izvršilni naslov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da upnik ni predlagal izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi izvršilnega naslova, temveč na podlagi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine. V prvem delu sklepa je odločeno o obstoju upnikove terjatve, ki jo ima zoper dolžnika in ta del sklepa je postal pravnomočen in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, torej s pridobitvijo izvršljivosti, postal izvršilni naslov. Kot tak predstavlja podlago, na kateri je dovoljena izvršba zoper dolžnika zaradi prisilne izterjave terjatve, katere obstoj je ugotovljen v njem.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/2, 150. ZVZD člen 5, 6, 9. Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih člen 10, 11.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - gradbišče
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je nevarna dejavnost tista dejavnost, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega, merilo za to presojo pa je abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz takšne, sicer koristne dejavnosti, vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. Izstopanje iz gradbenega jaška, globine manj kot en meter, ne predstavlja tveganja za nastanek škode, ki bi bilo večje od običajnega. Tožnik se ni poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).
Izstopa iz jarka z vertikalnimi stenami, globine 90 cm (kar pomeni, da bi moral delavec pri izstopu premagati višino, ki je primerljiva bočni višini 180 cm visokega človeka) s sipkim materialom na delu, kamor bi se delavec oprl, brez ustreznih pripomočkov (na primer stopnice) ni mogoče opredeliti kot enostavnega oziroma običajnega, za katerega delavcu ne bi bilo potrebno zagotoviti ustreznih delovnih sredstev oziroma opreme.
Pri tožniku je življenjska aktivnost zmanjšana pri večjih fizičnih aktivnosti, npr. rekreativno igranje nogometa, kar za tožnika predstavlja zelo pomembno dejavnost in je omejena zaradi bolečin, ki se pri tem pojavijo. Tožnik še lahko igra nogomet, vendar ne na nivoju, kot ga je igral pred nesrečo. Tožnik ima občasne težave, če dlje časa fizično dela, pri tem pa je potrebno upoštevati, da je tožnik navadni fizični delavec in da je bil ob poškodbi star 41 let. Tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana za 5 %. Pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša 6.000,00 EUR.
Določilo 161. člena ZPP vsebuje pravilo o tem, kako se sospornikom naloži povračilo pravdnih stroškov, ne ureja pa natančno procesnih položajev posameznih sospornikov, glede na njihov uspeh v postopku. Na vprašanje, ali je eventualno tožena stranka v razmerju do tožnika upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, kadar tožnik s tožbo uspe že proti prvemu tožencu (kar velja za konkretni primer), starejša slovenska sodna praksa odgovarja pritrdilno. Takšno stališče ne vzbuja pomislekov, saj pravda tudi proti eventuelno toženemu začne teči, ko se mu vroči tožba, zato je upravičen tudi do povračila stroškov, ne sicer na podlagi načela uspeha (tožbeni zahtevek proti eventuelno tožbenemu se ne zavrne) ampak po krivdnem načelu (1. odstavek 156. člena ZPP). Zato je tožnik dolžan tretjetoženi stranki (lastnici avto dvigala, pri uporabi katerega se je tožnik poškodoval), eventuelnemu sosporniku na toženi strani, povrniti nastale stroške postopka, odmerjene skladno z Zakonom o odvetniški tarifi.
začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora – sestavine sklepa o odreditvi začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora
Določbi drugega odstavka 21. člena ZOPNI je zadoščeno, če sklep vsebuje vse kar zahteva navedena zakonska določba (podatke o lastniku, opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kataloškega kaznivega dejanja, čas in kraj storitve ter zakonsko označbo tega dejanja, premoženje, ki je predmet zavarovanja ter način in trajanje zavarovanja), pri tem pa ni nujno, da bi bil opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kataloškega kaznivega dejanja naveden v izreku sklepa, pač pa je lahko naveden v obrazložitvi sklepa, s katerim se odreja začasno zavarovanje odvzema premoženja nezakonitega izvora, izrek takšnega sklepa pa mora vsebovati podatke potrebne za odreditev zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi.
