odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - znižanje plače - sprememba pogojev oziroma vsebine del
Tožnica zmotno izpostavlja, da je bil njen obseg dela na področju informatike zanemarljiv. Odločilno je, da delovno mesto direktorice sektorja ni več določeno v enaki obliki, kot v prej veljavnem aktu o sistemizaciji, niti se ne izvaja po vsebini, kot po prej veljavnem aktu o sistemizaciji. Zato je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 318/2016 z dne 6. 6. 2017 zavzelo stališče, da poseg v plačo, če se hkrati ne spremeni naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela (s posledico spremembe vsebine del oziroma vrste del) ali čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, ali trajanje delovnega časa, brez soglasja delavca ni dopusten.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00028542
ZPP člen 454, 454/2, 458, 458/1. SPZ člen 119, 119/2. SZ-1 člen 41, 41/1, 42, 42/1. OZ člen 378, 378/1.
spor majhne vrednosti - etažna lastnina - rezervni sklad - vplačevanje v rezervni sklad - plačilo v rezervni sklad - stroški upravljanja - domneva priznanja dejstev - zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo - izdaja sodbe brez razpisa naroka
Toženec je tako kot solastnik stanovanja do višine svojega solastninskega deleža dolžan plačevati sredstva v rezervni sklad. Na njegovo obveznost ne vpliva dejstvo, ali kot solastnik uporablja stanovanje oziroma kakšni so razlogi da ga ne uporablja.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo
V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ko ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno razmerje tožnika pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu visokošolski učitelj – redni profesor za krajši delovni čas 8 ur tedensko, dejstvo, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnik že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljen v zavarovanje iz tega naslova. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da je tožniku delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do tega datuma.
odmera kazni - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v smeri pritožbenih navedb ter je pri tem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine, ki vplivajo na odmero zaporne kazni ter je pri tem v zadostni meri upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine.
ZKP člen 8, 285c, 371, 371/1, 371/1-3, 371/2. URS člen 62.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - pravica tujca do uporabe svojega jezika - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Tudi za postopek po vložitvi obtožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni razvidno, da bi obtoženi sam ali njegov pooblaščeni zagovornik podala kake pripombe na ustreznost tolmačenja, kar po prepričanju pritožbenega sodišča, upoštevaje vsebinsko ustrezno sodelovanje obtoženca že v predhodnih fazah, ne glede na pritožbeno izpostavljeno možnost, da se obtoženi lažje sporazumeva v albanščini, narekuje sklepanje, da je bilo angažiranje tolmača za nemški jezik v celotnem sodnem postopku primerno in zadostno ter da sodišče zato ni moglo zaznati okoliščin, ki bi kazale, da temu ni tako.
V zapisniku je zabeleženo, da je sodišče po dani izjavi obtoženca presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Ostalo pa je nejasno, ali je obtoženi dejansko priznal kaznivo dejanje v obtožnici. Končno oceno pritožbene trditve, da je obtoženi priznal le tisto, kar je povedal v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, ne pa kaznivega dejanja po obtožnici, bi senat sodišča druge stopnje mogel dati le v primeru, da bi bilo iz zapisnika o predobravnavnem naroku razvidno, da je predsednica senata opravila konkretno kontrolo, kaj obtoženi priznava in obžaluje. Ker na podlagi zapisnika o predobravnavnem naroku ni mogoče ugotoviti, na kakšen način je bila preverjena jasnost in popolnost danega priznanja, odgovor pa je pomemben tako z vidika pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja kot tudi z vidika pravne procesne in materialne ustreznosti izdane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z nepravilno uporabo 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP pri izdaji sodbe zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
ZUPJS v 28. členu določa, da je do subvencionirane najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dohodka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno-varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Ne glede na določbe zakona, ki ureja socialno-varstvene prejemke, se pri izračunu minimalnega dohodka najemnik in osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, štejejo v družino. Subvencija najemnine se določi v višini, kot določa zakon, ki ureja stanovanjska razmerja. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo SZ-1.
Upoštevajoč delno pripoznavo, delni umik tožbe in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v sporu uspel z 88 %, tožena stranka pa z 12 %.
Kar zadeva obrazložitev sodbe v primeru, ko je ta izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, zagovornik pravilno opozarja na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki pa vendar določa, da se glede sodbe določbe XII poglavja Zakona o kazenskem postopku, uveljavljajo smiselno. Glede na to, da določba drugega odstavka 370. člena ZKP v takem primeru izključuje pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je razumljivo, da sodišče v obrazložitvi sodbe ne bo podalo dokazne ocene ali razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, saj to glede na sprejeto priznanje krivde ne bo potrebno.
Obtoženec se namreč s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase nima za posledico, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti. Zakonitost le teh je torej procesna predpostavka za sprejem priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu) in je zato morebitno dilemo o tem, treba odpraviti še pred odločitvijo o priznanju krivde. Nesmiselno bi namreč bilo, da bi sodišče priznanje krivde sprejelo nato pa v obrazložitvi sodbe odgovarjalo na očitke obrambe o nezakonitih dokazih, obtoženec pa bi nasprotno stališče lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo.
Opisana procesna situacija narekuje zaključek, da za priznanje krivde ni bil izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, saj priznanje ni bilo jasno in popolno ter podprto z dokazi v spisu, kar obtoženčev zagovornik smiselno zatrjuje v tretjem odstavku na 4. strani svoje pritožbe.
pravica do družinskega življenja - načelo največje koristi otroka - celovita dokazna ocena - skupno skrbništvo
Pravica do družinskega življenja otrok je opredeljena v 5. a členu ZZZDR.
