KONCESIJE – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074649
ZPP člen 185. ZDKDPŠ člen 3, 3/1, 3/3. ZIPRS0607 člen 29. ZJF člen 56.
koncesijsko razmerje – pogodba o koncesijski dajatvi – koncesijska dajatev – dodatna koncesijska dajatev – aktivna legitimacija – študentska organizacija – proračunska sredstva – objektivna sprememba tožbe
Dodatna koncesijska dajatev je prihodek proračuna v lasti RS. Če je tako, je njena aktivna legitimacija za izterjavo teh sredstev podana. Sam namen ustanovitve proračunskega sklada in dolžnost strogo namenske porabe zbranih sredstev iz naslova dodatne koncesijske dajatve za eno izmed dejavnosti, ki jo izvaja Š., še ne pomeni, da je tožeča stranka preusmerila del sredstev, ki sodijo med prihodke državnega proračuna, neposredno k Š. kot uporabniku teh sredstev.
vročanje sodnih pisanj - tek rokov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku
Pritožnik napačno zaključuje, da je datum prejema tudi datum, ko mu začne teči 15. dnevni rok za pritožbo, saj kaj takšnega iz določbe 142. člena ZPP ne izhaja. Ta člen določa, da vročevalec pusti obvestilo o tem, da pisanje čaka na pošti 15 dni in če v tem času ni dvignjeno, nastopi po poteku tega roka fikcija vročitve. Zato dejstvo, da je vročevalec pustil pisanje v nabiralniku 30. 4. 2013 ne pomeni, da začne s tem dnem teči rok za pritožbo.
Pravdni stranki sta z dogovorom uredili odprta vprašanja, ki izvirajo iz delovnega razmerja, vendar vtoževne nadure in dnevnice niso bile predmet tega dogovora. Tudi sicer se delavec tem pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati. Zato tudi če bi bilo med strankama nesporno, da se je tožnik tem terjatvam iz delovnega razmerja odpovedal, bi lahko tožnik kadarkoli uveljavljal plačilo nadur in tudi dnevnic, saj gre za pravice, ki jih določa zakon in ki se jim zato delavec niti ne more odpovedati.
spor majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog
Prepozno navajanje dejstev in dokazov po določbi člena 453 ZPP v sporu majhne vrednosti ni upoštevno, zato takšna dejstva in dokazi niso del dejanskega stanja odločbe.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Pritožnik v pritožbi opisuje, kako je prišlo do predočenja prekrška kršitelju (policista sta po opravljeni meritvi hitrosti zapeljala za kršiteljem ter ga ustavila na bencinskem servisu, kjer sta mu predstavila kršitev, tako, da mu je policist na merilniku hitrosti pokazal izmerjeno hitrost njegovega vozila), kar pomeni, da pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1, temveč uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1.
Za vsak jubilej se nagrada izplača le enkrat. Tožnik je v letu 2003 prejel jubilejno nagrado skladno s takrat veljavno SKPgd, ker je dopolnil pogoj desetih let zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen od 16. 12. 1985 do 20. 2. 1994 in od 2. 7. 2001 dalje. Tako je v letu 2003 izpolnil pogoj po 2. točki 51. člena SKPgd, saj je bil pri toženi stranki zaposlen skupno deset let (v obdobju med 20. 2. 1994 in 2. 7. 2001 ni bil zaposlen pri toženi stranki), v letu 2011 pa je bil pri toženi stranki zaposlen nepretrgano deset let in je s tem izpolnil pogoj za pridobitev pravice do izplačila jubilejne nagrade po 55. členu PKP. Ker gre za dva različna pogoja, po dveh različnih pravnih podlagah, je tožnik upravičen do izplačila jubilejne nagrade v skladu s to določbo.
plačilo razlike plače - zamudne obresti - zastaranje - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je v vtoževanem obdobju dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejše formacijske dolžnosti, zato je upravičen do razlike v plači med prejeto plačo in plačo, do katere bi bil upravičen, če bi bil tudi formalno razporejen na formacijsko dolžnost, v zvezi s katero je opravljal delo v spornem obdobju.
Obresti na neizplačane razlike v plači so stranska terjatev, zato je utemeljen ugovor tožene stranke, da so le-te zastarale za čas daljši od treh let pred razširitvijo tožbe.
ZFPPIPP člen 20, 20/5, 48, 231, 231-3, 232, 232/4, 279, 279/1. ZGD-1 člen 414.
začetek stečajnega postopka – ovira za začetek stečajnega postopka – postopek redne likvidacije – pravni interes upnika za začetek stečaja – procesna legitimacija upnika
Postopek redne likvidacije, ki je v teku nad dolžnikom, ni ovira za začetek stečajnega postopka. V primeru, da je dolžnik insolventen mora likvidacijski upravitelj nemudoma ustaviti postopek likvidacije in predlagati začetek stečajnega postopka. Nobene ovire pa ni, da začetek stečajnega postopka predlagajo upniki, če tega ni storil likvidacijski upravitelj.
Če upnik izkaže, da je dolžnik postal insolventen, so pogoji za začetek stečajnega postopka podani, s tem je podan tudi pravni interes za začetek stečajnega postopka. Pri tem tudi ni pomembno dejstvo, da je vse dolžnikovo premoženje zastavljeno.
