Kriteriji javnega povabila (dodeljevanje javnih sredstev v okviru ukrepov, namenjenih starejšim zaposlenim kot eni od ranljivih skupin), ki razlikujejo potencialni krog zadevajočih podjetij na tiste, ki so registrirani po določilih ZGD-1, in tiste, ki so organizirani na drugi podlagi (v konkretnem primeru na podlagi ZOdv), je v nasprotju s 14. členom Ustave.
Ustavna pravica enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) se pri javnih razpisih odraža v enakopravnem obravnavanju vseh subjektov, ki se prijavijo na razpis, in pomeni enake pogoje in jasna merila za vse. Vendar pa se to načelo nadalje odrazi tudi v zahtevi, da se v javnih razpisih (enako pa tudi v drugih tem podobnih postopkih dodeljevanja javnih sredstev) bistveno enaki položaji obravnavajo enako, če pa se v bistvenem enaki položaji obravnavajo različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Elementi razlikovanja morajo torej biti utemeljeni na razumnih razlogih, kar velja tudi za pogoje, ki jih za pridobitev javnih sredstev določajo zakon, podzakonski predpis oziroma javni razpis, javno povabilo ali drug temu po pravni naravi enakovreden akt.
Ker je javni poziv, izdan na podlagi javnega pooblastila, splošni javnopravni akt, ki je skupaj z zakonom tudi podlaga za izdajo upravnih aktov, so njegove norme javnopravne narave in s tem tudi predmet presoje s strani pristojnega sodišča v upravnem sporu. Tak javni poziv ni enostranska izjava poslovne volje, katerega vsebino bi bil (primarno, edini) pristojen razlagati tisti, ki jo je oblikoval. Iz njegove pravne narave tudi ne izhaja, da bi ga bil pristojen končno in avtoritativno razlagati upravni organ oziroma nosilec javnega pooblastila kot izdajatelj, temveč je – tako kot za druge splošne pravne norme – za avtoritativno razlago pristojno sodišče. To izhaja tako iz ustavne vloge sodstva kot tudi iz potrebe po učinkovitem sodnem varstvu v upravnem sporu, kjer ena (tožena) stranka ne more imeti procesno močnejšega položaja od nasprotne stranke, seveda pa tudi ne od sodišča (23. in 157. člen Ustave).
Za presojo v obravnavani zadevi ni upoštevna pogodba o izplačilu nepovratne finančne pomoči, sklenjena med strankama, saj ne gre za spor, ki izvira iz pogodbenega razmerja, temveč za upravni spor o zakonitosti upravne odločbe revidenta, sprejeti na podlagi zakonskega pooblastila iz 146. h člena ZVO-1.
V obravnavani zadevi je pomembno, da temelj odločitve o odvzemu pravice do dodeljenih sredstev ne more biti zgolj določba Javnega poziva. Glede na javno pooblastilo iz prvega odstavka 146. d člena ZVO-1 „Sklad z javnim pozivom določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog.“ revident torej ni imel nobene zakonske podlage za določanje razlogov za odvzem pravice do dodeljenih sredstev. Kot bistven del javnega pooblastila bi to moralo biti v zakonu izrecno določeno, kar pa v danem primeru ni podano. Nasprotno, saj je primere odvzema pravice do pridobljenih sredstev določil ZVO-1 v 146. h členu in jih torej ni prepustil urejanju z drugimi predpisi ali splošnimi akti. Zato navedene določbe 4. g točke Javnega poziva ni mogoče uporabiti, kolikor je v nasprotju z zakonom (exceptio illegalis).
Za odločitev je torej pomembna (zgolj) pravilna razlaga 6. točke prvega odstavka 146. h člena ZVO-1.To je treba tudi po presoji Vrhovnega sodišča razlagati tako, da se odvzem pravice do pridobljenih sredstev omejuje na določene kršitve splošnih pogojev poslovanja revidenta, torej na tiste, ki povzročijo, da namen dodeljenih sredstev oziroma namen določila javnega poziva ali javnega razpisa ni bil dosežen. Navedeno pomeni, da je pri odločanju o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev ob uporabi 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1 treba pogoje za njihov odvzem razlagati v skladu z namenom javnega poziva.
