima učinka izvršilnega naslova.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00028208
OZ člen 174, 179, 288, 299. ZPP člen 212, 216. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
odmera nepremoženjske škode - odškodnina za strah - odškodnina za skaženost - pojem skaženosti kot pravni standard - odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - premoženjska škoda - tuja pomoč - obseg pomoči - kamp - prikolica - plačilo pavšala - prosti preudarek - uničenje stvari - trditveno in dokazno breme oškodovanca - delno plačilo odškodnine - zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine - vračunanje obresti - odvetniški stroški - odsotnost iz pisarne - potni stroški stranke - višina kilometrine - samostojna storitev odvetnika
Pri ugotavljanju, ali je skaženost podana, gre za materialnopravno presojo. To pomeni, da mora sodišče presoditi, ali je le-ta glede na zatrjevana dejstva res podana ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na oceno pravnega standarda, ki jo je podal izvedenec kot estetsko motnjo, temveč je vezano na opis poškodb oziroma posledice poškodb v objektivnem smislu ter na oškodovankino duševno trpljenje.
Da bi poškodba trajno poslabšala zdravstveno stanje tožničinega desnega kolena, v dokaznem postopku ni podlage. Šlo je le za začasne telesne bolečine v desni nogi v času zdravljenja levega gležnja zaradi večjega obremenjevanja po poškodbi. To ugotavlja tudi izvedenec v tem postopku, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru prisoje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Vendar pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi občasnih bolečin ovirana pri opravljanju težjih gospodinjskih in športnih opravil in dejavnosti, v direktnem nasprotju z mnenjem sodnega izvedenca, ki je na podlagi zdravstvene dokumentacije, pogovora in pregleda tožnice ocenil, da sicer minimalna omejena gibljivost levega skočnega sklepa (inverzija in everzija 5 st.) ni zapustila funkcionalnih in anatomskih posledic, ki bi lahko pomenile trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti in delovnih zmožnosti. Ugotovitev izvedenca, da ima lahko tožnica še sedaj občasne bolečine ob spremembi vremena, daljši hoji ali stoji ni zadostni razlog za zaključek o tožničini oviranosti pri omenjenih opravilih. Izvedenec je ob upoštevanju dejstva o obstoju občasnih lahkih bolečin argumentirano pojasnil, upoštevajoč uspešnost zdravljenja in obseg poškodbe, da splošne življenjske aktivnosti tožnice zaradi te poškodbe niso okrnjene.
Tožnica ni upravičena do celotnega vplačanega letnega pavšala za prikolico v kampu. Iz neprerekanih trditev tožnice (in tudi sicer z listinami izkazanih) izhaja, da se je lahko prikolica uporabljala v času od aprila do oktobra, torej šest mesecev, in je tako pavšalni znesek vezan tudi na uporabo v obdobju, ko tožnica še ni bila poškodovana. Če pred poškodbo ni mogla uporabljati prikolice zaradi slabega vremena (ali neke druge višje sile), to ni v vzročni zvezi s kasnejšim nastankom poškodbe, za katerega odgovarja zavarovanec toženke.
ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZGD-1 člen 395, 395/1, 501, 501/1. OZ člen 92, 622, 768.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izključitev družbenika iz družbe - razlogi za izključitev družbenika - obstoj utemeljenega razloga za izključitev
Tudi pogodbeno izključitev družbenika bodo tako utemeljevala ravnanja, ki so dovolj "groba" oz. resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno nujno povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi.
Sodišče je pri presoji razlogov za izključitev vezano na tiste stvarne razloge, ki so jih imeli družbeniki pred seboj v času odločanja o izključitvi.
