odvzem poslovne sposobnosti – predlagatelj postopka – občina kot predlagateljica – pravica do pritožbe – zavrženje pritožbe
Ker pobudnica, to je Občina, upoštevaje 45. člen ZNP ni upravičena vložiti predloga za (delen) odvzem poslovne sposobnosti, nima niti pravice zoper odločitev sodišča, da takšnega postopka po uradni dolžnosti ne bo uvedlo, vložiti pravnega sredstva.
Predhodno ali prejudicialno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Pri prejudicialnosti gre za relacijo odvisnosti dveh pravnih razmerij. Pravica ali pravno razmerje sta prejudicialna le, če nista identična z glavno stvarjo in če rešitev predhodnega vprašanja tvori temelj, od katerega je odvisna odločitev sodišča o glavni stvari. Prejudicialnost pa ni podana, če je odločitev mogoča ne oziraje se na določeno pravico ali pravno razmerje. Slednje velja tudi za obravnavani primer.
Pritožnikova trditev, da zaradi še vedno trajajočega zdravljenja (v Psihiatrični bolnici) njegov zahtevek ni mogel zastarati, je ne le presplošna, ampak tudi sicer neprepričljiva. Sam je namreč v tožbi navedel, da se je zaradi težav v službi ves čas zdravil. Da težave, ki naj bi mu nastale v službi, niso v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim ravnanjem, je argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje.
V primeru finančnega leasinga ni prepovedana izključitev odgovornosti leasingodajalca za nedobavo predmeta leasinga leasingojemalcu, zato sporne Pogodbe niso nične. Glede na varovalke iz Splošnih pogojev pritožbeno sodišče zaključuje, da je za uveljavitev zahtevkov zoper prodajalca pomembno tudi, da ni o pravni napaki obveščen ali da ni privolil v prodajo s pravno napako tudi tisti, ki ga je kupec kot leasingodajalec pooblastil, da stvari od prodajalca prevzame.
Prva toženka bi se lahko razbremenila odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila tožeči stranki zaradi neplačevanja leasing obrokov, če bi trdila in v smislu 240. člena OZ dokazala, da ni mogla izpolniti svoje denarne obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
Toženec je napake volje sicer zatrjeval v odgovoru na tožbo 7. 4. 2011, ni pa od sodišča zahteval, da poroštveno pogodbo razveljavi. Ker je trdil, da ga je v zmoto zapeljal s prevaro pri predložitvi listin v podpis M. P., ki ni stranka poroštvene pogodbe, bi moral še pravočasno trditi, da je leasingodajalec za to prevaro ob sklenitvi pogodbe vedel ali moral vedeti. Le zaradi ugotovitve, ali je obstajalo očitno nesorazmerje pri ocenjeni vrednosti se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na mnenje sodnega izvedenca.
Glede na ugotovljeno 50% razliko v oceni dveh izvedencev je prišlo do spoznanja o očitno prenizki ceni iz cenitve, do katerega pa bi morala priti tožeča stranka tudi sama, ker unovčenje predmetov leasinga predstavlja tudi del njene dejavnosti.
V tem kontekstu so torej relevantne trditve tožeče stranke, da so bili posojilojemalci v času sklenitve posojilnih pogodb oz. aneksov insolventni oz. plačilno nesposobni. Ker se v tem postopku ne odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka nad posojilojemalkami je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno očitalo, da bi morala točno zatrditi, kdaj je katera od posojilojemalk postala nelikvidna oziroma plačilno nesposobna. Tožeča stranka se je v zvezi s finančnim položajem posojilojemalk sklicevala na ugotovitve posebne revizije pooblaščene revizorke z dne 14. 10. 2013. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je temu dokazu, zaradi zapisa revizorke v uvodu odreklo kakršnokoli dokazno vrednost, hkrati pa zavrnilo druge dokazne predloge tožeče stranke za dokazovanje zatrjevanega (slabega) finančnega stanja posojilojemalk. Tožeča stranka je namreč predlagala tudi dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomsko finančne stroke, s pomočjo katerega se bo ugotavljalo finančno stanje posojilojemalk v času sklepanja posojilnih pogodb oziroma aneksov, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo kot informativni dokaz, s čimer je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se je z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov tožeča stranka lahko seznanila šele z izpodbijano sodbo, je pritožbeno grajanje
Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Člani organi vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odstavek 263. člena ZGD-1). Na toženi stranki, ki se želi ekskulpirati, je torej, da v nadaljevanju tega postopka trdi in dokaže, da je pri sklenitvi navedenih pogodb in aneksov, glede na ugotovljen finančni položaj posojilojemalk, ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Na toženi stranki je torej trditveno in dokazno breme, da dokaže, da je v konkretni situaciji ravnala v skladu z načelom razumne poslovne presoje.
