odvzem predmetov zaradi koristi splošne varnosti ali razloga morale - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - prepovedana droga
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v napadenem sklepu glede odvzema predmetov, ki izhaja iz napadenega sklepa, navedlo povsem ustrezne razloge, saj je prepovedano drogo konopljo obdolžencu odvzelo iz razlogov splošne varnosti in morale, in s tem izključilo možnost njene uporabe v nedovoljene namene.
ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1-2, 276, 276/2, 277, 277/1-1. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2.
formalni preizkus obtožnice - materialni preizkus obtožnice - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - obvezne sestavine obtožnega predloga - načelo ne bis in idem
Formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 276. člena ZKP obsega zgolj vprašanje, ali je obtožni akt sestavljen skladno z 269. členom ZKP, v sklopu tega pa zgolj, ali obtožni predlog vsebuje opis kaznivega dejanja, ne pa tudi, ali ta opis vsebuje zadostno konkretizirane zakonske znake kaznivega dejanja - torej ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje. Preverjanje prvostopenjskega sodišča, ali so v opisu dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, je namreč del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnice, skladno s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00037472
ZP-1 člen 113a, 113a/1, 113b, 113b/1. ZPrCP člen 8, 8/1, 46, 46/5, 46/5-6.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - utemeljen sum - odgovornost lastnika vozila - imetnik pravice uporabe vozila
Prvostopenjsko sodišče je zaključek, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek po 6. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP, iz katere izhaja zakonska domneva, da je lastnik vozila ali imetnik pravice uporabe vozila voznik vozila.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, glede na to, da v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, kot je razvidno iz izpiska iz kazenske evidence (list. št. 233 - 234). Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je ustrezno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter se utemeljeno ni odločilo za izrek kazni, tudi ne denarne, kot jo predlaga v pritožbi državni tožilec. Denarno kazen je smiselno izreči, kadar storilcu premoženjsko stanje dopušča njeno plačilo. Odločitev o tem, da bo predlagal delo v splošno korist kot način izvršitve kazni, pa mora sprejeti tisti, ki bo delo v splošno korist opravljal in za takšno delo pokaže pripravljenost, a ne zato, ker kazni ne bi mogel plačati. Iz obdolženčevih osebnih podatkov je razvidno, da prejema socialno pomoč v znesku med 50,00 in 100,00 EUR, torej nima finančnih sredstev, da bi denarno kazen plačal. Odločbe o kazenski sankciji po obrazloženem ne gre spreminjati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00038463
DZ člen 163, 163/2, 290, 290/1. ZUstS člen 23, 23/1. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 339, 339/2-14.
nepravdni postopek - razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom - izvajanje stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - Družinski zakonik (DZ) - nasprotni udeleženci - začasna odredba iz razmerij med starši in otroci - začasna odredba o stikih - odločba o stikih - izvajalec stikov pod nadzorom - omejitev pravice do stikov - otrokova korist - otrokova želja - izjava mladoletnega otroka - psihično nasilje - izkazana ogroženost otroka
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da sodna praksa o vprašanju začetka uporabe materialnopravnih določb DZ ni enotna. Predmetni nepravdni postopek se je namreč začel z vložitvijo predloga dne 20. 6. 2018, zato se zanj skladno z določilom prvega odstavka 290. člena DZ uporabljajo še določila ZZZDR. Višje sodišče v Ljubljani je predhodno že navedlo, da je pravilnejša razlaga, da mora sodišče od uveljavitve DZ uporabljati materialnopravne določbe DZ.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pogoji za omejitev stikov z začasno odredbo verjetno izkazani (neomejeni stiki so za mld. C. C. ogrožujoči). Ne glede na (ne)obstoj znakov fizičnega ali spolnega nasilja, so prisotni znaki, ki kažejo na neprijetne telesne izkušnje mld. C. C. ob očetovih dotikih po telesu, kažejo se tudi znaki psihičnih pritiskov na deklico. Tako obnašanje kot tudi pripovedovanje deklice kaže, da je prihajalo do vedenja očeta, ki ji ni bilo všeč in zaradi katerega se ga boji. Neprimerno obnašanje očeta celo na stikih pod nadzorom je razvidno iz poročil CSD o teh stikih. Ogroženost mld. C. C. je torej v primeru neomejenih stikov nedvomno izkazana s stopnjo verjetnosti, zato je sodišče njene stike z očetom utemeljeno omejilo na stike pod nadzorom.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - večstanovanjska stavba - družbena lastnina - prenos lastninske pravice - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - kriteriji za določitev - ugovor javnega dobra
Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi.