Če stranka v upravnem postopku uveljavlja tudi zahtevek na izplačilo zamudnih obresti, mora organ odločiti tudi o tem zahtevku, ta odločitev oziroma njena zakonitost pa je nato lahko tudi predmet sodnega varstva v upravnem sporu. To, da gre pri zamudnih obrestih za civilnopravni institut, ki ga ureja OZ, torej ne vpliva na pristojnost upravnega organa. Za odločanje o obrestnih zahtevkih, ki so kot akcesorni postavljeni poleg glavnega denarnega zahtevka (neposredna plačila v kmetijstvu), kadar pride do zamude z izplačilom odobrenih denarnih sredstev, so pristojni upravni organi in Upravno sodišče.
Revidentka je pravico do plačila denarnega zneska pridobila šele z dokončno in izvršljivo odločbo upravnega organa oziroma po poteku 30 dnevnega roka za izplačilo, in ne z nastopom določenega dogodka oziroma ob izpolnitvi določenih pogojev na podlagi določb posebnih predpisov, zato je tudi temelj za nastanek obveznosti tožene stranke dokončna in izvršljiva odločba oziroma potek 30 dnevnega roka. Od tega roka dalje tako tečejo zakonite zamudne obresti in ne od dne izdaje prve odločbe, ki je bil v pritožbenem postopku odpravljena.
Javni poziv EKO Sklada, ki ni (niti podzakonski) predpis in je namenjen le informiranju strank o vsebini predpisov, ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje in naknadno upravno sodno presojo zakonitosti zavrnitve revidentove prijave za dodelitev nepovratne finančne spodbude. Za to presojo je relevantna določba prvega odstavka 146. h člena ZVO-1.
V obravnavani zadevi je bila prijava zavrnjena, ker je revident vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za nakup vozila na električni pogon oddal isti dan kot je kupil vozilo, zato je za presojo relevantna predvsem 6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1 in na tej podlagi tudi besedilo drugega dela 4. a točke Javnega poziva, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „vozilo ni bilo kupljeno“. To besedilo pa je treba razlagati tako, da pred oddajo vloge za dodelitev nepovratne finančne pomoči prosilec ne sme začeti naložbe in tako skleniti niti nobenega zavezujočega dogovora o izvedbi naložbe (na primer podpisati prodajne pogodbe, pogodbe o finančnem leasingu, plačati predujem za vozilo in podobno). Seveda pa ob oddaji vloge nakup vozila tudi ne sme biti dokončan in torej ne sme biti preneseno lastništvo na kupca in opravljena registracija vozila na prosilčevo ime.
Po presoji Vrhovnega sodišča je sporni pogoj (ne)obstoj pravde, kot je določen v obravnavani zadevi sofinanciranaj iz javnih sredstev, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Določitev takega pogoja naj bi bila brez dvoma v javnem interesu – da se javna sredstva racionalno in gospodarno uporabljajo, da se uresničuje načelo zaupanja javnosti in podpira finančna disciplina, vendar je po presoji Vrhovnega sodišča ta pogoj očitno nerazumen, ko se nanaša na prijavitelje, ki imajo v teku pravdo z ministrstvom ali agencijo v zvezi s prijavo na (katerikoli) javni razpis ali v zvezi z izvajanjem (katerekoli) pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, v kateri nastopajo kot tožniki. Že samo vložena tožba zoper prijavitelja namreč ni razumen razlog za izločitev, saj bo o njej moralo odločiti za to pristojno neodvisno sodišče. Sporni kriterij tako dejansko temelji na domnevi, da že zgolj vložena tožba glede tega, ali so bila javna sredstva, pridobljena na podlagi javnega razpisa, upravičeno uporabljena ali ne (torej še pred pravnomočno odločitvijo sodišča, ki je edino pristojno za odločanje o tem) pomeni njihovo neupravičeno uporabo. To pomeni, da na razpisu ne morejo sodelovati tudi tisti, zoper katere je tožbo vložila država in bi bilo kasneje pravnomočno ugotovljeno, da so ravnali v skladu z razpisom, da so sredstva porabili v skladu z namenom razpisa in pod pogoji razpisa.
