ugovor hipotekarnega dolžnika - predložitev dokaza - dokazilo o plačilu - dokazno breme
Glede na dokazno breme poplačila drugega dolžnika in odsotnost zatrjevanja razloga v ugovoru zakaj ni mogel sam pridobiti od prvega dolžnika dokaze o poplačilu, sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza s pozivom prvemu dolžniku o poplačilu.
SZ-1 člen 5, 15, 25, 25/4, 29. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 13. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013) člen 7. SPZ člen 99. ZEN člen 77, 78. ZGO-1 člen 2.
varstvo solastninske pravice - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - poseg v skupni del stavbe - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - sprememba zunanjosti - soglasje etažnih lastnikov za poseg - izvrševanje lastninske pravice - zimski vrt - streha - posli upravljanja - posel, ki presega redno upravljanje - vzpostavitev prejšnjega stanja
Soglasje lastnikov za izvedbena dela v posameznem delu je nujno, če pomenijo poslabšanje za drug posamezni del ali za skupne dele, ali če spreminjajo zunanji videz stavbe.
Pri morebitnem spreminjanju zunanjega videza stavbe gre za poseg v skupne dele (zunanji izgled celotne stavbe). Izgradnja zimskega vrta, torej zaprtje terase, ki že na prvi pogled spreminja zunanji videz stavbe, ni dopustna brez soglasja etažnih lastnikov.
Postavitev zimskega vrta je posel, ki presega redno upravljanje, saj ne gre za vzdrževanje posameznega dela stavbe - stanovanja z odprto teraso (na strehi), torej za ohranjanje pogojev za bivanje, pač pa za izboljšavo, s katero se več kot očitno spreminja tudi videz objekta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038684
ZD člen 28, 28/4, 29, 46, 46/1, 46/3. ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 313, 313/1, 313/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 358, 358-5. Odvetniška tarifa (2015) člen 20. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
vračunanje darila zakonitemu dediču - vštevanje daril v nujni delež - ugotovitev obstoja daril - darilo zapustnika - neodplačno razpolaganje s premoženjem - odpoved pravici - volja zapustnika - brezplačna uporaba nepremičnine - dovoljenje za brezplačno bivanje - neplačevanje najemnine - pomoč med ožjimi družinskimi člani - neupravičena obogatitev - vlaganje v tujo nepremičnino - sprememba izpodbijane sodbe - nasprotna tožba - odločitev o stroških pravdnega postopka - vsaka stranka krije svoje stroške postopka - potrebnost pravde - nastanek pravdnih stroškov
Toženčevo brezplačno bivanje v sporni nepremičnini, in sicer v celotnem obdobju (četudi le v njenem delu), je skladno z definicijo iz 29. člena ZD darilo, ki se načeloma všteva v njegov dedni delež. Vendar pa v konkretnem primeru tega bivanja glede na dejstva in okoliščine, ki zanesljivo nakazujejo zapustničino voljo, ni mogoče šteti kot takšnega darila.
Tožnik, ki je sicer res v celoti uspel v postopku z nasprotno tožbo, je zgolj delno uspel v postopku po tožbi, pri čemer je višina nagrade za ta del postopka, zaradi razlike v vrednosti spornega predmeta, izrazito večja. Čeprav je tožnik matematično gledano uspel z nekoliko večjim delom zahtevkov, sta obe stranki v isti meri pripomogli k potrebnosti pravde in nastanku stroškov. Stroški zastopanja obeh strank so bili primerljivi, vsak pa je kril tudi stroške enega izvedenca. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnega delavca
Kriteriji za določitev presežnih delavcev so za primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga primeroma navedeni v drugem odstavku 102. člena ZDR-1. Toženka, ki je presojano odpoved podala, ne da bi šlo za večje število delavcev, ni bila dolžna opredeliti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Vendar, ker jih je opredelila, jih je bila dolžna, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, uporabiti zakonito. Kriteriji, kot jih je opredelila: (1) število kršitev obveznosti iz delovnega razmerja oziroma izdana pisna opozorila, (2) stopnja izobrazbe in (3) skupna delovna doba niso niti sami po sebi niti v konkretnem primeru nedopustni. Prvi navedeni kriterij, ki ga tožnik v pritožbi neutemeljeno označi za nedopustnega, kaže, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, odnos delavca do dela, toženka pa ga je enako uporabila za vse delavce, tako ta kot druga dva kriterija za določitev presežnih delavcev so bili določeni vnaprej. Da je kriterij, ki kaže odnos delavca do dela, dopusten, izhaja tudi iz stališč pritožbenega sodišča, pri čemer je nebistveno, ali je ta kriterij uporabljen kot prvi ali drugi (izključevalni) kriterij.
bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - možnost obravnavanja pred sodiščem
Odločitev, da se predlaganega dokaza z zaslišanjem direktorja toženke ne izvede, je sodišče prve stopnje utemeljilo v izpodbijani sodbi; navedlo je, da se direktor toženke naroka ni udeležil zaradi bolezni, da pa so bila bistvena dejstva že ugotovljena, predvsem iz izpovedi druge priče. Tako navedeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga (da so bistvena dejstva že ugotovljena) pomenijo vnaprejšnjo dokazno oceno in niso zakoniti. To še toliko bolj velja v primeru dokaza z zaslišanjem strank. Kdaj sodišču ni treba zaslišati obeh pravdnih strank, določa 258. člen ZPP: - če osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva; - če zaslišanje ene stranke ni mogoče (prvi odstavek) ali - če stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu (drugi odstavek; v primeru neupravičene odsotnosti z zaslišanja). Sodišče prve stopnje nobenega od teh razlogov, ki bi utemeljevali, da se zasliši le ena pravdna stranka, ni ugotovilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00038777
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 502č.
dvom v nepristranost sodnika - opustitev dolžnega nadzorstva - zahteva za izločitev sodnika
Čeprav je lahko dvom v nepristranskost posameznega sodnika iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP izkazan z različnimi okoliščinami, je znano, da zgolj strankino nezadovoljstvo, s katero koli sodnikovo odločitvijo, vsebinsko ali procesno, takšnega dvoma ne more povzročiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00037894
ZIZ člen 15, 67, 67/1. ZPP člen 108, 108/1, 108/4, 108/5. OZ člen 190.
predlog za nasprotno izvršbo - dajatveni zahtevek - neupravičena obogatitev - dovolitev in oprava izvršbe - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - zavrženje predloga za nasprotno izvršbo
Pri nasprotni izvršbi gre za dvofazni postopek. V prvi fazi gre za odločanje o pravici dolžnika do vračila tistega, kar je upnik dobil v izvršbi; pozitivna odločitev je predpostavka za začetek druge faze v kateri se dovoli in opravi izvršba sklepa iz prve faze. Institut nasprotne izvršbe pomeni posebno obliko uveljavljanja obogatitvenega zahtevka, ki ga se ga sicer uveljavlja s tožbo v pravdnem postopku. To pa je tudi razlog, da mora predlog za nasprotno izvršbo vsebovati vse, kar sicer vsebuje tožba zaradi neupravičene obogatitve: navedbo dejanske podlage, dokaze in določen zahtevek.
Da za predlog za nasprotno izvršbo ne zadošča zgolj navedba, koliko upnik zaradi preplačila v izvršbi dolguje dolžniku, ampak je potreben določen (dajatveni) zahtevek, je razvidno tudi iz prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki pravi, da lahko dolžnik, ko je izvršba že opravljena, predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, če so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon našteva v nadaljevanju. Zahtevek pa je v predlogu za nasprotno izvršbo potreben tudi iz čisto logičnega razloga - druga faza postopka nasprotne izvršbe namreč predstavlja izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki pa je v tem primeru sklep iz prve faze postopka nasprotne izvršbe.
Dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo, ki ne vsebuje dajatvenega zahtevka, predstavlja nepopolno vlogo, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti postopek, kot ga za nepopolno vloge določa 108. člen ZPP. Sodišče prve stopnje bi tako moralo dolžnika pozvati, da v ustreznem sodnem roku vlogo ustrezno dopolni oziroma popravi. Šele v primeru, če tega ne bi naredil, pa bi bili podani pogoji za zavrženje vloge.