V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala. Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi, saj se je pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Pridobitev in prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču zato nista bila pogojena z obstojem posebnih pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ali odmero funkcionalnega zemljišča. Lastniki stanovanj so zato brez vsakega dvoma z nakupom posameznih etažnih enot pridobili tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali so zanj kaj posebej plačali. Iz istega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi pritožnica ves čas postopka zatrjevala, da njena pravna prednica na investitorja gradnje stavbe v soseski ni prenašala zemljiških parcel.
Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1, je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč, kriterije za ugotovitev pa določa 43. člen ZVEtL-1. Če se ugotovi, da so izpolnjeni navedeni zakonski pogoji, potem nikakor to ne more pomeniti neupravičenega posega v lastninsko pravico.
Ugovor javnega dobra bi bil seveda lahko pomemben, vendar pa bi pri tem morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Pritožničino sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi sporno zemljišče predstavljalo javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno. Javno dobro tudi ne nastane že samo po sebi, ampak na podlagi ustreznega pravnega akta.
Ne drži, da bi bil v 43. členu ZVEtL-1 določen vrstni red kriterijev in bi kot primarni kriterij za določitev pripadajočega zemljišča veljala presoja prostorskih in upravnih aktov. ZVEtL-1 kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča namreč ne obravnava izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih v 43. členu primeroma našteva, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče.
razmerja med starši in otroki - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - določitev stikov - določitev preživnine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zastopanje po substitutu - zaslišanje pravdne stranke - postavitev izvedenca - pisno izvedensko mnenje - dopolnitev mnenja - zaslišanje izvedenca - potrebe otroka in zmožnosti staršev - korist mladoletnega otroka
V sodni praksi je enotno stališče, da slabša kot je komunikacija med staršema, bolj določno mora sodišče določiti stike.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki bi izključevala strnjene stike toženca z otrokoma vsak drug vikend, kot sta predlagali pravdni stranki. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali bi takšni stiki ogrozili razvoj otrok in zato niso v njuno korist. Če je odgovor negativen, ni najti razlogov, zaradi katerih ne bi bilo določeno, da otroka prespita pri tožencu.
Delavna metoda sodišča prve stopnje pri izboru dokazov v okviru trditvene podlage tožnice, ki teh stroškov bivanja ni konkretno opredelila v navedbah, jih pa je ob zaslišanju, v ta namen pa je predložila tudi račune, je bila pravilna in je povsem zadoščala za pravilno dokazno oceno teh dejstev. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice, ki je ob zaslišanju natančno opredelila stroške, ki jih ima v zvezi z bivanjem, ki so objektivno primerljivi z bivalnimi stroški v podobnih skupnostih.
SPZ člen 142, 142/1. OZ člen 343, 356, 366. ZFPPIPP člen 300, 308, 308/2, 308/2-2.
neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - nepristop na narok - ugotovitev neobstoja terjatve - ugotovitev neobstoja ločitvene pravice - izpodbijanje ločitvene pravice - kreditna pogodba - stečajni dolžnik - ločitvena pravica - notarska hipoteka - hipoteka za tuj dolg - zastavitev nepremičnine za tuj dolg - realni dolžnik - osebni dolžnik - akcesornost ločitvene pravice - ugovor zastaranja - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Stečajna dolžnica je s sklenitvijo pogodbe o hipoteki v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa s svojo nepremičnino kot zastaviteljica prevzela jamstvo za tuj dolg in s tem odgovornost za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika. Kot realna dolžnica ni obenem tudi osebna dolžnica tožene stranke, zato toženka iz tega naslova nima terjatve zoper njo. Kot je bilo navedeno, ima le pravico, da se iz njenega nepremičnega premoženja, ki je obremenjen s hipoteko v njeno korist, poplača terjatev, ki jo ima iz omenjene kreditne pogodbe. Tožnik kot drugi upnik je bil zato napoten na pravdo oziroma na vložitev tožbe za ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja, ne pa tudi na neobstoj glavne terjatve. Podlaga njegovi tožbi je torej v 2. točki drugega odstavka 308. členu ZFPPIPP in ne v 300. členu navedenega zakona.
vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv razlog za zamudo - vročanje družbi
V ugotovljenih dejanskih okoliščinah bi dolžnik po seznanjenosti s sodnim pisanjem moral v 11 dneh organizirati poslovanje tako, da bi kdorkoli iz podjetja dvignil pošiljko. Ker je šel kljub temu na kolektivni dopust, se je izpostavil nevarnosti zamude pri vložitvi ugovora.
Ker sodišče o toženkinih priglašenih pritožbenih stroških z izpodbijanim sklepom v izreku ni odločilo, se toženka zoper neodločitev sodišča ne sme (ne more) pritožiti.
Toženka je podala predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, le podredno je podala pritožbo. Ker je sodišče o predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa odločalo, in sicer tako, da ga je s sklepom zavrnilo, je bil njen primarni predlog izčrpan, zato o podredni pritožbi ni bilo dopustno (ni bilo treba) odločati.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Pri pogoju izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji gre za dejansko in pravno vprašanje, tako da tega dela določbe ni mogoče pravilno uporabiti zgolj ob goli jezikovni razlagi. Z interpretacijskim argumentom pri razlagi vprašanja o izčrpanju možnosti zdravljenja ne zadostuje ugotovitev, da je bila tudi v Sloveniji zagotovljena enakovredna metoda, temveč je potrebno upoštevati vse okoliščine vsakokratnega življenjskega primera, vključno s specifičnimi okoliščinami zdravstvenega stanja konkretnega zavarovanca.
Nerelevantno je nenazadnje zatrjevanje tožene stranke, da se je tožeča stranka sama odločila za zdravljenje v tujini, ker je bolj zaupala kirurgu v Nemčiji. Iz celotne procesne dokumentacije, predvsem pa iz ugotovitev izvedenca je razvidno, da se je tožeča stranka za zdravljenje v tujini odločila zgolj in edino zaradi dejstva, ker ji v slovenskem sistemu ni bila ponujena enakovredna možnost za rešitev njene zdravstvene težave. Res je bila situacija izjemna, saj številne magnetno resonančne preiskave niso pokazale napetosti v možganskih prekatih, kar sicer potrjuje redkost zadeve, vendar so v Nemčiji izjemnost situacije prepoznali. Tožničino bolezensko stanje je bilo ogrožajoče in ni dopuščalo odlaganja zdravljenja brez posledic v časovnem obdobju 6 do 8 mesecev. Če bi tožeča stranka sledila priporočilom slovenskih specialistov, bi prišlo do precejšnjega ireverzibilnega kognitivnega upada in demence, kar je glede na njeno starost nesprejemljivo.
V kolikor je pritožba vložena zoper sklep sodišča druge stopnje, takšne pritožbe ni mogoče šteti za dovoljeno pravno sredstvo, saj so zoper sodne odločbe sodišča druge stopnje dovoljena zgolj izredna pravdna sredstva, to je revizija ali obnova postopka.
sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - ogrožanje življenja in zdravja - psihotično dojemanje realnosti - obrazložitev neuporabe milejših ukrepov - psihiatrično izvedensko mnenje - trajanje ukrepa
Nasprotni udeleženec si z nejemanjem predpisane medikamentozne terapije povzroča hudo škodo na (duševnem) zdravju, zaradi psihotičnega doživljanja ima hudo moteno presojo realnosti ter posledično sposobnost obvladovati svoje ravnanje, vzrokov motnje in ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Zato so izpolnjene vse predpostavke za izrek ukrepa zadržanja in zdravljenja nasprotnega udeleženca brez njegove privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00038619
ZNPosr člen 13, 13/1, 13/2, 15, 15/2, 15/2-2, 23, 25, 25/4. OZ člen 3, 8, 58, 846, 846/3. ZFPPIPP člen 327, 332, 332/1, 334, 342, 342/2, 342/3.