Na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, na katerega se Upravno sodišče sklicuje, tožbi res ni mogoče ugoditi s hkratno zavrnitvijo zahtevka o uveljavljani pravici. Tožbi zoper upravni akt je namreč mogoče ugoditi na tej podlagi le, če sodišče presodi, da je s protipravnostjo tega akta kršena pravica, o kateri potem sodišče s svojo sodbo odloči samo. Tako stališče izhaja iz določb ZUS-1, ki urejajo pooblastila za odločanje Upravnega sodišča. Iz njih izhaja, da morajo biti za tako določanje izpolnjeni ne le pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, temveč tudi pogoji iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1 (peti odstavek 65. člena ZUS-1). Gre za dva pogoja, ki sta določena kumulativno in omejujeta pooblastila za določanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Prvi pogoj je (tako kot v prvem odstavku 65. člena) ustrezen tožbeni zahtevek. Drugi pa določa, da sodišče v upravnem sporu lahko odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v mejah tožbenega zahtevka) le, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice to potrebno. Zahteva po vsebinskem odločanju o pravici do zamudnih obresti iz narave te pravice sama po sebi ne izhaja. Odločanje o pravici sami, ne da bi bila ta pred tem predmet izpodbijanega akta, tudi iz drugih določb ZUS-1 ne izhaja.
Predmet upravnega spora v obravnavanem primeru je odločitev o zavrženju zahtevka, tj. sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Zato je lahko predmet upravnega spora glede tega le presoja zakonitosti te odločitve, tj. zakonitosti preizkusa procesnih predpostavk in ne pravica, ki jo tožnik uveljavlja z zahtevkom v upravnem postopku, saj o njej z izpodbijanim upravnim aktom ni bilo odločeno po vsebini. V takem primeru tožnikova pravica ne postane predmet upravnega spora niti, če tožnik s tožbo v upravnem sporu sam predlaga odločitev o njej. To pomeni, da je s sodbo, s katero sodišče kljub temu samo odloči o pravici, presežen okvir konkretnega upravnega spora.
Z odločitvijo o pravici do zamudnih obresti, ne da bi bila ta prej predmet izpodbijanega upravnega akta, je torej sodišče samo odločalo o stvari iz pristojnosti upravnega organa.
Pri odločanju o upravni kazni na podlagi 63. člena Izvedbene uredbe št. 809/2014 dokaznih predlogov v zvezi z zatrjevano izključitvijo odgovornosti upravičenca za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, ni mogoče zavrnitvi zgolj na podlagi okoliščine, ki je bila odločilna za ugotovitev, da je znesek neupravičen (v obravnavanem primeru opustitve vložitve zahteve za odobritev spremembe del).
Revizija se dopusti glede vprašanj:
I. Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije s tem, ko je po vsebini odločalo o pravici tožeče stranke do zakonskih obresti, o čemer v upravnem postopku ni bilo vsebinsko odločeno, poseglo v njeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva?
II. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je tožbi tožeče stranke ugodilo tako, da je zavrnilo njen zahtevek za obresti, odločilo v nasprotju z njenim tožbenim predlogom na odpravo odločitve upravnega organa o zavrženju tega zahtevka?
III. Ali je pri odločanju na podlagi 63. člena Uredbe (EU) št. 809/2014 o krivdi upravičenca za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo mogoče sklepati že na podlagi okoliščine (opustitve priglasitve spremembe), ki je bila odločilna za ugotovitev, da je znesek neupravičen?
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče, po katerem upravičenec z odločbo o pravici do koriščenja sredstev iz naslova ukrepov LEADER za vodenje lokalne akcijske skupine (LAS) ni pridobil nobene materialne pravice.