odvetniški stroški v postopku prisilne hospitalizacije - odmera nagrade - običajen ali večji obseg dela
Odločanje o odvetnikovi nagradi v postopku prisilne hospitalizacije je odvisno od dejansko opravljenih dejanj v vsakem primeru posebej. Nagrada se praviloma odmeri po 2. točki tar. št. 3101, tar. št. 3100 pa je potrebno uporabiti, kadar dejanske okoliščine kažejo na to, da je bil obseg odvetnikovega dela večji od običajnega.
zavrženje nerazumljive in nepopolne vloge - nepoprava vloge - odprava neskladja v izreku sklepa – napačen zapis datuma zavržene vloge
Ker izrek sklepa glede označbe datuma zavržene vloge nasprotuje razlogom, iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da je bila predmet odločanja vloga z dne 23.5.2013, je neskladje mogoče odpraviti na drugi stopnji.
Tožnik je vzel iz skladišča kotno brusilko, čeprav je na delovnem mestu ni potreboval. Ker navedenega orodja ni vrnil nazaj, ga je tožena stranka utemeljeno obdolžila, da si ga je prilastil. Glede tega je tožena stranka s tožnikom opravila razgovor v pisarni direktorice kadrovske pravne službe. Direktorica kadrovske pravne službe je glede očitane kršitve ponudila tožniku obdolžitev pred izredno odpovedjo in vabilo na zagovor ter mu povedala, da bodo zadevo prijavili tudi policiji. V izogib temu ga je seznanila na možnost prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma. Tožnik se je po seznanitvi s takšnimi razlogi prostovoljno odločil za podpis sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Pri tožniku kritičnega dne, ko je v pisarni direktorice kadrovsko pravne službe podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ni bila izkazana nobena napaka volje v smislu določb 45., 46. in 49. členov OZ. V tej zvezi na tožnika tudi ni bil izvajan kakršenkoli pritisk in grožnja, da bi bil primoran iz strahu podpisati takšen sporazum. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazuma ni utemeljen.
ZDR člen 42, 126. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti Republike Slovenije člen 78.c.
plača - obveznost plačila - plačilo za delo - prikrajšanje pri plači – javni uslužbenec - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - dodatek k plači - strokovni delavec v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine
Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni jasno opredelilo do temeljnih pravnih vprašanj, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena, čeprav je za pravno presojo relevantne predpise v obrazložitvi sodbe navedlo, ampak je zapisalo le, da v celoti „poklanja vero“ sodnemu izvedencu , katerega mnenje je strokovno in prepričljivo in podano v skladu z zakonskimi določili. V celoti je sprejelo stališča sodnega izvedenca (namesto da bi o pravnih vprašanjih presojalo samo, izvedencu finančne stroke pa prepustilo le izračun prikrajšanja pri plači), ki pa so v nekaterih delih zmotna in jim zato ni mogoče v celoti pritrditi. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Skladno z določbo 78.c člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti Republike Slovenije (KPK) strokovnim delavcem v knjižnicah in zavodih za varstvo premične in nepremične dediščine pripada dodatek k plači za zahtevnost dela pri obdelavi in dokumentiranju gradiva 0,40 količnika ter za zahtevnost dela pri poslovanju z uporabniki 0,45 količnika. Ta dodatek torej pripada vsem delavcem, ki zasedajo delovna mesta strokovnih delavcev, v enaki (v KPK določeni) višini. Za poslovanje z uporabniki je potrebno šteti tudi delo vodiča po razstavi z obiskovalci. Iz vsebine citirane določbe izhaja, da je dodatek priznan vsem strokovnim delavcem, ki bodisi obdelujejo in dokumentirajo gradivo ali pa poslujejo z uporabniki, po kriteriju delovnega mesta (opisa). Delodajalec ni upravičen v konkretnih primerih ocenjevati, ali je delo na določenem delovnem mestu dovolj zahtevno in selektivno priznavati dodatek strokovnim delavcem. Tožnik, ki je kot vodnik po muzejski zbirki posloval z uporabniki, je bil zato v tem obdobju upravičen do količnika 0,45 po 78.c členu KPK.
oprostitev plačila sodne takse - izjava o premoženjskem stanju – podpis izjave – nepopolna vloga – podpis družinskih članov
Če izjavo o premoženjskem stanju podpiše le prosilec, ne pa tudi njegov družinski član, vloga za taksno oprostitev zgolj zato še ni nepopolna, zaradi česar je ne bi bilo mogoče obravnavati.
ZDR člen 42, 126, 126/1, 126/2, 137, 137/2, 137/7.
plača - plačilo za delo - obveznost plačila - plačilo razlike plače - nadomestilo plače - bolniški stalež - osnova za obračun nadomestila - nadomestilo za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta - delovna uspešnost
Glede na določbe ZDR (ki v čl. 137/7 določa, da v primeru, če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti) tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je kot osnovo za nadomestilo plače za izračun višine nadomestila za čas letnega dopusta, praznikov in bolniškega staleža upoštevala le osnovno plačo. Zato je del plače iz naslova uspešnosti (oziroma povečanja urne postavke) potrebno upoštevati tudi pri določitvi osnove za odmero nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, praznikov in bolniškega staleža.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 20, 257, 257/1, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 110. člena ZDR v zvezi z odpovednim razlogom iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je očitala, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 1. in 3. odstavka 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, ker je od takratne direktorice sprejela pooblastilo, da na strani tožene stranke podpiše pogodbo o zaposlitvi za čas po izteku mandata s takratno direktorico za drugo delovno mesto, direktor področja za splošne zadeve, čeprav direktorica takrat do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni bila upravičena. Skladno z veljavno pogodbo o zaposlitvi bi bila takratna direktorica upravičena do razporeditve na novo delovno mesto in v tej zvezi do sklenitve nove pogodbe šele po preteku mandata v primeru, če ne bi bila ponovno imenovana za direktorico. Za presojo tožnici očitane kršitve pa je pomembno, da je bila tožnica v času mandata direktorice pooblaščena za nadomeščanje oziroma zastopanje tožene stranke samo v času odsotnosti direktorice, kar pomeni, da je s sklenitvijo takšne pogodbe zlorabila uradni položaj z namenom, da bi drugemu, to je takratni direktorici, pridobila premoženjsko korist, ki se kaže v razliki med plačo (drugo rangirano najvišjo plačo takoj za direktorjem), ki bi jo prejemala po sporni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor področja - za splošne zadeve, nadzorstvo in kontrolo kakovosti, in plačo, ki bi jo prejemala na delovnem mestu, na katerega bi jo po izteku mandata razvrstil novi direktor. Tožena stranka je zaradi takšne zlorabe uradnega položaja izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZSPJS člen 22.g. Akt o določitvi pogojev, meril in obsegu plačila za povečan obseg dela državnih tožilcev člen 2, 2/2, 6, 7. Zakon o državnih tožilcih člen 19.
povrnitev preveč izplačane plače - javni uslužbenci - plača - državni tožilci - plačilo za povečan obseg dela
Kriterija rešenih dodatnih zadev oziroma opravljenih dodatnih nalog, kot ju določa sklep Državnotožilskega sveta (190 zadev, 2 polna obravnavna dneva ali 4 udeležbe na narokih v tednu), se presojata kumulativno, kar pomeni, da mora tožilec za upravičenost do dodatka za povečan obseg dela presegati določeno državno povprečje po obeh kriterijih. Oba kriterija pa je treba presojati na ravni mesečnega povprečja. Državni tožilec je tako upravičen do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, če je v posameznem mesecu rešil več kot 19 zadev ter hkrati opravil več kot 8 polnih obravnavnih dni ali 16 udeležb na narokih.
Na podlagi nepravilnega tolmačenja predpisov in aktov tožeče stranke v zvezi s povečanim obsegom dela državnih tožilcev je bila tožencu v določenem obdobju preveč obračunana in izplačana plača v višini 10 % toženčeve osnovne plače. Toženec je torej brez pravnega temelja prejel določen denarni znesek, zato je ta znesek tožeči stranki dolžan vrniti.
V tem sporu je najprej razsodilo sodišče prve stopnje s sodbo, pri čemer je v nadaljevanju presojalo zadevo pritožbeno sodišče, ki je potrdilo prvostopenjsko sodbo, ter na koncu še Vrhovno sodišče RS, ki je v revizijskem postopku razveljavilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je bil nad pravnim prednikom tožene stranke začet stečajni postopek, je potrebno poudariti, da sta tako višje kot vrhovno sodišče odločali o prvostopenjski sodbi po stanju, ko nad pravnim prednikom tožene stranke še ni bil začet stečajni postopek, zato tega vprašanja nista presojali. Tudi sicer navedeni sodišči nista imeli podlage za izdajo sklepa o prekinitvi postopka, saj skladno z določbo 2. odstavka 205. člena o tem odloči samo sodišče prve stopnje.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - premoženjska škoda - plačilo razlike plače - izgubljeni dobiček - obseg povrnitve premoženjske škode
Če se tožnik (vojak) ne bi poškodoval v delovni nesreči na usposabljanju, bi glede na normalen tek stvari odšel na misijo v tujino. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček v višini razlike v (bruto) plači utemeljen (168. člen OZ).
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-4. ZPIZ-1 člen 101, 101/1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - ponudba druge ustrezne zaposlitve
Po določbi 1. odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec delavcu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije, ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo. Tožena stranka ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 niti v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI, ker tožniku ni ponudila opravljanja drugega dela na delovnem mestu, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, saj se je v postopku, ki je tekel v socialnem sporu, izkazalo, da je bilo ponujeno delo „učitelja v podaljšanem bivanju“ za tožnika neustrezno. Odprava dokončne odločbe ZPIZ je bistveno vplivala na odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, saj je bila prav dokončna odločba ZPIZ podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi invalidnosti. Tožnik je namreč upravičeno odklonil podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki zanj glede na njegovo invalidnost ni bilo ustrezno, ker ni ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti in usposobljenosti, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana zaradi odklonitve nove pogodbe o zaposlitvi, pa je nezakonita.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena in 406. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plače oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb s katero je toženec tožnici odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se ji starostna pokojnina odmerila v višini pokojninske osnove.
uporabnina – zastaranje - zastaralni rok - ravnanje strank v upravnem postopku
Vprašanje obveznosti plačila uporabnine tožeči stranki v civilno pravnem razmerju ni odvisno od pravilnosti ravnanja toženih strank v upravnem postopku v zvezi z gradnjo objekta na njihovem zemljišču.
odpravnina - regres za letni dopust - pripoznava zahtevka - sodba na podlagi pripoznave - izvensodna poravnava - plača
Pripoznava zahtevka mora biti jasna in nedvoumna, kar pa predložena izvensodna poravnava pravdnih strank ni. V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da gre za pripoznavo vtoževanih zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust in plače, bi moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave po določilih 316. člena ZPP.
Tožnik je na obravnavi predlagal, da naj sodišče predloženo izvensodno poravnavo upošteva kot pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je zajet v poravnavi, pri čemer je tožena stranka sicer izvensodno poravnavo podpisala, ni pa tožniku še ničesar izplačala, čeprav je bilo to dogovorjeno. Tožeča stranka ne more predlagati, da naj sodišče šteje dogovor kot pripoznavo tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek lahko do konca glavne obravnave pripozna le tožena stranka.
ZDR člen 132, 132/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 52. ZDR člen 182, 182/1.
odpravnina - jubilejna nagrada - odškodninska odgovornost delavca - pobotni ugovor - inventurni manko
Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je tožnik (trgovski poslovodja) odgovoren za inventurni manko, je potrebno razlagati upoštevaje določbo 182. člena ZDR (po kateri je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti), ki se nanaša na odškodninsko odgovornost delavca. To pomeni, da poslovodja ne more biti odgovoren za inventurni manko le zaradi tega, ker opravlja dela in naloge poslovodje. Odgovarja le v primeru, če so za to odgovornost kumulativno podani vsi elementi tako imenovanega splošnega civilnega delikta, tudi upoštevaje 182. člen ZDR (protipravno ravnanje, vzročna zveza, nastala škoda, odgovornost).