nepremičninsko posredovanje - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami - oblika pogodbe - pisna oblika - dejanski obseg opravljenih storitev - posredniška provizija - ugovor previsoke provizije - znižanje provizije - pogajanja - obvestilo o odstopu - načelo enake vrednosti dajatev - načelo pogodbene svobode
Nepremičninsko posredovanje je možno tudi pri nakupu nepremičnine, ki se prodaja v okviru stečajnega postopka. Okoliščino, da v takšnih primerih nepremičninski posrednik zaradi posebnosti postopka prisilne prodaje po ZFPPIPP ne opravi vseh storitev, ki jih določa ZNPosr, in je zato njegov trud, ki ga vloži v nepremičninsko posredovanje, manjši, pa je mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za znižanje provizije.
Dejstvo, da pogodba o nepremičninskem posredovanju med pravdnima strankama ni bila sklenjena v obliki listine, ne vpliva na veljavnost pogodbe, čeprav ZNPosr določa, da mora biti pogodba o nepremičninskem posredovanju pisna. Ustaljena sodna praksa namreč priznava veljavnost tudi ustno sklenjenim pogodbam o nepremičninskem posredovanju.
Pojma pogajanj kot opredelilnega elementa pogodbe o nepremičninskem posredovanju iz prvega odstavka 13. člena ZNPosr ni mogoče razumeti le kot postopka neformalne izmenjave predlogov glede vsebine pogodbe, ampak ga je treba razumeti v širšem smislu, tj. kot vsak postopek, ki privede do sklenitve pogodbe, pri čemer niso izključeni niti bolj formalni licitacijski načini sklenitve pogodbe, kakršni so značilni za prodajo premoženja stečajnih dolžnikov.
Ne drži pritožbena trditev, da že dve leti opravlja prilagojeno delo v okviru preostale delovne zmožnosti, pa kljub temu potrebuje bolniški stalež za krajši delovni čas 4 ur. V sodnem postopku je s pomočjo izvedenskega organa ugotovljeno, da za tožečo stranko niso dovolj vsebinske razbremenitve, ki jih je priznala tožena stranka v predsodnem postopku, temveč potrebuje še dodatne razbremenitve. Torej šele, ko bo tožeči stranki zagotovljeno takšno delovno mesto, ki je bilo v sodnem postopku s pomočjo izvedenskega organa prepoznano kot ustrezno, se tožeči stranki ob opravljanju tega dela, zdravstveno stanje ne bo več poslabševalo in bo delo zmogla upoštevajoč stvarne razbremenitve opravljati v polnem delovnem času.
oškodovanec kot tožilec - subsidiarni tožilec - interes za kazenski pregon - zavrženje obtožnice
Utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da bi zgolj zainteresiranost oškodovanca kot tožilca za vodenje kazenskega postopka v primeru aktivne legitimacije delničarjev, brez obstoja neposrednega deliktnega razmerja pomenilo obsežno širitev zakonske izjeme subsidiarnega kazenskega pregona na vse delničarje in družbenike v primerljivih zadevah, je zakonita in pravilna. Če bi se namreč dovolilo neposrednim ali celo posrednim delničarjem uveljavljati škodo, ki jim naj bi nastala kot posledica škode družbi, bi bil potencialni krog delničarjev, ki bi lahko uveljavljali takšno škodo, neomejen. Posledično bi takšne zahtevke lahko uveljavljali tudi manjšinski delničarji in posredni delničarji, ki so od oškodovane družbe preko vmesnih, hčerinskih družb oddaljeni. Vse to pa bi vodilo v množico sporov z nepredvidljivo visokim številom udeležencev.