Razen če ni za poseben primer tako dogovorjeno s pogodbo (bodisi družbeno, bodisi kakšno drugo), od družbenika v obligacijskih razmerjih z družbo ni mogoče zahtevati, da bo svoje interese povsem podredil interesom družbe oz. da svojih lastnih interesov oz. pravic, ki mu gredo iz takšnih razmerij, ne bo uveljavljal, če bo to v nasprotju z interesi družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00030757
ZASP člen 30, 81, 168, 168/2. ZASP-B člen 156, 156/3, 156/4, 156/5, 157, 157/4. OZ člen 198. ZPP člen 252, 252/1, 252/2.
avtorsko nadomestilo - pravica radiodifuznega oddajanja - neupravičena pridobitev - neupravičena uporaba avtorskih del - tarifa - skupni sporazum - pravna praznina - običajni honorar - primerno nadomestilo - osnova za izračun nadomestila - dokaz z izvedencem - dokazni predlog z vpogledom izvedenca v listine - pregled dokumentacije - pravica do izjave - potni stroški odvetnika - stroški odvetnika s sedežem zunaj območja sodišča
Nepravilno je pritožbeno stališče, da sme izvedenec kot pomočnik sodišča pregledovati le dokumentacijo, ki je del sodnega spisa, oziroma da sme svoje ugotovitve opreti le na dokumentacijo, ki je del sodnega spisa. Tožena stranka je podala dokazni predlog za vpogled dokumentacije s pomočjo izvedenca. Dokazovanje z izvedenci vodi sodišče (prvi odstavek 252. člena ZPP). Po drugem odstavku 252. člena ZPP se na zahtevo izvedenca in v mejah trditvene podlage strank lahko izvedejo dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Sodišče prve stopnje je imelo pravno, v trditvah tožene stranke pa tudi dejansko podlago za to, da je izvedencu dovolilo (dalo pooblastilo), da za potrebe izdelave izvedenskega mnenja pri toženi stranki pregleda ustrezno računovodsko dokumentacijo (torej dokumentacijo, ki ni del sodnega spisa). Pojasnilo izvedenca ob zaslišanju, da je pregledal 3.420 računov (114 strani po 30 računov), omogoča zaključek, da je bil predmet izvedenskega dela pregled obsežne dokumentacije. Obremenjevanje sodnega spisa s tako obsežno dokumentacijo ne sme biti samo sebi namen. S pritožbenimi navedbami, v okviru katerih pritožnica ne napada dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, naslonjenih na mnenje izvedenca, pa skuša doseči prav to. Z vidika spoštovanja strankine pravice do izjave je odločilno, da ji je bila v fazi izvajanja dokaza z izvedencem (pa tudi kasneje, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka dela naroka s 1. 10. 2018, list. št. 134d v spisu) dana možnost sodelovanja (imela je možnost, da se seznani z dokumentacijo ter o njej izjavi), vendar te možnosti ni izkoristila.
ZVEtL-1 člen 42, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/1, 50.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - redna raba stavbe - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - zakonska domneva - (ne)izpodbojnost domneve - obseg pripadajočega zemljišča - ugovor javnega dobra - grajeno javno dobro - stvarna pravica na nepremičnini - namembnost zemljišča
V skladu z določilom drugega odstavka 42. člena ZVEtL-1 je skupno pripadajoče zemljišče tisto, ki je (bilo) neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je postalo last lastnikov več stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravila ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi se, če ni določeno drugače, uporabljajo tudi za skupno pripadajoče zemljišče (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1), medtem ko kriterije za določitev pripadajočega zemljišča določa 43. člen ZVEtL-1.
Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča lahko utemeljen le v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Morebitna današnja razglasitev javnega dobra (torej po 1. 1. 2003) ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.
URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZIZ člen 57.
začasna odredba - postopek za izdajo začasne odredbe - ugovor zoper začasno odredbo - vročitev ugovora - vročanje odgovora na ugovor dolžniku - načelo kontradiktornosti - kršitev načela kontradiktornosti postopka - zavrnitev dokaznega predloga - dopustnost dokaza - poseg v pravico do zasebnosti - dokaz, pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti - načelo sorazmernosti - pravica do izjave - verjeten obstoj terjatve
Izvedba dokaza, tudi če je pridobljen s kršitvijo pravice do zasebnosti, ni a priori izključena. Poseg v pravico do zasebnosti je namreč pod določenimi pogoji dopusten, in sicer če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine oziroma, če je namen izvedbe takšnega dokaza izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Takšno je tudi stališče sodne prakse rednih sodišč, ki temelji na povzeti odločbi Ustavnega sodišča, saj ZPP tega področja (dokazi, pridobljeni na nedovoljen način) ne ureja. Vse povedano velja tudi za izvedbo in oceno nezakonito pridobljenih dokazov v postopku zavarovanja.
