vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - skupno bivanje
Tožnica in pokojni nista skupaj prebivala v obdobju zadnjih treh let oziroma v zadnjem letu pred njegovo smrtjo. Med njima torej v tem času ni bilo življenjske skupnosti. Zaradi neobstoja zunajzakonske skupnosti tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine (114. člen ZPIZ-1).
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena in 406. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plače oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb s katero je toženec tožnici odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se ji starostna pokojnina odmerila v višini pokojninske osnove.
ZJU člen 23, 25, 79, 79/1, 84. ZUTD člen 190. ZDS člen 73. ZDR člen 47, 47/2, 73.
imenovanje v naziv - pogoj za izvrševanje javnih nalog - res judikata - pravnomočno razsojena stvar - zavrženje tožbe - sprememba delodajalca - javni uslužbenci - prevzem
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločalo o zakonitosti odločbe in sklepa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, čeprav je predhodno upravno sodišče, v zvezi z zakonitostjo navedenih sklepov, že odločilo s pravnomočno sodbo, da je bil tožnik pravilno in zakonito imenovan v uradniški naziv III. stopnje - podsekretar, bistveno kršilo določila ZPP, saj je obstajala procesna ovira za meritorno sojenje v tej zadevi, ker gre za res iudikata (pravnomočno razsojene stvari). Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti trditveni podlagi in je zato med tožbenim zahtevkom v tej zadevi in v že pravnomočno razsojeni zadevi, obravnavani pred Upravnim sodiščem RS, podana objektivna identiteta spora. V obeh primerih tožnik na isti trditveni podlagi uveljavlja razveljavitev spornih odločb tožene stranke in imenovanje tožnika v uradniški naziv sekretar. Zato je potrebno tožnikovo tožbo v tem delu zavreči.
ZDR v 73. členu določa, da v primeru prevzema preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZUTD, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2011, pa je v 190. členu določil, da zavod in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (tožena stranka) skleneta sporazum o prevzemu delavcev zavoda. V 2. ter 3. členu sporazuma je bilo določeno, da bo zavod k toženi stranki prenesel 3 javne uslužbence ter da bodo, na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi delo nastopili 1. 1. 2011. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. V konkretnem primeru je šlo za prevzem tožnika kot javnega uslužbenca in je morala tožena stranka pri njegovem prevzemu upoštevati določbe ZJU in sicer 23., 25. in 84. člen, Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti ter Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organov. Pri toženi stranki je možno sistemizirati le delovna mesta, ki so določena v navedeni kolektivni pogodbi in Uredbi. To pomeni, da tožena stranka ni mogla dosledno slediti določbi 73. člena ZDR in v celoti ohraniti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno z zavodom. Zato ni utemeljen tožnikov zahtevek na ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar, ki ga opravlja v nazivu sekretar z 51. plačnim razredom, izročitev nove pogodbe o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv sekretar.
ZFPPIPP člen 131, 245, 386, 388. ZPP člen 77, 78. ZIZ člen 64.
postopek osebnega stečaja - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - predmet izvršbe - fiduciarni denarni račun stečajnega upravitelja - prijava terjatve - pravni interes za pritožbo - ugovor tretjega
V skladu z določili 388. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), iz fiduciarnega denarnega računa dovoljeno opravljati samo izplačila za stroške stečajnega postopka in plačila (priznanih) terjatev upnikov. Ker pa upnica svoje terjate v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom še ni prijavila, slednja še ni priznana in posledično tudi ne more biti predmet poplačila iz fiduciarnega denarnega računa.
