Ker toženka ni bila v posojilnem razmerju s tožnikom, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Res je, da sodišče po tretjem odstavku 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik navede v tožbi, vendar tožnik v obravnavanem primeru ni ponudil ustreznih dejanskih trditev, ki bi omogočile presojo spornega pravnega razmerja po pravilih o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ). Nasprotno, vztrajal je, da je toženki denar posodil, ne pa, da ga je prejela brez pravne podlage; da se je toženka s spornim zneskom (kljub njegovi izročitvi priči ali brez tega) morebiti okoristila in v kakšnem obsegu, prav tako ni navajal.
matematični izračun – poravnalna ponudba – listina – sprememba pred sodiščem druge stopnje
Ker je sodišče zmotno presojalo dokazilo tožene stranke o tem, koliko je plačala kot nespornega dela nepremoženjske škode, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi in ta matematični izračun na podlagi predložene listine spremeniti.
ZVEtL člen 3, 4, 6, 9, 16. ZNP člen 13. ZPP člen 190.
vzpostavitev etažne lastnine - odtujitev posameznega dela stavbe tekom postopka etažiranja - uporaba ZPP - predlog v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - opisana zahteva - pravni naslov - pridobitelj posameznega dela stavbe - površina dela stavbe - uporaba dela stavbe
V postopkih po ZVEtL ni mogoče uporabiti drugega odstavka 190. člena ZPP. Pridobitelji posameznih delov stavbe tako s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na delih stavbe, kot so bile kupljene. V postopku po ZVEtL drugačnega obsega, kot ga izkazuje pravni naslov za pridobitev posmeznega dela stavbe, ni mogoče pridobiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - učitelj
Tožnik (učitelj) je učenca udaril po roki, kar predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1 in obveznosti zagotoviti varno in spodbudno učno okolje iz 2.a člena ZOFVI.
Izjava tožnika, da bo učenki zavil vrat, če ne bo tiho, četudi ni resno mislil oziroma, je bila izrečena kot odziv na ravnanje učenke, ni dopustna. Tožnik je bil kot učitelj zavezan spoštovati otrokove in človekove pravice in temeljne svoboščine ter prispevati k varnemu in spodbudnemu učnemu okolju (2. in 2.a člen ZOFVI).
predlog za oprostitev plačila sodnih taks - pogoji za oprostitev plačila sodnih taks - materialni položaj stranke in njenih družinskih članov
Pri presoji, ali so pogoji za oprostitev izpolnjeni, se upošteva celotni materialni položaj stranke, to so tako njeni dohodki kot premoženje v njeni lasti.
prekluzija – navajanje novih dejstev po prvem naroku – opravičljive okoliščine - krivdno ravnanje stranke pri navajanju novih dejstev – nova dejstva po izdelavi izvedenskega mnenja – izvedensko mnenje
Sistem prekluzije je vgrajen v pravdni postopek zaradi učinkovitega sodnega varstva, da se preprečijo zlorabe pravic, ki jih imajo pravdne stranke po ZPP, predvsem pa, da se zagotovi racionalizacija in pospešitev postopka.
V konkretnem primeru je toženec šele po izdelavi izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano po prvem naroku, ugotovil in zatrjeval, da je neprimerno pritrjena zaščitna mreža na avtocesti lahko (so)vzrok za škodni dogodek, sodišče pa tega dejstev pri odločitvi ni upoštevalo, ker je štelo, da je toženec navedbe glede tega dejstva dal prepozno (prekluzija), ker bi lahko že pred prvim narokom predvidel obstoj tega dejstva. Takšno stališče sodišča prve stopnje je prestrogo ter v nasprotju z namenom in cilji, zaradi katerih je sistem prekluzij vključen v pravdni postopek.
ZUstS člen 44.. ZDR-1 člen 74, 74/2, 88, 88/4, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/2, 91/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ustavna odločba - odpravnina
Sodišče prve stopnje je najmanj preuranjeno, brez uporabe določil ZPP o osebnem vročanju, sprejelo stališče o pravilni vročitvi odpovedi s ponudbo nove in o prepoznem sprejemu ponujene pogodbe o zaposlitvi ter posledično o tem, da naj bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 6. 8. 2014 prenehalo zakonito.
Če je odpoved napačno vročena, ima to v praksi največkrat za posledico presojo, ali je tožba vložena prepozno, torej po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 200. člena ZDR-1.
neizrabljen tedenski počitek - misija - tujina - vojska - denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Tožnik (ki je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije v tujino) je bil tako kot vsak delavec upravičen do tedenskega počitka. Če mu tožena stranka izrabe ni omogočila, mu je dolžna izplačati nadomestilo.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bilo v predsodnem postopku pravilno upoštevano premoženjsko stanje tožnika, njegov in ženin invalidski status, mesečni stanovanjski stroški, plačilo najemnine za neprofitno stanovanje, kot tudi odplačevanje kredita. Pritožnikove pavšalne navedbe o ženini invalidnosti, njegovem bolniškem staležu, najemnini za neprofitno stanovanje, stroških za ogrevanje in drugo, zato ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, s katero je zakonito zavezan k plačilu 150,00 EUR institucionalnega varstva mesečno za mamo.
delni umik tožbe - vračunavanje plačil - vračunavanje obresti in stroškov - nezakonito izdan sklep o ustavitvi postopka
Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo za glavnico v višini 67.729,07 EUR in za znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska 97.095,98 EUR od 5. 5. 2016 do 5. 1. 2017, so utemeljene. Tožeča stranka je v vlogi z dne 9. 1. 2017, s katero je tožbo delno umaknila, izrecno navedla, da tožbo umika upoštevaje pravila o vračunavanju že nateklih zamudnih obresti po 288. členu OZ. Pogoji za izdajo sklepa o ustavitvi postopka v delu, ki presega izjavo tožeče stranke o umiku tožbe glede na navedeno niso podani (tretji odstavek 188. člena ZPP).
Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je prvotoženka le ustanovitelj drugotoženke in da prvotoženka ni bila delodajalec tožnika po pogodbi o zaposlitvi. Prvotoženka tudi ni zavarovalnica. Zato delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje zoper prvotoženko.
V konkretnem primeru, ko se v sporu obravnava odškodninska odgovornost za škodo, ki se je pripetila pri drugotoženki, bi v primeru spregleda pravne osebnosti bila podana tudi solidarna odgovornost prvotoženke. V nobenem primeru pa za spore, ki so nastali med delavcem in delodajalcem, ob sklicevanju na spregled pravne osebnosti, zoper družbenika delovno sodišče ni pristojno, kljub temu da so predmet spora pravice iz delovnega razmerja.
stiki otrok s staršem - odklanjanje stikov - prisilno izvrševanje stikov
Otrok, ki je dosegel 15 let starosti in je pred sodiščem podal izjavo, da odklanja stike z očetom, se ne sme s prisilnimi sredstvi siliti v stike, katere odklanja.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98.. ZDR člen 96, 96/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu.
ZDR-1 v 98. členu določa, kdaj gre za t. i. kolektivni odpust. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prejšnjem ZDR sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR je bil določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena - ravnanje v nasprotju s prejšnjimi dejanji - slamnati direktor
Ker je tako Pogodbo o revolving kreditu, kot tudi izvršnice podpisal I. R. kot zakoniti zastopnik dolžnika, ki je sedaj zakoniti zastopnik upnika (torej ista oseba), se upnik ne more uspešno sklicevati na verjetnost obstoja nevarnosti za uveljavitev svoje terjatve.
Tudi če je bil I. R. samo “slamnati direktor” in je izvrševal navodila g. B., to pomeni le, da sta z g. B. ravnala kot “skupni poslovodji”. Vsak poslovodja mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, sicer je lahko odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog. Kot direktor dolžnika je I. R. zato moral biti še toliko bolj prepričan, da ravna v dobro dolžnika s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sedaj, ko I. R. ni več direktor dolžnika, temveč je edini družbenik in poslovodja upnika, pa očita dolžniku tista ravnanja, ki so bila dejansko njegova. S tem ravna v nasprotju s svojimi prejšnjimi dejanji (venire contra factum proprium). To pomeni, da tudi če bi sodišče prve stopnje verjelo upniku, da I. R. ni bil pravi zakoniti zastopnik dolžnika, to ne bi spremenilo njegove odločitve. Sodišču prve stopnje zato o tem ni bilo treba posebej izvajati dokazov z vpogledom v predložene listine.
dedna izjava – nepreklicnost izjave – izločitveni zahtevek – napotitev na pravdo – pravnomočnost sklepa o dedovanju
Pritožnik ni podal jasnega stališča oziroma zahtevka, da se sporni del nepremičnine izloči iz zapuščine (kar bi terjalo prekinitev zapuščinskega postopka in pritožnikovo napotitev na pravdo, v kateri bi moral uveljavljati svoj izločitveni zahtevek, saj zapuščinsko sodišče ne more odločati o spornih dejanskih vprašanjih).
Tudi če se šteje, da je pritožnik podal tak izločitveni zahtevek, zaradi česar bi moralo prvo sodišče prekiniti zapuščinski postopek in pritožnika napotiti na pravdo, prvo sodišče s tem, ko ni tako postopalo, ni kršilo pravice pritožnika kot dediča. Pravnomočnost sklepa o dedovanju po zapustnici ni ovira, da pritožnik o svojem zahtevku ne bi mogel sprožiti pravde. Če se bo tako odločil, bo to še vedno lahko storil.
Tožnica je imela še 19 dni neizrabljenega pripadajočega dopusta, ki ga ni mogla izrabiti, ker je nepričakovano nastopila bolniški stalež, ki je trajal vse do prenehanja delovnega razmerja. Izrabe dopusta prav zaradi bolniškega staleža ni mogla zahtevati, kar pomeni, da je podan objektivni razlog, da dopusta ni mogla izkoristiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da skladno s 7. čl. Direktive 2003/88/ES in 164. čl. ZDR-1 tožnici pripada nadomestilo za neizrabljeni dopust.
Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ne invalidska komisija druge stopnje in ne izvedenski organ pri tožniku nista mogla ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Ker se novejši izvidi, v kolikor bo tožnik opravil dodatne preiskave, lahko upoštevajo le pri priznavanju pravic v novem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, zavrnilo.
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - povrnitev škode od zavarovalnice - avtomobilsko zavarovanje - izplačila iz naslova delne invalidnosti
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanja (ZPIZ-2B), ki je pričel veljati 1. 1. 2016, je prišlo do spremembe, ki v skladu z (dodanim) 190.a členom, daje zavodu upravičenje, da zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu. Hkrati je bil spremenjen tudi drugi odstavek 193. člena glede obsega povrnitve odškodnine, ki jo ima zavod pravico zahtevati.
Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet tožbenega zahtevka, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B, toženka pa pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena iz novele ZPIZ-B2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti toženke in jih povečujejo, česar toženka pred uveljavitvijo (te) spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in toženka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost za leti 2013 in 2014 zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.