spor majhne vrednosti - dolžnost izvedbe naroka - izrecna zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog
Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje priče) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo.
Ker predlagateljica do konca postopka na prvi stopnji ni spremenila predloga tako, da bi zahtevala vrnitev dodatnih nepremičnin, poleg tistih, o katerih je bilo s sklepom že odločeno, je njen predlog za izdajo dodatnega sklepa prepozen.
ZOdvT člen 14, 14/4. ZOdvT tarifna številka 3001, 3101.
umik tožbe – predčasni zaključek postopka – umik pred udeležbe odvetnika na naroku – prepoved spremembe na slabše
Postopek se je predčasno zaključil s sklepom o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, preden se je odvetnik tožene stranke udeležil naroka za glavno obravnavo. Skladno s četrtim odstavkom 14. člena ZOdvT sicer praviloma velja, da predčasni zaključek postopka na že nastale nagrade ne vpliva, vendar pa to velja le, če zakon ne določa drugače. V tem primeru pa ZOdvT izrecno določa drugače. V 1. točki tarifne številke 3101 namreč določa znižanje nagrade iz količnika 1,3 na količnik 0,8.
spor majhne vrednosti – razpis naroka – sporno dejansko stanje – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dejansko stanje med strankama je bilo sporno, poleg tega je toženka predlagala izvedbo naroka, zato ni bilo pogojev za izdajo sodbe brez naroka. Sodišče je s tem zagrešilo procesno kršitev po 10. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.
nadaljevanje izvršbe z družbenikom izbrisane družbe – edini družbenik ima stalno prebivališče v tujini – izvršili naslov
Sodišče prve stopnje bi moralo najprej odločiti o predlogu za nadaljevanje izvršbe proti družbeniku in šele v naslednjem koraku ugotavljati, ali ima družbenik v Republiki Sloveniji kakšno premoženje, zoper katerega bi bilo mogoče voditi izvršbo. Brez sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper družbenika namreč upnik ne bi imel nobene odločbe slovenskega sodišča, na podlagi katere bi sploh imel možnost uveljavljati poplačilo v državi, v kateri ima družbenik stalno prebivališče.
skupno premoženje - sporazum o delitvi skupnega premoženja - vlaganje v nepremičnino
Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja proti tretjemu iz naslova vlaganj, spada v skupno premoženje zakoncev, kar pomeni, da je bilo zajeto v sporazum, ki sta ga zakonca sklenila po 64. čl. ZZZDR.
Za izračun pokojninske osnove detaširanih delavcev se upoštevajo plače, od katere so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da se pokojnina odmeri od dejansko izplačane plače v tuji valuti, neutemeljen.
ZASP člen 130, 130/1, 157, 157/1, 157.e,158, 158/2, 159, 159/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. ZPP člen 311.
fonogram - uporaba tarife - primernost tarife - pristojnosti Sveta - skupni sporazum - nadomestilo za zakonito uporabo - razlaga skupnega sporazuma - civilna kazen - nesklepčnost - dolžnost obveščanja - zapadlost obveznosti - stroški
Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Vprašanje, ali je neporočanje zavezancev iz 4. odstavka 159. člena ZASP sploh sankcionirano kot prekršek, tako kot so sankcionirane nekatere druge kršitve dolžnega ravnanja zavezancev do kolektivnih organizacij za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka ni pomembno. Pravno odločilnega pomena je le odgovor na vprašanje, ali določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP tožeči stranki daje zahtevek, ki ga lahko uveljavi v pravdnem postopku.
ZDR člen 6.a, 6.a/4, 44, 45, 184. OZ člen 131, 131/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - trpinčenje na delovnem mestu - poseg v delavčevo osebno integriteto
Nadrejena tožnice ni diskriminirala oziroma nad njo ni izvajala mobinga. Po določilih 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija, ki je podana, če delodajalec ne zagotavlja enake obravnave glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno ali socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu z ZDR. Tožnica je navedla, da je bila diskriminirana iz razloga, ker živi sama z invalidnim sinom. Iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi tožena stranka kakorkoli tožnico diskriminirala iz tega. Tožničino doživljanje dogodkov je posledica njenega zdravstvenega stanja, zaradi katerega je bila tožnica v dalj časa trajajočem bolniškem staležu in je zdravnik na obdobnem zdravniškem pregledu ocenil, da ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Ker ni bila ugotovljena odškodninska odgovornost delodajalca po splošnih pravilih civilnega prava, torej da gre za protipravno ravnanje, krivdo, nastanek škode in vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za vtoževano škodo.