OZ člen 550. ZD člen 58, 144, 144/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do izjave – vračunanje daril – zastopanje po pooblaščencu – nestrinjanje z izročitvijo in razdelitvijo premoženja
Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pritožnici ni dalo možnosti izjasnitve o zahtevku za vračunanje daril, ni utemeljen. Dedinjo je zastopal pooblaščenec, pri čemer je dedinja v postopku sodelovala, podala je svoje navedbe in tudi dedno izjavo. Poleg tega pa dedinja niti v pritožbenem postopku ni postavila konkretiziranega zahtevka za vračunanje daril sodediču.
Člen 263. ZGD-1 ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost drugotoženca v razmerju do družbe. Prokurist ni član organa vodenja oziroma nadzora, zato tudi ni v korporacijsko pravnem razmerju z družbo. Svoje upravičenje za zastopanje družbe črpa iz prokure, ki predstavlja posebno vrsto pooblastila, ki mu ga podeli družba. Prokurist torej nima poslovodnih upravičenj in zato tudi ni odgovoren za poslovanje družbe. Vendar pa je odgovoren za dejanja, ki jih opravi na podlagi danega pooblastila. Razmerje med njim in družbo je torej mandatno razmerje, ki se presoja po obligacijsko pravnih pravilih. Prokurist kot mandatar mora vselej ravnati oziroma nastopati v korist družbe. Če družbo zastopa skupaj z zakonitim zastopnikom, je za sklenjeni pravni posel soodgovoren kot mandatar. Ravnati mora kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (768. člen OZ). Svoje odgovornosti za škodo je prost, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tudi prokurist torej družbi odgovarja za nepravilno in neskrbno opravljanje naloženih mu nalog. Ker v družbi z omejeno odgovornostjo o postavitvi prokurista odločajo družbeniki (505. člen ZGD-1), je prokurist v notranjem razmerju dolžan izvrševati njihova navodila oziroma navodila nadzornega sveta, če ga družba ima. Razlika med članom uprave in prokuristom torej ni v stopnji skrbnosti, ki se zahteva od njiju, pač pa le v delokrogu njunih nalog in v posledici tudi odgovornosti. Prokurist ni odgovoren za poslovodenje in zato praviloma tudi ne za poslovni rezultat družbe.
Ob presoji nedopustnega ravnanja je potrebno presoditi, ali je za to dolžno ravnanje značilno oziroma je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica (škodni dogodek). Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri presoji pa je potrebno izhajati iz konkretnih okoliščin in pričakovane skrbnosti ravnanja običajnega človeka.
ZIZ člen 192, 192/2, 221, 221/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izpolnitev obveznosti - izselitev iz stanovanja - izpraznitev in izročitev stanovanja - izročitev ključev - posredna posest - ogled stanovanja - prijava stalnega prebivališča - zavrnitev dokaznega predloga
Upnik bi moral predlog za izvršbo vložiti zoper tiste osebe, ki dejansko bivajo v nepremičnini, v primeru, če bi mu dolžnica stanovanje prazno svojih stvari in oseb že izročila v neposredno posest.
prenos dednega deleža – overitev pogodbe o prenosu dednega deleža – odpoved dediščini – delna odpoved dediščini – obličnost
Overitev po drugem odstavku 146. člena ZD nanaša na primer, ko dedič da izjavo potem, ko so dedni deleži s sklepom o dedovanju že določeni, delitev pa še ni bila opravljena. Le za takšen dogovor zakon določa posebno obličnost, ker dediči z njim posegajo v že pravnomočni sklep o dedovanju. Če je izjava podana pred izdajo sklepa o dedovanju, pa zanjo ni predpisana posebna oblika.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 324, 324/4, 338, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 26, 26/1. ZGO-1 člen 50, 50/5, 50/6, 50a. ZUreP-1 člen 81. OZ člen 168.
pomanjkljivo povzemanje trditev – sklepčnost tožbe- sprememba tožbe – nova dejstva in dokazi – odškodninska odgovornost oblastnih organov – občina – protipravnost ravnanja – nezakonit Odlok – vzročna zveza – navadna škoda – izgubljeni dobiček – neprerekane trditve – dokazna ocena – verodostojnost priče
Očitek, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo povzelo trditve pravdnih strank, sam po sebi ne pomeni kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.
Protipravno ravnanje ni le zavestna napačna uporaba pravnih pravil, ampak to lahko pomeni vsako zavestno ravnanje organa, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Razlaga pojma „opustitev potrebne skrbnosti“ pa, kljub drugačnemu pritožbenemu naziranju, v obravnavanem primeru predstavlja merilo tako za presojo krivde, kot za presojo protipravnosti ravnanja.
Sami stroški tožeči stranki res niso nastali zaradi ravnanja tožene stranke, so pa zaradi njenega ravnanja postali nesmiselni oziroma nepotrebni. Z drugimi besedami, njeno ravnanje je povzročilo, da so stroški, ki so zaradi izvedbe načrtovanega projekta že nastali, postali škoda tožeče stranke.
Iz podatkov v spisu izhaja le, da sta projektant in tožeča stranka večkrat poslovno sodelovala, da je projektant tožeči stranki predlagal nakup spornih nepremičnin in da je pozneje eno od njih od nje odkupil po enaki ceni, kot jo je za nakup plačala sama. Nič od navedenega po oceni višjega sodišča ne kaže na to, da bi bil projektant v tolikšni meri zainteresiran za uspeh tožeče stranke v pravdi, da bi bil za to pripravljen storiti kaznivo dejanje krive izpovedbe.
neupravičena obogatitev - verzija - leasing pogodba - pridržna pravica - vračilo vozila - izgubljeni dobiček - plačilo opravljene storitve - zavarovalnina - popravilo vozila - ex alieno contractu
Ne gre spregledati dejstva, da je bila odškodnina plačana prav z namenom kritja škode na spornem vozilu in da bo torej tožena stranka, ker bo poleg slednje prejela tudi popravljeno vozilo, s tem nedvomno okoriščena. Čeprav je tudi za samo izvedbo popravila dejansko obstajal pravni temelj (podjemna pogodba med tožečo stranko in leasingojemalcem), bo tožena stranka popravljeno vozilo prejela brez pravne podlage.
Gre za verzijo, do katere pride zaradi pogodb, ki so jih sklenile tretje osebe - ko torej nekdo prejme korist zaradi dogovora med dvema drugima osebama (pogodbenima strankama), dajalec koristi pa ne prejme plačila iz pogodbe. Gre za posebno situacijo, ko je obogatitveni zahtevek mogoče priznati, čeprav je sicer zahtevek krit z zahtevkom iz pogodbe, sklenjene med dvema drugima osebama. Pogoj za priznanje takšnega zahtevka pa je, da pogodbena stranka zahtevka iz pogodbe ne more doseči.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0082771
OZ člen 766. ZPP člen 7, 8, 212, 286, 337. ZOdvT člen 17, 17/2.
mandatna pogodba – plačilo odvetniških stroškov – dogovor o višjem plačilu za opravljeno delo – dokazno breme – prekluzija
Sodišče v pravdnem postopku sodi skladno z razpravnim načelom v okviru dejstev, ki jih navedejo stranke v svoji trditveni podlagi in na podlagi predloženih (in izvedenih) dokazov. Dolžnost strank torej je, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze, kar morajo storiti pravočasno.
Sodišče je glede vprašanja upravičenosti plačila za tožnikovo delo utemeljeno izhajalo iz takrat veljavnega ZOdv. Ta je odvetniku omogočal višje plačilo za opravljeno delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se je o tem pisno dogovoril s stranko.
dedna odpravljenost – vrednost darila – nujni delež – nujni dedič – darilo – zapuščinsko sodišče – odpoved dediščini – prekinitev zapuščinskega postopka
Dedna odpravljenost je sicer pravni, ne pa tudi zakonski pojem. V zakonskem izrazju pomeni, da vrednost darila presega vrednost nujnega deleža, ki bi šel dediču (46. člen ZD). Tako je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje „da dejstvo, da je bil nekdo dedno odpravljen, še ne pomeni, da nima pravice do nujnega deleža.“ Pristojnost za razrešitev tega vprašanja je v domeni zapuščinskega sodišča in prekinitev postopka, razen v primeru spornih dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev, ni potrebna.
vznemirjanje lastninske pravice - posegi v zasebno zemljišče z namenom ureditve javne ceste - kategorizacija cest - protipravnost posega upravitelja cest
Glede na ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS je kategorizacija cest brez predhodne pridobitve lastninske pravice protipravna in protiustavna, zato se tožena stranke ne more braniti z argumentom, da je kot upraviteljica javnih cest in poti dolžna skrbeti za prevoznost in vzdrževanje javnih cest.