ZŠtip člen 49, 50.. ZŠtip-1 člen 3, 87, 87/1, 92, 97, 99, 99/5.. ZS člen 3.. OZ člen 240.
vračilo štipendije - pravna praznina - izključitveni razlog - nepredvidljive okoliščine in višja sila
Šele po noveliranem 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1B, ki se je začel uporabljati za šolsko leto 2018/2019, štipendist ni dolžan vrniti štipendij, izplačanih za ponavljanje letnika iz upravičenih razlogov iz 1. odstavka 87. člena ZŠtip-1 ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil ali ne.
V 5. odstavku 99. člena ZŠtip-1 je v bistvu šlo za pravno praznino. Pritožbeno sodišče je takšno stališče že zavzelo v istovrstni zadevi, in jo zapolnilo z ustreznimi razlagalnimi argumenti. Poleg teleološke razlagalne metode je uporabilo tudi analogijo legis in argument a simili ad simile, t.j. sklepanje od podobnega na podobno, ko sta si neposredno normativno urejeni in neurejeni primer v bistvenih lastnostih podobna. Ker ZŠtip-1 ni urejal oprostitve odgovornosti, če je do zamude v izpolnitvi obveznosti prišlo iz razlogov, ki jih štipendist ni mogel preprečiti, odpraviti niti se jim izogniti, je v skladu s 3. členom ZS uporabilo 240. člen OZ. Takšna razlaga in uporaba je nenazadnje v skladu s splošno določbo 3. člena ZŠtip-1, ki definira višjo silo kot vsak nepredvidljiv izjemen dogodek ali okoliščino zunaj nadzora dodeljevalca štipendij ali štipendista, ki enemu ali drugemu preprečuje izpolnitev obveznosti, ker dogodka ali okoliščine ni bilo mogoče pričakovati, predvideti ali nanj računati ali se mu izogniti ali ga odvrniti. Nemožnost zagovora magistrske naloge pred določenim dnem kljub pravočasno oddani dispoziciji iz razlogov na strani izobraževalne institucije zagotovo sodi v okoliščino iz 3. člena ZŠtip-1, ki je štipendist ne more odvrniti.
ZDOdv člen 27, 27/1, 28, 31, 35. ZIZ člen 65, 65/3.
nedopustnost izvršbe - zavženje tožbe - mirna rešitev spora - predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora - predhodni postopek pred državnim pravobranilstvom - pogoj za uvedbo postopka - pravica do sodnega varstva
Pritožnika utemeljeno opozarjata, da sankcioniranje opustitve predpisanega poskusa mirne rešitve spora z zavrženjem tožbe posega v pravico do sodnega varstva in da je zato taka sankcija v dani situaciji, ko odločitev ne služi (več) uresničitvi namena predpisane dolžnosti oseb, ki so v sporu z državo, nesprejemljiva.
skupno premoženje - skupno in posebno premoženje zakoncev - obstoj zakonske zveze - ekonomska skupnost - življenjska skupnost zakoncev - pojem življenjske skupnosti - družinsko in intimno življenje - ločeno življenje zakoncev - prenehanje življenjske skupnosti zakoncev pred razvezo zakonske zveze - zapuščinski postopek - izjava o odpovedi dediščini - sprejem dediščine - prekinitev zapuščinskega postopka - dedna pravica zakonca
Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da so življenjske skupnosti raznolike. Menjavanje prebivališč, razmerje z drugo žensko, namenjanje denarja in časa za osebne užitke, kar po ugotovitvah v izpodbijani sodbi utemeljuje sklep o prenehanju zapustnikove volje za skupno življenje, lahko sodijo v posameznikov življenjski slog, ki ni nujno nezdružljiv z obstojem zakonske zveze. Kot je že navedlo Vrhovno sodišče RS so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti, bistvena pa je notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Zavezo k vzajemnemu spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči sta zakonca potrdila s privolitvijo za sklenitev zakonske zveze, kako jo bosta izpolnjevala, pa je stvar njunega dogovora. Tudi ob presoji razlogov za ločeno življenje zapustnika in prve toženke je zato treba izhajati iz konkretnih okoliščin v načinu življenja zakoncev.