ZTPDR člen 49. SKPgd člen 47. ZDR člen 7, 7/3, 29, 29/1, 72, 129, 238.
dodatek za delovno dobo - odpoved pravici
Na podlagi 238. čl. ZDR delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona (1. 1. 2003) pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, tak dodatek (vključno z njegovo višino) ohranijo, razen v primeru, če je določen višji dodatek. Tožnica je ob uveljavitvi ZDR imela pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, zato je pravico do tega dodatka, vključno z njegovo višino, ohranila. Ker gre za dodatek, ki je vezan na delovno dobo delavca, tudi ni pomembno, pri katerem delodajalcu je bila delavka prej ali potem zaposlena, niti ni pomembno, da je v letu 2008, torej po tem, ko SKPgd ni več veljala, pa tudi ne kakšna druga kolektivna pogodba, ki bi toženo stranko zavezovala, s toženo stranko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, s katero sta pravdni stranki pravico do dodatka za delovno dobo izrecno izključili. Tožnica je bila namreč do dodatka in njegove višine upravičena neposredno na podlagi ZDR (v konkretnem primeru pa še posebej, saj gre za delovnopravno kontinuiteto), zato se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista mogli dogovoriti za manjši obseg pravic, kot gredo tožnici na podlagi zakonskih določb.
Ker je bila tožba tožeče stranke v večjem delu zavržena, to predstavlja s stališča tožeče stranke njen neuspeh, s stališča tožene stranke pa njen uspeh.
ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - pravica do zagovora
Tožnica se je v obvestilu za preložitev zagovora sklicevala le na to, da je v bolniškem staležu in ima napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru, ni pa navajala, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ne bi mogla podati ne ustnega ne pisnega zagovora. Tudi iz potrdila o opravičeni zadržanosti z dela ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ne bi mogla podati. Po ustaljeni sodni praksi je izostanek iz zdravstvenega razloga upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oz. bi se zaradi udeležbe na zagovoru njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navedenega pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, zato tožena stranka ni kršila njene pravice do zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je kršila pravila o odločanju kreditne komisije, s tem ko je samovoljno spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem naklepno huje kršila svoje pogodbene obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožničino neupoštevanje delodajalčevega navodila (poslovnika o delu kreditne komisije) predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP (1993), zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od junija 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Tožeča stranka je bila pri toženi stranki pri njenih pravnih prednikih zaposlena 27 let, zato je v skladu z določbo tretje alineje 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini ene tretjine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača za zadnje tri mesece, za vsako leto dela pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - kolektivni odpust - program razreševanja presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bilo zaposlenih več kot 300 delavcev. Ker je v obdobju 30 dni zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno delo 28 delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznosti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju 3 mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznosti izdelave programa ni podana že po določbi 1. odstavka 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR je glede na sprejeto sodno prakso „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb o zaposlitvi tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa 1. odstavek 96. člena ZDR.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
Pri presoji predloga za obnovo postopka v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP (nova dejstva oziroma novi dokazi) ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu te določbe ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP, obnova dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno šteti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal, zato njegov predlog za obnovo postopka iz tega razloga ni utemeljen.
ZOdv člen 2a, 34a, 34b, 34c, 34č, 34d, 34f. ZPP člen 87, 87/3, 343.
pritožba – zastopanje po tuji odvetniški družbi
Pritožba zoper sodbo je bila vložena po pooblaščeni odvetniški družbi s Hrvaške, ki ni izkazala, da ima pravico opravljati odvetniške storitve v Sloveniji. Pritožba je nedovoljena in se zavrže.
ZPrCP člen 23, 23/1-1. ZP-1 člen 144, 144/1, 157, 157/3.
dejansko stanje – nova dejstva v pritožbi – zaseg motornega vozila – stroški hrambe zaseženega vozila
Zgolj navedba, da je šel obdolženi po zabavi domov spat, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob vožnji osebnega avtomobila, ko je bil zaustavljen s strani policistov, pod vplivom alkohola, kot je bilo z alkotestom ugotovljeno.
Kot je razvidno iz odredbe sodišča, s katero je bil obdolžencu osebni avtomobil zasežen in izročen v začasno hrambo izvršitelju, je bil obdolženi zaloten pri storitvi hujšega prekrška, poleg tega pa je iz evidence Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelka za kazensko evidenco in evidenco vzgojnih ukrepov razvidno, da je bil obdolženec v zadnjih dveh letih trikrat pravnomočno kaznovan zaradi storjenih hujših prekrškov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zakonski pogoj za zaseg vozila izpolnjen (1. točka prvega odstavka 23. člena ZPrCP).Glede na to, da v skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu naloži plačilo stroškov hrambe zaseženega vozila, pravilna.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (316. člen ZPP). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožnik preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženo stranko uspel. Okoliščina, da je prišlo do reagiranja tožnika (vložitev tožbe), ki je povzročila denarno terjatev, je torej na strani tožene stranke, zato je treba šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožnika v stečajnem postopku izpolnila njegov zahtevek. Zato tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na tožbo, saj se je morala zavedati, da odgovor na tožbo ni bil potreben za zaščito njenega pravnega položaja, ker je terjatev tožnika prenehala in s tem tudi možnost, da s tožbo uspe.