OZ člen 9, 88, 88/1. ZDR člen 136, 136/1, 136/2, 136/3, 138.
stroški bivanja - dolžnost izpolnitve obveznosti - zadrževanje in pobot izplačila plače - soglasje delavca - ničnost pogodbenega določila - plačilo za delo
Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, izhaja, da je delodajalec dolžan priskrbeti delavcu v njegovo breme začasno bivališče, plačilo za bivanje pa bo delodajalec odtegnil od plače delavca. Pogodba vsebuje delavčevo izrecno izjavo, da dovoljuje, da se mu od plače odtegnejo vsa plačila delodajalca, opravljena v njegovo korist, pri čemer so v tem okviru mišljeni tudi stroški bivanja v okolici območja sedeža podjetja. Ker delavec ne more dati soglasja za pobot izplačila plače pred nastankom delodajalčeve terjatve (2. in 3. odst. 136. čl. ZDR), se pogodba o zaposlitvi v delu, ki določa, da bo delodajalec plačilo za bivanje odtegnil od plače delavca, pri čemer je delavec dovoljenje za odtegovanje od plače dal vnaprej, ne sme uporabljati.
Pravdni stranki se nista dogovorili, da bo zagotavljanje prenočišča oblika plačila delavcu, zato pri odločanju v tem sporu ne pride v poštev uporaba določbe 138. člena ZDR, ki ureja takšne primere. Terjatev tožeče stranke za plačilo prenočišča je nastajala in hkrati zapadla periodično, in sicer s pretekom vsakega meseca, v katerem je tožeča stranka zagotavljala prenočišče tožencu, ta pa ga je uporabljal. Tožeča stranka je plačilo stroškov bivanja za določeno obdobje od toženca terjala in mu za to postavila 8-dnevni rok. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov prenočišča za vtoževano obdobje utemeljen.
Zahteva za povrnitev stroškov mora biti torej določno opredeljena. takšna pa ni, če stranka samo navede, da zahteva povrnitev vseh stroškov, ki ji pripadajo, čeprav jih je mogoče ugotoviti na podlagi vpisa, niti če se sklicuje na določila tarife o nagrajevanju odvetnikov, temveč je dolžna specificirati opravljena dejanja in zneske, ki jih zanje zahteva.
Tako bi morala upnica, ki je vložila elektronski predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova zahtevo za povrnitev izvršilnih stroškov določneje opredeliti, torej v nestandariziranemu delu besedila elektronske vloge opredeliti vrsto in obseg stroškov katerih povrnitev zahteva v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniških storitvah.
Če gre za kreditno razmerje, kakor je obravnavani primer, se od banke kot strokovnjaka na trgu kreditiranja, pričakuje povečana skrbnost glede opredelitve navedb o posameznih kreditnih obveznostih (glavnici, pogodbenih in zamudnih obrestih, posameznih stroških,...).
Prehodna določba ZPIZ-1 v 398. čl. določa, da ne glede na določbe 1. odst. 36. člena ZPIZ-1 v prehodnem obdobju znaša minimalna starost in pokojninska doba za pridobitev pravice do starostne pokojnine za ženske v letu 2011 57 let starosti in 37 let in 6 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnica ne izpolnjuje niti teh minimalnih pogojev, je tožničin tožbeni zahtevek za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine neutemeljen.
ZD člen 203. ZIZ člen 24, 24/3, 24/4. ZPP 224, 224/1.
dedovanje - nadaljevanje postopka z dolžnikovim dedičem - posebna pravila o dokazu prehoda obveznosti - ugotovitvena sodba v pravdi - javna listina - pomen smrtovnice
V pravni teoriji in sodni praksi je usklajeno stališče, da mora biti prehod obveznosti na dediča izkazan s sklepom o delovanju.
Če se prehod zapustnikove terjatve oziroma dolga na dediča ne more dokazati s sklepom o dedovanju (ni bilo zapuščinske obravnave, ker ni bilo zapuščine, ali je bilo v zapuščini samo premično premoženje, dediče pa niso zahtevali obravnave, se lahko pravno nasledstvo dokaže s sodbo iz pravde na ugotovitev, da je zapustnikov dolg prešel na dediča.
STEČAJNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSM0021677
OZ člen 356, 365, 369, 369/5. ZFPPIPP člen 132, 227, 227/1, 493, 493/2. ZPP člen 337, 337/1. ZPPSL člen 4, 4/1.
postopek osebnega stečaja - samostojni podjetnik posameznik - osebne in poslovne terjatve - judikatne terjatve - zastaranje
Obveznosti, katerih nosilec je dolžnik kot samostojni podjetnik z zaključkom stečaja tako prenehajo za razliko od terjatev, ki ne izvirajo iz poslovnih razmerij - t.i. osebnih terjatev. Dolžnik kot fizična oseba namreč ne preneha in osebne terjatve še naprej obstajajo. Upnik terjatve iz takih (osebnih) razmerij lahko uveljavlja tudi po zaključku stečaja.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - ugovor po izteku roka - služnost hoje in vožnje
Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na izvršiteljevo poročilo z dne 19. 5. 2011, iz katerega jasno izhaja, da je bil sporni betonski zid odrezan na nivo služnostne poti in da je dolžnik odstranil določene ovire, še vedno pa je bil le delno omogočen prehod po služnostni poti. Iz izvršilnega naslova namreč jasno izhaja, da sta dolžnika dolžna ne le odstraniti betonski zid, temveč upniku omogočiti, da ta neovirano izvaja soposest hoje in vožnje preko parc. št. X do dovozne poti.
predlog vrhovnega državnega tožilstva za odložitev izvršitve odločbe - postopek odločanja po ziz - smiselna uporaba določb o odlogu na predlog tretjega - predlog za odlog pred začetkom izvršilnega postopka - težko nadomestljiva škoda - kršitev razpravnega načela
Predlog za odlog ali prekinitev izvršbe po 20. členu ZDT-1 je lahko vložen le v izvršilnem postopku in se za odločanje o njem uporabljajo določbe 7. poglavja ZIZ.
Določba 20. člena ZDT-1 ne daje pravne podlage za ukrep, ki bi ga lahko zahteval državni tožilec tudi pred začetkom sodnega (izvršilnega) postopka.
ZSReg člen 5, 5/1, 5/1-4. ZGD-1 člen 295, 295/2, 398.
ničnost sklepov skupščine – učinek razveljavljenega sklepa – vpis sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ničnost sklepov – vpis po uradni dolžnosti
Odločitev o veljavnosti sklepov izpodbijane skupščine nima oblikovalnega učinka na korporacijska razmerja subjekta vpisa v sodnem registru.
Vpis sodbe o ugotovljeni ničnosti sklepa je predviden zato, ker zaradi ugotovljene ničnosti ni več podlage za vpis sklepa v sodnem registru. Vsebina sklepa se tako po uradni dolžnosti vpiše v register „le“, če gre za sodbo, s katero se sklep ugotovi za ničnega ali se razveljavi. Če pa je sodišče zavrnilo tožbo, v sodni register ne vpiše ničesar.
Pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Izvedenec psihater je pri tožnici postavil diagnozo anksiozno depresivna motnja in čustveno neuravnovešene osebnostne motnje. Ugotovil je, da tožnica biva v izjemno neugodnih socialnih razmerah, ter da v prvi vrsti potrebuje socialno pomoč, ureditev stanovanjskih razmer, pomoč Centra za socialno delo in rešitev premoženjskega stanja ter tudi psihiatrično zdravljenje, v smislu zdravljenje anksiozno depresivne motnje, s sočasno pomočjo pri reševanju socialnega vprašanja. Pri tožnici je zaradi posledic bolezni tako podana III. kategorija invalidnosti.
Sporazuma o socialnem zavarovanju (tako z RH in BiH) se ne nanašata na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja in ne dajeta pravne podlage, da se v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti pri pridobitvi denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja seštevajo zavarovalne dobe, kar pomeni, da v tožničinem primeru v pokojninsko dobo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti ni možno upoštevati dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški in dobe, dopolnjene v Republiki Bosni in Hercegovini. Tožnica ima v Republiki Sloveniji in Republiki Črni Gori skupaj dobre 4 leta pokojninske dobe in tako kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbi 67. člena ZPIZ-1 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Zato tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženke ter za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Tožnik ni imel dovoljenja osebne zdravnice za udeležbo na atletskih igrah, ki se jih je udeležil kot aktivni tekmovalec in pri tem zapustil kraj bivanja. Tudi če bi tožnik osebno zdravnico obvestil o nameravani udeležbi na igrah, mu ta dovoljenja ne bi dala. Po določbi 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ) mora osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času bolniškega staleža. Delavec se mora držati navodil zdravnika, zato da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem na delovno zmožnost delavca. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. POZZ nalagajo delavcu obveznost predhodne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivanja. Ker tožnik za udeležbo na atletskih igrah ni imel izrecnega dovoljenja osebne zdravnice, je podan razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 8. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.