Sodišče prve stopnje je v nasprotju z otrokovimi koristmi razdelilo otroke med starša in jih je s tem prikrajšalo za skupno družinsko življenje (pri tem je potrebno dostaviti, da so otroci približno v istem starostnem obdobju od 11 do 14 let) in da takšna razdelitev otrok ni v največjo korist mld. otrok, kot na to opozarja izvedenka, sodišče pa temu ne sledi.
Toženec se je sicer v postopku na prvi stopnji zavzemal za skupno skrbništvo in tudi o tem sodišče prve stopnje ni podalo ustrezne obrazložitve. Kot izhaja iz dejanskega stanja stanovanjskih razmer med obema staršema je oče ostal v stanovanjski hiši, mati pa ima stanovanje v neposredni bližini, tako da bi tudi glede na takšen način življenja bilo mogoče vzpostaviti skupno skrbništvo, vse z namenom, da se ohrani pravica do družinskega življenja ali pa vse tri otroke dodeliti enemu od staršev (bolj primerno materi), ne pa, da je sodišče prve stopnje otroke razdelilo. Dosedanje besedilo ZZZDR, ki pa ga je DZ presegel res ne omogoča takoimenovanega skupnega skrbništva brez soglasja staršev, ker pa je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo, bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju glede na določbo drugega odstavka 290. člena DZ, lahko odločalo o takem predlogu.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - takojšen umik
S tem, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ampak več mesecev kasneje, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov. Pomembno je, da med izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno procesno dejanje, kar bi omejilo uporabo 158. člena ZPP oziroma nalagalo uporabo pravila o separatnih stroških iz 156. člena ZPP.
Sklicevanje na domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave obrazloženega ne more spremeniti. Res je, da je lahko pritožnikova krivda v potekajočem kazenskem postopku ugotovljena šele s pravnomočno sodbo, vendar je po drugi strani dejstvo, da niti kazenskega postopka, ki se sedaj nahaja v fazi glavne obravnave, ne bi bilo, če ne bi bilo verjetno, da je bilo to, sedaj že tretje kaznivo dejanje, po pritožniku storjeno. V takšnem primeru pa pričakovanje, da izbris ne bo zlorabljen, na katerega pritožnik v pritožbeni obrazložitvi dodatno opozarja, po pritožbeni presoji ne more biti utemeljeno.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca). Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, da ni odločilno, ali so receptorji tožnico vpisovali v evidenco prisotnosti gostov oziroma obiskovalcev, saj je tudi brez teh vpisov ugotovljeno, da je tožnica vsakodnevno prihajala na delo.
pritožbena obravnava - vmesna sodba - nepremoženjska škoda - nova škoda - prometna nesreča - objektivni in subjektivni kriteriji - nedokazanost škode
Ker tožeča stranka na pritožbeno obravnavo ni pristopila, se na podlagi drugega odstavka 348. člena ZPP šteje, da so trditve tožene stranke o neobstoju nove nepremoženjske škode, resnične.
Izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. alineji je več kot štirimesečni razmak, med dejanjema v 8. in 9. alineji pa celo 14 mesecev).
Izvršena ravnanja tudi ne moremo opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Čeprav gre za istovrstna kazniva dejanja, ki so bila storjena z enakim namenom in na enak način, pri čemer je podana tudi identiteta oškodovanca, pa ponovno ni podana časovna kontinuiteta, saj dejanja niso storjena zaporedno. Tudi sicer pa od uveljavitve KZ-1 (torej od 1. 11. 2008) konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni več dopustna (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte).
poprava sodbe - zavrnitev predloga za popravo pomote - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških
Predlog tožene stranke ne predstavlja predloga za popravo napak oziroma pomot v sodbi pritožbenega sodišča v pomenu prvega odstavka 328. člena ZPP, saj toženka ne pojasnjuje, do katerih napak oziroma pomot naj bi prišlo, temveč trdi, da pritožbeno sodišče ni odločilo o posameznih priglašenih stroških. To pomeni, da toženka smiselno predlaga izdajo dopolnilnega sklepa o pravdnih stroških.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - odsotnost z dela
Tožnik spornega dne na delo ni prišel. Delo v soboto je bilo odrejeno v pisni obliki. Obvestilo je bilo objavljeno na običajen način v pisni obliki in obešeno na oglasni deski. Tožnik je vedel za začasno prerazporeditev delovnega časa, vedel je v kakšnih rokih delodajalec delavce o tem obvešča, nenazadnje pa je tudi sam potrdil, da je bil obveščen o tem, da mora spornega dne delati. Soglasja o tem, da mu ni potrebno priti na delo ni imel. Delovni čas tožnika je bil začasno prerazporejen na predpisan način zaradi potrebe delovnega procesa, tožnik pa je bil o tem obveščen v predpisanem enodnevnem roku (dejansko celo dva dni prej). Tožena stranka se je v odpovedi pravilno sklicevala na določbe ZDR-1, ki delavcu nalagajo vestno opravljanje dela (33. člen ZDR-1), zato odklanjanje opravljanja dela predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti. Delo po navodilih je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja (prvi odstavek 4. člena ZDR-1) in obveznost delavca (33. člen ZDR-1).
pogodbena odškodninska odgovornost - duševne bolečine zaradi kršitev pravic osebnosti - plačilo odvetniških storitev - razžalitev dobrega imena in časti - vložitev tožbe - povrnitev vlaganj
Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so: kršitev pogodbene obveznosti; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo; škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki.
ZDR-1 člen 75, 90, 90-8, 118, 118/1, 118/2.. ZSPJS člen 3.. ZUJF člen 162.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - sodna razveza - datum sodne razveze - denarno povračilo namesto reintegracije
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje. Zato ji je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.