Poslovna sposobnost stečajnega dolžnika je v postopku osebnega stečaja omejena le tako, da slednji ne more sam sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso in da brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila ali dati poroštva, odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa ali se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam (386. člen v zvezi s 245. členom ZFPPIPP). Stečajni dolžnik tako po začetku postopka osebnega stečaja ostane poslovno in pravdno sposoben za lastno zastopanje
S tem ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni več obstajala obveznost, da bi se kot brezposelna oseba javljal na zavodu za zaposlovanje, s tem pa tudi ni bilo več pogojev, da bi se mu izplačevalo nadomestilo plače. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v vtoževanem obdobju, ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0005700
ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/4, 445.
obvestilo o seji pritožbenega senata – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – stroški kazenskega postopka – oprostitev plačila stroškov postopka
Obdolženec v pritožbi smiselno izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. Okoliščine, ki jih izpostavlja v pritožbi ne predstavljajo avtomatično razloga za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka je izjema, ko sodišče ugotovi, da bi plačilo stroškov ogrozilo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotovilo, obdolženec v pritožbi jih tudi ne izpostavlja, zato s pritožbo ne more uspeti.
Pri tožniku izvedenka ni ugotovila popolne nezmožnosti za delo, pač pa, da ima še preostalo delovno zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pri tožnici, invalidki II. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nezakoniti dokazi – dokazi, pridobljeni v drugi državi članici Evropske unije – nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem – pravica do komunikacijske zasebnosti
Pri oceni, ali gre za dovoljen poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti, ni pomembna lastnina ali pripadnost določenega telekomunikacijskega sredstva, sklenitev naročniškega razmerja za telekomunikacijsko sredstvo v tujini tudi ne more biti ovira za tak poseg, če so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji. Nadzor komunikacij tujih operaterjev, ki tranzitirajo preko repetitorjev na italijanskem ozemlju je v R Italiji dopusten, saj predstavlja komunikacijska zasebnost varstvo posameznikovega interesa, da se država ali nepovabljeni tretji ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga posreduje preko kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij, zato samo sredstvo ni pravno relevantno. V obravnavani zadevi je bila jurisdikcija italijanske države podana zato, ker se je ukrep v celoti izvajal na italijanskem ozemlju izključno nad pogovori, ki jih je obtoženec vršil z italijanskimi državljani, ki naj bi bili vpleteni v kriminalno dejavnost obtoženca.
ZDSS-1 člen 6, 53, 53/1, 53/1-1. ZPP člen 18, 181, 339, 339/2, 339/2-3. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2.
kolektivni delovni spor - stvarna pristojnost - delovno sodišče - ugotavljanje kršitve pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe - negativna ugotovitvena tožba - pravni interes - zavrženje predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Podredni zahtevek za ugotovitev, da ne obstaja obveznost predlagatelja (delodajalca) za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), je že vsebovan v primarnem zahtevku za ugotovitev, da ne obstaja terjatev nasprotnega udeleženca (sindikata) in zaposlenih v družbi za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu PKP. To pomeni, da gre pri navedenih zahtevkih za navidezno kumulacijo in bi bilo potrebno o podrednem zahtevku odločiti kot o enotnem zahtevku.
Po 1. odstavku 53. člena ZDSS-1 v zvezi s 6. členom, točka a ZDSS-1 je predmet kolektivnega delovnega spora o izvrševanju kolektivne pogodbe ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti, določenih v kolektivni pogodbi, s strani enega od udeležencev kolektivnega delovnega spora, ne pa odločanje o tem, da udeleženec kolektivnega delovnega spora nima določene obveznosti, ki izhaja iz kolektivne pogodbe, oziroma da ne obstoji terjatev zoper njega iz tega naslova. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato je potrebno takšen predlog predlagatelja zavreči.
Izplačilo nagrade ob koncu leta iz 129. člena PKP je bilo vezano na doseganje temeljnih ciljev. Ker vsi ti cilji niso bili doseženi, delavci niso bili upravičeni do izplačila te nagrade.