ZDR-1 člen 45, 45/1, 109, 110, 110/1, 110/1-2.. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 51, 51/1, 51/3.. ZDD-1 člen 25, 26.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost na delovnem mestu - alkotest - detektiv - zakonito pridobljen dokaz
Izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ni opravilo, ki bi ga po zakonu veljavno lahko izvedla le detektivska agencija oziroma detektiv. Zato je revizijsko sodišče v sklepu VIII Ips 90/2019 poudarilo, da izvedba alkotesta s strani osebe, ki ni detektiv, pomeni le, da ni bila opravljena v skladu s pravili detektivske dejavnosti, ne pomeni pa, da je tak preizkus nezakonit. Preizkus alkoholiziranosti namreč lahko zakonito opravi katerakoli za to usposobljena oseba. Tožena stranka je ravnala v skladu z internim Navodilom, ki določa, da preizkus alkoholiziranosti opravi pooblaščeni detektiv pogodbene detektivske agencije v skladu z ZDD-1. Šele v sodnem postopku se je izkazalo, da stranska intervenientka ni imela zaposlenega detektiva, sporni, ki je test opravil, pa ne statusa detektiva, torej je dejansko zaupala izvedbo preizkusa osebi, ki ni bila detektiv, oziroma detektivski agenciji, ki ni izpolnjevala pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti. Vendar pa tudi to samo po sebi ne pomeni, da je tako pridobljen dokaz, to je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, nezakonit oziroma brez dokazne vrednosti.
Čeprav tožena stranka pri ugotavljanju alkoholiziranosti ni dosledno ravnala po postopku in na način, določen z internim Navodilom, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na postopek preizkusa alkoholiziranosti pristal in je tudi zapisnik o opravljenem preizkusu alkoholiziranosti podpisal. Zavedal se je, da bo opravil preizkus, ga spremljal in ga opravil že s prvim pihanjem v napravo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovljenimi dejstvi, ki so posledica pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov.
prisilna izterjava denarne kazni - ponovno odločanje o predlogu - obročno plačilo denarne kazni
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena z razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Temelji na določbi prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa način izvršitve denarne kazni, če se ta ne da niti prisilno izterjati.
Ponovno odločanje o obročnem plačilu denarne kazni, potem ko je bilo že odločeno, da se bo zaradi neplačila obsojenca in neizterljivosti izvršila z zaporom, pa ni več dopustno, saj Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in KZ-1 te možnosti ne predvidevata.
pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - varstveno nadzorstvo - prepoved približevanja - probacijski postopek - izpolnjevanje obveznosti - razveljavitev sklepa
Ob ugotovljenih dejstvih, da se obdolženec razgovorov na Probacijski enoti udeležuje redno, in da sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih namernih kršitev izrečenega varstvenega ukrepa in v okviru tega odrejenih navodil, je za sprejem popolne, pravilne in nenazadnje tudi pravične odločitve o predlogu obsojenca za odpravo ukrepa varstvenega nadzorstva, nujno potrebno presoditi tudi navedbe obsojenca o uspešno zaključenih terapevtskih procesih, ter v zvezi s tem primarno pridobiti še mnenje Probacijske enote.
neuspešna izvršba - isto izvršilno sredstvo in isti predmet - spremenjene okoliščine
Ob izkazani neuspešni prodaji in posledično sprejetem sklepu o ustavitvi izvršbe na solastninski delež druge dolžnice pri nepremičninah parc. št. 1746/1, 1746/2 in 1746/3 k.o. V., upnik s tem, ko ni zatrjeval, niti izkazal spremenjenih okoliščin, ki bi nakazovale uspešnost prodaje in poplačilo njegove terjatve, hkrati pa je za poplačilo iste terjatve v teku izvršilni postopek (opr. št. In 78/2013) z drugimi sredstvi in predmeti izvršbe, tudi ne izkazuje pravnega interesa za vložitev (ponovnega) predloga za izvršbo na isti predmet izvršbe.
Ustavno sodišče RS je že večkrat razsodilo, da sistem prekluzij upravičuje zahtevo po zagotavljanju sodnega varstva v razumnem roku. Vendar je treba pri tem upoštevati, da prekluzije hkrati pomenijo občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku, in tudi negativno vplivajo na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Zato je treba pravila o prekluziji uporabljati v njihovem izjemnem značaju in jih dopustiti le, če so nujno potrebne za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva in v razumnem roku in če pripomorejo k pospešitvi postopka. Prekluzije namreč niso namenjene same sebi, pač pa pospešitvi postopka oziroma preprečevanju nepotrebnega zavlačevanja. Če kasnejše navajanje dejstev oziroma predložitev dokazov ne zavleče postopka, ni razloga, da jih sodišče ne bi upoštevalo, še posebej ob dejstvu, da zakon ob dikciji "ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora" takšno možnost izrecno predvideva.
