V sodni praksi je enotno stališče, da slabša kot je komunikacija med staršema, bolj določno mora sodišče določiti stike.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki bi izključevala strnjene stike toženca z otrokoma vsak drug vikend, kot sta predlagali pravdni stranki. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali bi takšni stiki ogrozili razvoj otrok in zato niso v njuno korist. Če je odgovor negativen, ni najti razlogov, zaradi katerih ne bi bilo določeno, da otroka prespita pri tožencu.

Delavna metoda sodišča prve stopnje pri izboru dokazov v okviru trditvene podlage tožnice, ki teh stroškov bivanja ni konkretno opredelila v navedbah, jih pa je ob zaslišanju, v ta namen pa je predložila tudi račune, je bila pravilna in je povsem zadoščala za pravilno dokazno oceno teh dejstev. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnice, ki je ob zaslišanju natančno opredelila stroške, ki jih ima v zvezi z bivanjem, ki so objektivno primerljivi z bivalnimi stroški v podobnih skupnostih.

Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je ugovor dolžnika neobrazložen, ker dejstva, ki jih navaja v ugovoru ne predstavljajo pravno relevantnih dejstev v smislu navedenih zakonskih določb, konkretno ne predstavljajo dejstev, ki bi preprečevala dovolitev izvršbe z rubežem in prodajo premičnin ter rubežem plače, je ob tem, da je dolžnik v ugovoru zatrjeval le socialne razloge, neobstoj virov za izvršilna sredstva ter neobstoj predmetov primernih za izvršbo, pravilen. Pri tem je potrditi razloge sodišča prve stopnje, da ZIZ v tej fazi postopka pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi) ne dopušča sodišču, da preverja, ali viri za predlagana izvršilna sredstva obstajajo (primerjaj peti in šesti odstavek 45. člena ZIZ), zato posledično pritožbeno zatrjevan neobstoj sredstev izvršbe na samo dovolitev izvršbe ne vpliva, pripelje pa lahko do ustavitve izvršbe s tem izvršilnim sredstvom po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.