plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
dodatek za delo ob nedeljah - nočno delo - plačilo za delo - dodatek za posebne pogoje dela
Tožena stranka ni imela podlage, da je v pogodbi o zaposlitvi določila pavšal plače iz naslova dodatka za nočno in nedeljsko delo, saj gre pri takšnem dodatku za poseben pogoj dela, ki izhaja iz razporeditve delovnega časa, pri čemer mora delodajalec o tem voditi evidenco dejanskega dela in na tej podlagi delavcu tudi obračunati dodatke. Tožena stranka v primeru tožnika takšne evidence ni vodila, zato v skladu z dokaznim bremenom ni izkazala, da je kakorkoli tožniku za sporno obdobje zahtevani dodatek že poravnala.
vročanje sodnih pisanj - tek rokov - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku
Pritožnik napačno zaključuje, da je datum prejema tudi datum, ko mu začne teči 15. dnevni rok za pritožbo, saj kaj takšnega iz določbe 142. člena ZPP ne izhaja. Ta člen določa, da vročevalec pusti obvestilo o tem, da pisanje čaka na pošti 15 dni in če v tem času ni dvignjeno, nastopi po poteku tega roka fikcija vročitve. Zato dejstvo, da je vročevalec pustil pisanje v nabiralniku 30. 4. 2013 ne pomeni, da začne s tem dnem teči rok za pritožbo.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Pritožnik v pritožbi opisuje, kako je prišlo do predočenja prekrška kršitelju (policista sta po opravljeni meritvi hitrosti zapeljala za kršiteljem ter ga ustavila na bencinskem servisu, kjer sta mu predstavila kršitev, tako, da mu je policist na merilniku hitrosti pokazal izmerjeno hitrost njegovega vozila), kar pomeni, da pritožnik ne utemeljuje zatrjevanega razloga kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1, temveč uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1.
S sklenitvijo nove pogodbe je za kritje (plačilo zavarovalnine) – (do)plačilo zdravstvenih storitev in zdravil – zavezana tudi nova zavarovalnica; to je lahko razlog, da je tožeča stranka kljub sklenjeni in veljavni pogodbi v potrdilu omenjala prenehanje kritja. V primeru dodatnega zdravstvenega zavarovanja pri dveh zavarovalnicah je obveznost pri izvajalcu pokrita, če zdravstveno storitev ali zdravilo (do)plača ena od njiju.
Zavezanka iz zavarovalne pogodbe je toženka in ne njen delodajalec. Ona je dolžna poskrbeti za obveznost plačila premij; njen riziko je, če delodajalec njenega naloga za plačilo premij ni izvajal.
ZIZ člen 178. ZPP člen 324, 324/4, 339, 339/2, 339/2-14.
sklep o določitvi vrednosti nepremičnine - obrazložitev sklepa – absolutna bistvena kršitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v izvršilnem postopku odločilo o vrednosti nepremičnine, ki se bo prodajala na javni dražbi, zato je določitev vrednosti za dolžnika pomembna odločitev. Najmanj, kar je bilo sodišče prve stopnje dolžno storiti je, da bi dolžniku odgovorilo na njegove pripombe. Zato sklep ni obrazložen tako, da bi lahko stranka vedela, zakaj sodišče ni sledilo njenim pripombam in da bi ga lahko pritožbeno sodišče preizkusilo.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od 1. 4. 2004 do 31. 12. 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a, temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od januarja 2004 do vključno novembra 2008, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni bila določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80%.
ZPrCP člen 23, 23/1-1. ZP-1 člen 144, 144/1, 157, 157/3.
dejansko stanje – nova dejstva v pritožbi – zaseg motornega vozila – stroški hrambe zaseženega vozila
Zgolj navedba, da je šel obdolženi po zabavi domov spat, ne more omajati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil ob vožnji osebnega avtomobila, ko je bil zaustavljen s strani policistov, pod vplivom alkohola, kot je bilo z alkotestom ugotovljeno.
Kot je razvidno iz odredbe sodišča, s katero je bil obdolžencu osebni avtomobil zasežen in izročen v začasno hrambo izvršitelju, je bil obdolženi zaloten pri storitvi hujšega prekrška, poleg tega pa je iz evidence Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, Oddelka za kazensko evidenco in evidenco vzgojnih ukrepov razvidno, da je bil obdolženec v zadnjih dveh letih trikrat pravnomočno kaznovan zaradi storjenih hujših prekrškov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zakonski pogoj za zaseg vozila izpolnjen (1. točka prvega odstavka 23. člena ZPrCP).Glede na to, da v skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1 stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu naloži plačilo stroškov hrambe zaseženega vozila, pravilna.
plačilo razlike plače - sodnik – plačilo razlike plače – osnova za obračun plače
Tožnik je s tožbo zahteval plačilo razlike v plači za čas od junija 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP. Navedeno pomeni, da osnova za to obdobje ni določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve - KVIAZ. KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20%. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20%. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožniku plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.