Ne glede na obrazloženo pa je potrebno tudi izpostaviti, da moramo pri prekluziji glede navajanja dejstev ločiti med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih. Strankine naknadne navedbe namreč niso novota, kadar so znotraj istega dejstvenega substrata in pomenijo konkretizacijo prvotnih trditev o pravno relevantnih dejstvih.
ZPP člen 254, 254/3, 337, 337/1. ZD člen 59, 59/2.
neveljavnost oporoke - razveljavitev oporoke - sposobnost zapustnika za razsojanje - sposobnost oblikovanja svobodne volje - oporočna sposobnost - oporočiteljeva volja - oporočno razpolaganje - demenca - navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku - nov izvedenec
Sposobnost za razsojanje je podana, če oporočitelj zmore pravilno doumeti pomen oporoke in njene posledice in je zmožen ravnati v skladu s takim razumevanjem. Ne zadostuje, da ima neko splošno predstavo o sestavi oporoke in o vsebini oporočnega razpolaganja, ampak mora biti zmožen ustvariti si jasno sodbo o pomenu odločitve in o njenih učinkih ter zmožen ravnati v skladu s to predstavo svobodno od vplivov morebitnih zainteresiranih tretjih oseb. Prav tako ne zadostuje, da je sposoben podati izjavo volje ali slediti branju besedila oporoke. Sposoben mora biti tudi razumeti njeno vsebino, pomen in posledice.
Obstoj motiva, da del svojega premoženja zapusti tožencema, ne zadostuje za sklep, da je bila zapustnica ob sestavi oporoke sposobna oblikovati svojo voljo neodvisno od vplivov duševne motnje. Skladnost med motivom in oporočno voljo je lahko indic, ki kaže na pravo oporočiteljevo voljo, ne more pa biti pomembna za presojo, ali je bil oporočitelj sposoben sprejeti odločitev, ki jo je izrazil v oporoki, in razumeti njen pomen.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni ugovarjala stvarni pristojnosti, Okrajno sodišče v Ormožu pa bi se lahko po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno zgolj ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa le na ugovor strank, zato odločitev Okrajnega sodišča v Ormožu, da zaradi spremembe tožbe v smislu zvišanja tožbenega zahtevka ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, ni pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00037716
ZKP člen 17, 293, 293/3, 344, 344/1, 354, 354/2. KZ člen 3, 244, 244/1, 261, 261/4. KZ-1 člen 240, 240/1.
zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - tek zastaralnih rokov - sprememba obtožnega akta - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - načelo iskanja materialne resnice - sprememba obtožbe v škodo obtoženca - uporaba milejšega zakona
Sprememba obtožnice na način dodajanja zakonskih znakov tako, da očitek ustreza pravni opredelitvi s predpisanimi daljšimi zastaralnimi roki, in to v fazi po pravnomočni obtožnici ter pred izvedbo dokaznega postopka, po tem, ko je bil tožilec seznanjen z obrambnimi predlogi za ustavitev postopka zaradi zastaranja, predstavlja uveljavljanje tožilskega upravičenja v nasprotju z namenom instituta spremembe obtožnega akta po členu 344 ZKP, ki temelji na načelu iskanja materialne resnice po 17. členu ZKP, in je zato nedopustna. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno odreklo pravno relevantnost vloženi spremembi obtožnice, saj je tožilec s tem procesnim dejanjem svoje zakonsko upravičenje v nasprotju z njegovim pravnim smislom presegel v škodo obtožencev.
Sodišča prve stopnje v fazi pravnomočne obtožnice ni mogla zavezovati dolžnost, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali v obtožnici zajeti konkretni očitki morebiti ustrezajo za obtožence zaradi predpisanih daljših zastaralnih rokov (še kaki) strožji pravni kvalifikaciji; pritožnikova razlaga določbe drugega odstavka člena 354 ZKP je procesnopravno pomotna. Z zavzemanjem za drugačno pravno kvalifikacijo bi prvostopenjsko sodišče namreč v škodo obtožencev kršilo določbo 3. člena KZ, to je določbo, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.