ZPP člen 12, 66, 72, 105, 286b, 287, 287/2. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 305, 345.
zastopanje - pooblastilo za zastopanje - podpis vlagatelja - podpis na vlogi - podpis pooblaščenca - pristranskost sodišča - pristranskost sodnika - izločitev sodnika - predlog za izločitev sodnika - predlog za delegacijo pristojnosti - stečajni postopek nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe - uvedba stečajnega postopka - sklep o začetku stečajnega postopka - objava sklepa - javna objava - ločitvena pravica - uveljavitev prerekane ločitvene pravice - prava neuka stranka - pravočasno grajanje procesnih kršitev - zavrnitev dokaznih predlogov
Podatki spisa izkazujejo, da so odgovor na tožbo in vse toženčeve vloge podpisane pod navedbo toženca na prvi strani z žigom in podpisom pooblaščene odvetniške družbe, kar je skladno z obstoječo zakonodajo. V 105. členu ZPP je določeno, da morajo biti vloge podpisane, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Mesta, kjer se mora nahajati podpis, zakon ne določa.
Sklep, s katerim je sodišče uvedlo stečaj naknadno najdenega premoženja izbrisane pravne osebe, je bil javno objavljen v obliki in besedilu, kot izhaja iz sklepa v prilogi A 1, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožnik o uvedbi stečaja in o vseh procesnih dejanjih v stečajnem postopku, za katere zakon določa, da so javno objavljena, ni bil obveščen. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP, ki določa zakonsko fikcijo o obveščenosti strank z vsebino, ki je javno objavljena.
Določilo 12. člena ZPP ne pomeni, da je sodišče prve stopnje dolžno tekom postopka prava neuko stranko opozarjati prav na vsa procesna pravila. Nepoznavanja prava škoduje tudi strankam, ki niso pravni strokovnjaki in se mora stranka o osnovnih postopkovnih pravilih seznaniti sama.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00027704
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-4. OZ člen 179, 299.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nevložitev odgovora na tožbo - pravica do izjave - pasivnost tožene stranke - priznanje dejanskih trditev - fikcija priznanja dejstev - nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - premoženjska škoda - izgubljeni dohodek - potni stroški - tuja pomoč - zakonske zamudne obresti - predpravdni odškodninski zahtevek - odločitev o pravdnih stroških
Ker pasivnost tožene stranke (ki ne vloži odgovora na tožbo) povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, sodišču dejanskega stanja ni treba, niti ga praviloma ne sme ugotavljati. Oprava naroka zato pred izdajo zamudne sodbe, če so zanjo izpolnjeni vsi pogoji po prvem odstavku 318. člena ZPP, ni potrebna.
ZPP člen 116, 116/1, 116/2, 140, 140/1, 142, 142/3, 142/4. ZIZ člen 55, 58, 58/4.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - rok za ugovor - zamuda roka - vrnitev v prejšnje stanje - nadomestna vročitev - opravičljiv razlog za zamudo - počitnice - sprejem sodnih pošiljk - standard nezakrivljenosti - dolžna skrbnost - vročanje po članu gospodinjstva
Praviloma velja, da mora biti stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa nato za vročitev dejansko ni izvedela, ker je bila npr. na počitnicah, omogočena vrnitev v prejšnje stanje. Od naslovnika namreč ni mogoče zahtevati, da ob začasni odsotnosti zaradi službene poti ali dopusta za ta čas poskrbi za sprejem sodnih pisanj.
Stranka namreč lahko nosi breme krivde svojega odvetnika, pa tudi svojega zakonitega zastopnika, ni pa ji mogoče pripisati bremena za krivdno ravnanje tretjih oseb, v konkretnem primeru matere, ki drugemu dolžniku ni pravočasno izročila sodnih pisanj oziroma ga obvestila o njihovem prevzemu.
Četrti dolžnik v omenjenem času ni bil odsoten od doma (tako kot drugi dolžnik), zato je imel možnost nastalo situacijo preprečiti na način, da bi ob dotedanji praksi prevzemanja pošiljk s strani tretje dolžnice skrbneje in bolj redno preverjal prispelo pošto, in sicer na povsem isti način kot je to storil drugi dolžnik ob vrnitvi domov.