Tožeča stranka je bila pri toženi stranki pri njenih pravnih prednikih zaposlena 27 let, zato je v skladu z določbo tretje alineje 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini ene tretjine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača za zadnje tri mesece, za vsako leto dela pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih.
ZZ ureja pristojnost sodišč za določene vrste sporov v zvezi z imenovanjem direktorja zavoda. V 2. odstavku 36. člena ZZ določa, da se v primerih, ko direktorja imenuje organ republike, občine ali mesta, zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih pa se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. Ker je direktorico javnega zavoda imenoval občinski svet, je za odločanje v sporni zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče RS.
Tožnica (inšpektorica) je bila pravilno ocenjena s skupno oceno zadovoljivo, saj v obdobju od januarja do septembra 2008 ni uspela dokončati niti enega postopka inšpekcijskega nadzora in niti enega postopka o prekršku (javni uslužbenci so na podobnih delih v povprečju rešili od 5 do 6 inšpekcijskih nadzorov mesečno). Za podpovprečno opravljanje dela pa tudi ni mogoče kriviti nadrejenega, ker ni bilo izkazano, da bi nanjo izvajal pritiske ali jo fizično napadel.
Pri presoji predloga za obnovo postopka v smislu določbe 10. točke 394. člena ZPP (nova dejstva oziroma novi dokazi) ni bistveno, zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Bistveno je, da kot novega dokaza v smislu te določbe ni možno obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavlja v končanem postopku, saj že zgolj to dejstvo kaže na to, da stranka za ta dokaz ni izvedela šele po končanem postopku, temveč že prej. Drugi odstavek 395. člena ZPP določa, da se sme zaradi okoliščin, ki so naštete v 10. točki 394. člena ZPP, obnova dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Ni možno šteti, da tožnik brez svoje krivde dokaznega predloga za zaslišanje prič ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, saj je ta dokazni predlog dejansko podal, zato njegov predlog za obnovo postopka iz tega razloga ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev - kolektivni odpust - program razreševanja presežnih delavcev
Pri toženi stranki je bilo zaposlenih več kot 300 delavcev. Ker je v obdobju 30 dni zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno delo 28 delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR, ki določa obveznosti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev v primeru, če v časovnem obdobju 3 mesecev postane nepotrebno delo 20 ali več delavcev, pride v poštev le takrat, če obveznosti izdelave programa ni podana že po določbi 1. odstavka 96. člena ZDR. Drugi odstavek 96. člena ZDR je glede na sprejeto sodno prakso „varovalka“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, nato pa z odpuščanjem delavcev nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb o zaposlitvi tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa 1. odstavek 96. člena ZDR.
Tožnik je prejemal plačo v skladu s formacijami, zato njegov zahtevek za izplačilo razlike plače ni utemeljen.
Skladno z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka po 65. členu ZDDO na delovnih mestih (formacijskih dolžnostih), na katerih ta dodatek ni opredeljen.
Ker je bila tožba tožeče stranke v večjem delu zavržena, to predstavlja s stališča tožeče stranke njen neuspeh, s stališča tožene stranke pa njen uspeh.
spor majhne vrednosti - število pripravljalnih vlog
Prepozno navajanje dejstev in dokazov po določbi člena 453 ZPP v sporu majhne vrednosti ni upoštevno, zato takšna dejstva in dokazi niso del dejanskega stanja odločbe.
pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – pritožba ni dovoljena
Prekrškovni organ sicer v uvodu svoje pritožbe navaja, da pritožbo vlaga na podlagi 2. točke 154. člena ZP-1, torej zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, vendar je iz nadaljnjih pritožbenih navedb razvidno, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1 (izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitelju izmerjena hitrost ni bila prikazana takoj po meritvi), iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba ni dovoljena.
ZDR člen 83, 83/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - pravica do zagovora
Tožnica se je v obvestilu za preložitev zagovora sklicevala le na to, da je v bolniškem staležu in ima napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru, ni pa navajala, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ne bi mogla podati ne ustnega ne pisnega zagovora. Tudi iz potrdila o opravičeni zadržanosti z dela ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ne bi mogla podati. Po ustaljeni sodni praksi je izostanek iz zdravstvenega razloga upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oz. bi se zaradi udeležbe na zagovoru njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navedenega pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, zato tožena stranka ni kršila njene pravice do zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je kršila pravila o odločanju kreditne komisije, s tem ko je samovoljno spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem naklepno huje kršila svoje pogodbene obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožničino neupoštevanje delodajalčevega navodila (poslovnika o delu kreditne komisije) predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.