Nevezanost sodišča na tožilčevo pravno presojo dejanja res ni nujno v korist obtoženega in ga sodišče lahko spozna za krivega tudi po strožjem kazenskem zakonu, kot izhaja iz zavzete pravne opredelitve, če strožjo pravno kvalifikacijo utemeljuje dejansko stanje, opisano v obtožbi. Vendar taka razlaga določbe drugega odstavka člena 354 ZKP v procesni teoriji ne upravičuje v pritožbi zastavljene graje, da je sodišče prve stopnje pred izdajo napadanega sklepa v nasprotju s procesnimi določbami opustilo dolžno presojo, ali konkretni opis v obtožnici omogoča pravno kvalifikacijo, po kateri pregon zoper obtožence še ni zastaral, dodatno upoštevaje še, da je tožilčeva pravna opredelitev, pri kateri je vztrajal ves čas postopka, prestala fazo ugovorne kontrole, pri taki pravni opredelitvi pa je tožilstvo vztrajalo še tudi pri vložitvi zadnje spremembe obtožnega akta dne 11. 2. 2020.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00037546
ZIKS-1 člen 12.
način izvršitve kazni zapora - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - pozitivna prognoza - prejšnje življenje storilca - prestajanje zaporne kazni
Pozitivna prognoza pri obsojencu ni podana, in po oceni vseh relevantnih okoliščin je za obsojenca edino pravilna in pravična le zaporna kazen, ki se izvrši v zavodu. Dejstvo je, da obsojeni z obsežno kriminalno preteklostjo, predvsem za kazniva dejanja z elementi nasilja, tudi zoper lastno mamo, do nastopa kazni po predmetni sodbi, še ni bil na prestajanju zaporne kazni in mu je enkrat sodišče že dovolilo izvršitev zaporne kazni, na način opravljenega dela v splošno korist, vendar ga to očitno ni odvrnilo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. V luči teh dejstev se tudi odločitev prvostopenjskega sodišča pokaže kot upravičena in pravilna.
motenje posesti - zamudni sklep - aktivna legitimacija - odgovor na tožbo
Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje; pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Za to pravdo torej ni bistveno, ali je morda tožnica presegla svoja pooblastila pri upravljanju poslovne stavbe. Zadošča, da je sama ali po svojih pooblaščenih izvajalcih izvrševala zatrjevana posestna dejanja in v ta namen uporabljala sporni dostop, česar toženka ni zanikala, saj na tožbo ni odgovorila.
ZD člen 142. ZFPPIPP člen 244, 350, 350/2, 415, 416, 416/1, 416/5, 418, 418/1, 418/1-1. OZ člen 376.
odgovornost dedičev za dolgove - stečaj zapuščine - pravne posledice začetka stečaja - objava oklica o začetku stečajnega postopka - stečajna masa
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe ZFPPIPP glede na to, da se je nad zapuščino pokojnega prvotnega dolžnika dne 17. 6. 2020 začel postopek stečaja zapuščine. Z začetkom postopka stečaja zapuščine namreč preneha pravica upnikov uveljavljati terjatve do zapustnikovega dediča (te spadajo v stečajno maso na podlagi 1. točke prvega odstavka 418. člena ZFPPIPP), že začeti postopki izvršbe in zavarovanja pa se prekinejo in jih je dovoljeno nadaljevati le na predlog upravitelja in v dobro stečajne mase.
Po 244. členu ZFPPIPP pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z dnevom objave oklica o začetku stečajnega postopka, ta določba pa se skladno s prvim odstavkom 416. člena ZFPPIPP smiselno uporablja tudi za postopek stečaja zapuščine.
Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.
Dejansko stanje je torej pogoj in ne vzrok za katero od navedenih kršitev, pri čemer je pri smiselno zatrjevani kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, njen predmet določenost kaznivega dejanja v Kazenskem zakoniku oziroma drugem materialnem predpisu ali razlogi, zaradi katerih je protipravnost (sicer) določenega kaznivega dejanja izključena.
Če je bilo namreč kaznivo dejanje opredeljeno po kvalificirani obliki, bi morala biti njena vsebina (hudo ponižanje več oseb ali lahka telesna poškodba drugega) v opisu dejanja vsekakor znana.