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v posledici izvršljive sodne odločbe, na podlagi katere je toženka pridobila pravico do posesti v drugi pravdi, tožničina pravica do posestnega varstva ugasnila in da zato navkljub toženkini samovolji tožnici v konkretni dejanski situaciji pravica do posestnega varstva ne pripada. Odločilno namreč je, da se sodno varstvo posesti daje glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer zakon jasno določa, da se pri tem ne upošteva pravica do posesti.
ZKP člen 502, 502/1, 502b, 502b/3, 502b/4, 502b/5.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - nepravnomočna oprostilna sodba
V skladu s tretjim odstavkom 502.b člena ZKP lahko začasno zavarovanje po vložitvi obtožnice traja največ šest mesecev. Pritožbeno sodišče je zato sledilo pritožbi višje državne tožilke in začasno zavarovanje podaljšalo za šest mesecev ter pri tem upoštevalo tudi rok trajanja začasnega zavarovanja, ki sme do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupaj trajati tri leta (četrti odstavek 502.b člena ZKP) oziroma do izvršitve pravnomočne sodne odločbe o odvzemu premoženjske koristi, skupaj največ deset let (peti odstavek 502.b člena ZKP).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0086816
OZ člen 33, 33/5, 247, 249. ZPP člen 2, 7.
prodajna pogodba – najemna pogodba – pogodbeni namen – narava posla – rok sklenitve pogodbe – prejem donacije – upravičen razlog za zavrnitev sklenitve pogodbe – predpogodba – odstop od predpogodbe – pogodbena kazen – trditvena podlaga – prekoračenje trditvene podlage – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Kadar rok sklenitve prodajne pogodbe ni dogovorjen, ga je treba določiti ob upoštevanju narave posla in konkretnih okoliščin. Ker sta bili tako tožnica kot posredniška agencija seznanjeni s finančno situacijo toženke ter okoliščinami v zvezi s pridobitvijo donacije, ter s tem, da bo šele s prejemom donacije omogočen nakup stanovanja, točen datum prejema donacije pa ni bil znan, je obveznost toženke skleniti prodajno pogodbo nastala s prejemom donacije.
Pogodbeno kazen je mogoče zahtevati, če je bila pravica zahtevati sklenitev pogodbe veljavno dogovorjena, ter je zahteva za plačilo pogodbene kazni posledica kršitve pogodbene obveznosti druge stranke, ki izvira iz njene sfere. Tožnica je sklenitev prodajne pogodbe zahtevala preden je toženka prejela donacijo in s tem preden je obveznost sploh nastala. Ker je toženka sklenitev pogodbe upravičeno zavrnila, niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje pogodbene kazni.
Ker je neizpolnitev predpogodbe posledica samovoljnega odstopa toženke, je tudi zahtevek z naslova pogodbene odškodninske odgovornosti neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0087516
ZPP člen 7, 212. ZASP člen 12, 105.
trditveno in dokazno breme – avtorski honorar – avtorski honorar za pravico kabelske retransmisije glasbenih del – višina avtorskega nadomestila – pravica do izjave
Tožnik kljub toženčevemu ugovoru nesklepčnosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP) glede višine preveč plačanega zneska za uporabo glasbenih del v primeru kabelske retransmisije ni zadostil, zato ne drži očitek pritožbe, da je prvo sodišče, ki je njegove pomanjkljive trditve štelo za nezadostne, prekršilo njegovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pravico do poštenega sojenja (Ustava RS člen 23).
pravica do popravka in odgovora – pravica odgovora na objavljeno informacijo – objava popravka – pravica do popravka – pravica do odgovora – prizadetost pravice ali interesa – vsebina popravka – vsebina odgovora – zasebni interes – javni interes – razlogi za zavrnitev zahteve za objavo odgovora – svoboda izražanja – svoboda tiska
Tožeča stranka je pravna oseba zasebnega prava, društvo, katerega delovanje je vsekakor v določenem smislu v javnem interesu, vendar pa tožeča stranka zasleduje oziroma služi predvsem zasebnim interesom. Zgolj zatrjevanje dejstva, da prispevek tožene stranke nagovarja širšo javnost, zaradi česar naj bi bil po mnenju tožeče stranke že iz tega vidika podan javni interes, ne zadošča.