obveznost plačila - sklep o izvršbi - razveljavitev sklepa - plača - zadrževanje in pobot izplačila plače
Tožena stranka je tožniku v vtoževanem obdobju odtegovala od njegove plače iz naslova preživnine določene zneske. Tožena stranka je kot pravno podlago za odtegovanje navedenih zneskov upoštevala sklep o izvršbi, ki pa je bil po ugovoru tožnika kot dolžnika v izvršilnem postopku s sklepom razveljavljen, predlog za izvršbo in zavarovanje pa v celoti zavrnjen. S tem je odpadla pravna podlaga, v zvezi s katero je tožena stranka tožniku v omenjenem obdobju odtegovala sporne zneske od plače. Ker je tožena stranka kljub navedenemu nadaljevala z odtegovanjem mesečnih zneskov od tožnikove plače, ne da bi za to imela pravno podlago, je tožnikov zahtevek na povrnitev neupravičeno odtegnjenih zneskov utemeljen.
ZDR v 136. členu določa, da lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, pri čemer so vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, neveljavna. Delodajalec svoje terjatve do delavca brez njegove pisnega soglasja ne sme pobotati z obveznostjo plačila, delavec pa soglasja ne more dati pred nastankom delodajalčeve terjatve. Ker tožnik ni pisno soglašal s pobotanjem svoje obveznosti do tožene stranke in ker zadržanje tožnikove plače ni temeljilo na primerih, ki bi bili določeni z zakonom, je tožnikov zahtevek za plačilo nezakonito zadržanega zneska plače utemeljen.
pogodba o delu – izpolnitev pogodbene obveznosti – končni uspeh – obligacija rezultata – navodila o načinu izvršitve posla
Za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost (izpolnitveno ravnanje), je pomembno le, ali je dosegel končni rezultat, torej ali je posel (uspešno) opravil in s tem naročniku omogočil, da uresniči (končni) interes, zaradi uresničitve katerega je sklenil pogodbo.
Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti je končni uspeh in ne delovanje (opravljanje del), ki je potrebno za dosego tega rezultata, kar pomeni, da na navodila o načinu izvršitve posla ni povsem vezan oziroma jih ni dolžan v vsem upoštevati.
Ker je prva tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo toženca po izteku 30 dnevnega roka, jo je bilo treba kot prepozno zavreči. Prva tožnica je sicer znotraj roka za vložitev tožbe priporočeno po pošti poslala tožbo, vendar na naslov toženca - Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne pa na sodišče. Toženec je nato pošiljko - tožbo sodišču odstopil neposredno. To pa je bilo nedvomno po izteku 30 dnevnega roka in torej prepozno.
plačilo razlike plače - obveznost plačilo - dejansko opravljeno delo
Skladno z 42. členom ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljano delo. Ker je tožnik dejansko opravljal delo vodje sektorja, je upravičen do plačila za to delo, zato mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna izplačati razliko med prejetim plačilom po obeh pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za delovno mesto „strokovni sodelavec - asistent za poslovanje s finančnimi institucijami“ in plačo za opravljeno delo (delo vodje sektorja odnosov s finančnimi institucijami).
ZJU člen 22, 39, 39/2. ZPP člen 8, 339, 339/1. ZSPJS člen 2e.
vojska - akt vodenja in poveljevanja - plačilo za dejansko opravljeno delo - sodno varstvo - dokazna ocena - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrženje tožbe
Ukaz Generalštaba Slovenske vojske je akt vodenja in poveljevanja, pri čemer ugovori ne zadržijo izvršitve sprejetega akta, in zoper takšen ukaz tudi ni sodnega varstva. Zato je tožba tožnika v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za odpravo ukaza potrebno zavreči.
V primeru, če komisija za pritožbe ne odloči v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU o ugovoru zoper odločitev, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v 30 dneh od poteka roka za odločitev Komisije za pritožbe, kar pa ne pomeni, da je to edini rok, v katerem lahko vloži tožbo. Sodni presoji je v takem primeru podvržen tudi sklep komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v 30 dnevnem roku ali po poteku tega roka. Zato ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije, tudi če ta ni odločala v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo Komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za pritožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe. Tožnik je po prejemu odločitve pritožbenega organa (komisije za pritožbe), tožbo vložil pravočasno, zato je o tožbenem zahtevku glede teh odločb potrebno odločiti po vsebini.