Tožena stranka ni dokazala vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zatrjevano škodo (glede na obseg artiklov je bilo nemogoče, da bi tožnik sam preštel vse artikle ob prevzemu; potekal je tudi t.im. kartonski prevzem blaga, pri katerem se kartonov z artikli ni odpiralo in teh artiklov ni posebej preštevalo; celoten potek prevzema blaga ni bil v izključni pristojnosti tožnika; tožena stranka ni uvedla ustreznega sistema varovanja ...). Tožena stranka ni dovolj konkretizirala nedopustnega ravnanja tožnika, v posledici katerega naj bi prišlo do te škode, ki naj bi jo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je namreč le na splošno navajala dolžnosti, ki bi jih moral tožnik po pogodbi o zaposlitvi izvajati, pa naj jih ne bi, zaradi česar je po njeni trditvi nastal sporni manko. To pomeni, da je tožena stranka opustitev dolžnih ravnanj tožnika dokazovala z inveturnim mankom (torej s posledico zatrjevane opustitve pogodbenih obveznosti tožnika), ne pa s konkretnimi ravnanji tožnika, zaradi katerih naj bi prišlo do ugotovljenega manka. Zato za odškodninsko odgovornost tožnika za vtoževani manko niso podane vse štiri temeljne predpostavke.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih člen 6, 6/1, 15, 15/1. ZDR člen 43, 43/1. ZVZD člen 5, 9. OZ člen 171, 171/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje o odločilnih dejstvih - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih - zagotavljanje varnih delovnih pogojev - soprispevek oškodovanca
Tožnik je trdil, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke in posledično drugotožene stranke, saj ni poskrbela za varne pogoje dela na odprtih gradbiščih, v skladu s 6/1. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti, da so delovna mesta vedno urejena in dostopna, tako da ustrezajo vrsti gradnje in spreminjajočemu se stanju na terenu, vremenskim vplivom in morajo zagotavljati varno izvajanje del, in med drugim delavcem omogoči prosto gibanje po delovišču tako, da je površina tal taka, da omogoča izvajanje vseh predpisanih del (točka 12 citirane Uredbe). V primeru, da se delo opravlja v naklonu, večjem od 45 stopinj, kot je to zatrjeval tožnik, da je delo opravljal pa se dela lahko izvajajo samo v ugodnih vremenskih razmerah in ob zagotovitvi ukrepov za preprečitev zdrsa in padca delavcev v globino (15/1 Uredbe). Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo na dan škodnega dogodka opravljal delo na delovišču in torej da je samovoljno pričel z opravljanjem dela, kljub temu da vremenske razmere niso bile ugodne, ter da pred pričetkom opravljanja del ni preveril stanja terena. V skladu z definicijo delovnega razmerja opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar pomeni, da je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil odgovoren delodajalec. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev pa ZDR (1. odstavek 43. člena) ter ZVZD (5. člen) še posebej nalagata aktivno vlogo delodajalcu.
Pri tožniku izvedenka ni ugotovila popolne nezmožnosti za delo, pač pa, da ima še preostalo delovno zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
predlog obsojenca za izrek enotne kazni – izrek enotne kazni – izrek enotne kazni, kadar sodišče prekliče pogojni odpust
Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ob odločanju o predlogu obsojenca za izrek enotne kazni pravilno in popolno ugotovilo ter pri izreku le-te pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 89. člena KZ-1, po kateri se, kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 53. členu in drugem odstavku 55. člena KZ-1, pri tem pa vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki ga obsojenec še ni prestal. Stališče obsojenega, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni upoštevati celotno izrečeno kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 2 z dne 30.3.2007 je zmotno, pa tudi obsojencu v škodo, saj predlaga, naj bo skupno izrečena kazen zapora 11 let, medtem ko mu je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določene kazni in neprestane kazni iz pogojnega odpusta izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora.
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/1, 179/2. ZVZD člen 5.
obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine - nepremoženjska škoda
Tožnik se je poškodoval pri delu, ko je hodil po neurejenem gradbišču, poraščenem z visoko travo, v kateri se je nahajala deska, iz katere je štrlel žebelj. Tožnik je kot voznik tovornjaka ob dostavljanju in nalaganju tovora moral pogosto hoditi po različnih deponijah in gradbiščih, kjer je po tleh ležalo veliko nevarnih odpadkov. Iz ocene tveganja za delovno mesto voznika kamiona izhaja, da so kot obvezna osebna varovalna oprema predpisani tudi zaščitni čevlji s kapico, ki prepreči vbod koničastega tujka v nogo. Zato bi tožena stranka morala tožniku zagotoviti zaščitno obutev, ki bi tožnika ščitila pred vbodi koničastega tujka. Ker tega ni storila, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik v obravnavani nezgodi.
Delavcu nadomestilo v zvezi z nezmožnostjo izrabe letnega dopusta pripada le v primeru prenehanja delovnega razmerja (in če delodajalec delavcu izrabe letnega dopusta ne omogoči do prenehanja delovnega razmerja). Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, mu tako nadomestilo ne pripada. Tožniku prav tako ne pripada odškodnina za neizrabljen letni dopust. V spornem času ni zahteval izrabe dopusta, kar je bistven predpogoj za odločanje o tem, ali mu je tožena stranka kot delodajalec onemogočila izrabo letnega dopusta in ali mu zato dolguje odškodnino za neizkoriščen letni dopust. Zato tožena stranka ni prišla v situacijo, ko bi z (neutemeljeno) zavrnitvijo njegove zahteve lahko ravnala protipravno. Posledično tožnikov zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.