Sicer ima obramba prav, da CFP ni izvedenska institucija, spregleda pa, da obstoječa sodna praksa tej ustanovi nikoli doslej ni odrekla dokazne vrednosti podanega strokovnega mnenja, ki pa ga mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov skrbno oceniti kot vsak drugi dokaz, saj stranke takemu dokazu lahko oporekajo, zato tak dokaz v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni niti nedovoljen, niti sam po sebi neverodostojen samo iz razloga, ker ga je izdelala ta strokovna institucija.
Kot zavestno sestavino obdolženčevega naklepa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da se je s tem, ko je odredil preizkus alkoholiziranosti osebi, za katero je vedel, da ni voznica zaustavljenega vozila in na ta način prestopil meje uradnih pravic, zavedal, da s tem ne opravlja svoje uradne dolžnosti uradne osebe (preverjanje psihofizičnega stanja dejanske voznice). Voljno sestavino obdolženčevega direktnega naklepa, torej, da je svojo uradno dolžnost v predmetnem primeru hotel opustiti, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno našlo v poznanstvu s P. V. in posledično v obdolženčevi želji oziroma hotenju, da na ta način njegovi partnerici pridobi nepremoženjsko korist, ko se je s pomočjo njegove opustitve izognila morebitni ugotovitvi alkoholiziranosti in globi zaradi vožnje pod vplivom alkohola.