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval pri delu, ko je hodil po neurejenem gradbišču, poraščenem z visoko travo, v kateri se je nahajala deska, iz katere je štrlel žebelj. Tožnik je kot voznik tovornjaka ob dostavljanju in nalaganju tovora moral pogosto hoditi po različnih deponijah in gradbiščih, kjer je po tleh ležalo veliko nevarnih odpadkov. Iz ocene tveganja za delovno mesto voznika kamiona izhaja, da so kot obvezna osebna varovalna oprema predpisani tudi zaščitni čevlji s kapico, ki prepreči vbod koničastega tujka v nogo. Zato bi tožena stranka morala tožniku zagotoviti zaščitno obutev, ki bi tožnika ščitila pred vbodi koničastega tujka. Ker tega ni storila, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik v obravnavani nezgodi.
Do prenehanja obveznosti in terjatve vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal ali prejel kakšno plačilo, pride tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Predpostavka za veljavnost tovrstnega pravnega posla je, da so medsebojno povezani odpusti dolga vsi realizirani, pogoj za to pa je obstoj obveznosti in terjatev vseh udeležencev verižne kompenzacije.
Tožeča stranka bi morala dokazati, da njen dolg do družbe V. d. d. ni obstajal. Razmerje med tožečo stranko in družbo V. d. d. ni bilo v sferi tožene stranke, zato ji dokaznega bremena v zvezi s to trditvijo, upoštevajoč vsebino listin in priznanje terjatev v stečajnem postopku, ni mogoče naložiti. Denarne obveznosti so bile v predlogih verižnih kompenzacij v zadostni meri določene z opredelitvijo višine terjatev; navedba pravne podlage dolga za veljavnost verižne kompenzacije ni relevantna.
Presoja vprašanja, ali se bo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku položaj upnikov tožeče stranke oziroma obseg stečajne mase za poplačilo upnikov dejansko izboljšal, je stvar vsebinskega obravnavanja tožbenega zahtevka in njegove utemeljenosti v okviru presoje objektivnega elementa izpodbojnosti, ne pa vprašanje pravnega interesa za dopustnost tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0078351
OZ člen 101, 105, 105/1, 299, 435. ZASP člen 5, 5/1, 5/2, 5/2-2. SPZ člen 15.
prodajna pogodba – računalniški program – materialna avtorska pravica – izročitev – prenos lastninske pravice
Tožena stranka (kot prodajalec) ni mogla prenesti lastninske pravice na programu, saj program kot takšen ni samostojen telesni predmet in tudi ne oblika energije ali valovanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je program razvila tožena stranka glede na potrebe tožeče stranke. Je torej individualna in intelektualna stvaritev. Prenesla je lahko materialno avtorsko pravico na programu.
Ker računalniški program ni (niti) premična stvar, ga tožena stranka vsekakor ne bi bila mogla izročiti. Tudi iz tehničnega stališča izročitev izvirnega besedila na predmetu, ki je nosilec podatkov (npr. na CD), ni edini mogoči način za omogočitev razpolaganja s programom. Za izpolnitev pogodbenih obveznosti bi zadoščala že omogočitev dostopa do izvorne kode.
Stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker je storilec za prekršek izvedel šele več kot mesec dni od dneva storitve prekrška postopek o prekršku zoper storilca ni več dopusten, je pravno zmotno. Res je, da je bila z novelo ZP-1H glede zastaranja pregona spremenjena določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 tako, da postopek o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa taka sprememba zakonske določbe ne pomeni, da v vsakem primeru, ko storilec ni seznanjen s prekrškom znotraj 30. dnevnega roka od storitve prekrška postopek o prekršku zoper njega ni več dopusten. Glede na določbo tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku, v obravnavanem primeru torej, glede na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, po preteku štirih let. Glede na predloženi spis prekrškovnega organa je prekrškovni organ že 29.10.2012, to je tri dni po datumu storitve prekrška, od lastnika vozila zahteval, da mu posreduje podatke o vozniku vozila, torej v tem postopku storil procesno dejanje, ki ga je bilo po presoji pritožbenega sodišča potrebno izvesti, da bi lahko prekrškovni organ odločil o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, torej nedvomno gre za dejanja, ki merijo na pregon storilca prekrška in vsako zase pretrga zastaranje postopka o prekršku.
nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti – pogoj zdravstvene zmožnosti
ZP-1 nima določbe, ki bi osebam, ki so invalidsko upokojene, zgolj zaradi tega dejstva odrekala pravico, v kolikor izpolnjujejo vse druge pogoje, predlagati nadomestitev globe z opravo nalog v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.
obračunavanje stroškov upravnika – trditveno in dokazno breme glede ključa delitve
Tožnica bi morala določno, tj. v ulomku ali v odstotku zatrditi ključ delitve za vsak posamezen vtoževan strošek zato, da bi bil ta preverljiv v dokaznem postopku. Dokazne listine takšne pomanjkljive trditvene podlage ne morejo dopolnjevati.
Dejstva, da obdolženi v času očitanega prekrška ni imel več statusa osebe, ki se ji izvršuje sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, prekrškovni organ niti ne izpodbija, nasprotno, iz njegovih navedb je razumeti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženi ni storil očitanega prekrška po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, saj ni vozil motornega vozila v času sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker mu je ta sankcija prenehala 28.10.2012, meni pa, da je obdolženi vsekakor storil hujši prekršek glede na določbo četrtega odstavka 23. člena ZPrCP, saj je vozil motorno vozilo brez veljavnega vozniškega dovoljenja (5. točka prvega odstavka ZPrCP), oziroma je kršil 3. točko prvega odstavka 50. člena ZVoz in storil prekršek po osmem odstavku 50. člena istega zakona. Stališče prekrškovnega organa je zmotno. V skladu z določbo drugega odstavka 132. člena ZP-1, se sme sodba o prekršku nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, in samo na dejanje, ki je predmet obdolžilnega predloga. To pomeni, da obdolženca ni mogoče spoznati za odgovornega za prekršek, če za takšno dejanje ni bil vložen obdolžilni predlog pristojnega predlagatelja.
Mednarodna konvencija o začasni ustavitvi ladij člen 1, 3, 3/4, 8, 8/2.
PZ člen 841, 948, 948/1.
začasna zaustavitev ladje - pomorska terjatev - odgovornost za terjatev, povezano z ladjo - zakupno razmerje z lastnikom ladje
Šele v primeru, da ima upnik terjatev (v zvezi z ladjo) do lastnika ladje ali do zakupnika ladje ali do druge odgovorne osebe, ki ni registriran lastnik ladje ali, kot določa PZ v 948. členu, do osebnih dolžnikov lahko uspe z zaustavitvijo ladje zavarovati svojo terjatev. Samo terjatve, ki so jih povzročile zgoraj navedene osebe, oziroma ki so nastale v zvezi z njihovim delovanjem, so lahko pomorske terjatve v smislu PZ in Konvencije.
nastanek taksne obveznosti - vložitev tožbe - postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe
Spričo tožničinih navedb, da je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, pri čemer je bila napotena na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, je namreč povsem jasno, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo, ki jo predvideva 2. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1. Uporaba tega določila bi prišla v poštev „zgolj“ v primeru, če bi sodišče (na podlagi utemeljenega ugovora dolžnika) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2. KZ-1 člen 58, 58/3.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazenska sankcija – pogojna obsodba
Obdolženec v pritožbi trdi, da je res vzel dve železni kretniški postavljali, vendar je sklepal, da so za smeti, saj so bile odvržene poleg kontejnerja za smeti. Ta pritožbena navedba predstavlja novoto, saj se je obdolženec pred sodiščem prve stopnje zagovarjal drugače in ni zatrjeval, da je bil v zmoti glede odvzetih predmetov. Res se je tako zagovarjal soobdolženi P.B., vendar je sodišče prve stopnje zagovor slednjega pravilno ocenilo kot neverodostojnega, kot je prepričljivo obrazloženo v 7. točki izpodbijane sodbe. Glede na navedeno obdolženec s takimi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega ne more spremeniti niti okoliščina, da je bil v obravnavanem obdobju odvisnik od prepovedanih drog, saj je tak njegov zagovor pri dokazni oceni že pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.