ZPP člen 249. ZS člen 84. ZASP člen 5, 5/2. ZDoh-2 člen 38, 38/2. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 53, 53/7.
izvedenina – avtorska agencija
Izplačilo nagrade in stroškov sodnemu izvedencu preko avtorske agencije je skladno s 7. odstavkom 53. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, po katerem se izplačilo nagrade in stroškov opravi neposredno na račun izvedenca.
odškodninska odgovornost - izplačilo razlike plače - poslovodna oseba - prenehanje mandata - protipravnost
Pogodba o zaposlitvi direktorice je določala obseg pravic, ki gredo tožnici iz naslova opravljanja funkcije direktorice tožene stranke. Potek mandata je določil datum, do katerega je tožnica upravičena do plače direktorice tožene stranke (31. 3. 2007). Po tem času, tudi če tožnica ne bi bila nezakonito razrešena in ji pogodba ne bi bila odpovedana, do plače za delovno mesto direktorice ne bi bila več upravičena. Tožnica je že 17. 6. 2006 s toženo stranko podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala tudi po poteku časa, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi direktorice z dne 13. 5. 2003 določen za čas trajanja mandata direktorice. Zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej tožnica ni bila upravičena do plače direktorice po prenehanju mandata direktorice (31. 7. 2007), saj je v tem delu kljub razveljavitvi odpovedi prenehala določba, ki je tožnici določala plačo direktorice. Odpoved je vplivala le na to, da je tožnici priznana podlaga za plačilo razlike v plači za čas trajanja mandata. Zato v ravnanju tožene stranke, ki tožnici v času po prenehanju mandata direktorice ni več izplačevala plače za delovno mesto direktorice, ni protipravnosti, ki bi jo lahko šteli kot element odškodninskega delikta.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
delna invalidska pokojnina - prijava pri zavodu za zaposlovanje
Tožniku je delovno razmerje zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo že dne 13. 3. 2012, odpoved pa mu je bila vročena šele dne 13. 4. 2012. 30-dnevni rok za prijavo na zavodu za zaposlovanje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine teče šele od takrat, ko je bil tožnik obveščen o prenehanju delovnega razmerja, to je z vročitvijo odpovedi, zato je bila prijava pri zavodu (20. 4. 2012) pravočasna.
Pri presoji ali gre za pasivnega družbenika ni pomembno, ali je bil družbenik dejansko pasiven ali aktiven, pač pa, ali bi glede na položaj, ki ga je imel v družbi, lahko bil aktiven. Njegova dejanska neaktivnost ga ne more razbremeniti odgovornosti. Drugi dolžnik bi torej moral dokazati, da glede na svoj položaj v družbi (lastnik 50 % poslovnega deleža) ni mogel vplivati na poslovne odločitve.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - udarec v glavo - nateg vratnih mišic - vzročna zveza
Ker neme degenerativne spremembe, tj. take, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, niso pravnorelevantni (so)vzrok v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode, je prvo sodišče materialnopravno pravilno tožnici prisodilo odškodnino tudi za škodo.
Ugotavljanje elementov, ki sestavljajo pravno relevantno vzročno zvezo, spada v ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja. Ob ugotovljenih dejstvih pa ugotavljanje tega, ali ta veriga dejstev pomeni pravno relevantno vzročno zvezo, pomeni uporabo materialnega prava. To pomeni, da se na podlagi mnenja izvedenca ugotavljajo le dejstva, potrebna zaradi ugotovitve obstoja in obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi v kolikor bi izvedenec podal mnenje o pritožbeno izpostavljenem pravnem vprašanju, sodišče na takšno opredelitev ni vezano, saj je zaključek o pravni relevantni vzročnosti med določeno nastalo škodo in škodnim dogodkom zgolj v domeni sodišča.
ZOR člen 103. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. URS člen 155, 155/2.
regres za letni dopust – prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
V skladu s prvim odstavkom 103. člena v spornem obdobju (tj. v času sklenitve podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993) veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust. Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke je bila sprejeta po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba podjetniške kolektivne pogodbe, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust (in določa, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa), nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3. OZ člen 136.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - stanje prehodne nerazsodnosti
Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedene določbe ni le, da delavec ne pride na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral, temveč je pogoj zanjo tudi to, da je to mogel storiti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik v kritičnem obdobju zaradi stanja prehodne nerazsodnosti zaradi uporabe psihoaktivnih snovi ni bil sposoben obveščati delodajalca o razlogih za svojo odsotnost z delovnega mesta. Takšna ugotovitev izvedenca pa pomeni, da ni bil podan eden od kumulativno naštetih elementov za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, to je možnost delavca, da delodajalca obvesti o razlogih za svojo odsotnost.
Tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana, ker ni (neupravičeno) prišel na delo, temveč zato, ker o odsotnosti ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pri presoji, ali je tožniku možno očitati, da tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti, pa je dejansko pomembno ne le, ali je tožnik zaradi prehodne nerazsodnosti to mogel storiti, temveč tudi ali se je tožnik po svoji krivdi sam spravil v takšno stanje. Glede odgovornosti delavca za opustitev iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je v primeru prehodne nerazsodnosti smiselno potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 136. člena OZ. Ta določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje.