Izključitev družbenika (tožnice) iz družbe (prve toženke) ne pomeni, da vprašanje zakonitosti sklepa skupščine z dne 23. 5. 2022 o povečanju osnovnega kapitala (sklep je bil sprejet pred začetkom postopka na izključitev) ni več pravno odločilno. Še več, od njegove veljavnosti je odvisno, kakšen poslovni delež je imela tožnica v prvi toženki pred njeno izključitvijo (ali 50 % ali 5,69 %). Gre za presojo, od katere je odvisen obseg premoženjskih (in z njimi povezanih korporacijskih) pravic, ki izhajajo iz imetništva originarno pridobljenega poslovnega deleža. Ugotovljen obseg pravic pa bo seveda vplival na višino odmene, ki pripada tožnici z naslova ocenjene vrednosti poslovnega deleža po stanju ob izključitvi iz šestega odstavka 502. člena ZGD-1.
Res je, kar zatrjuje pritožba, da z izključitvijo družbenika preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti (prvi odstavek 502. člena ZGD-1) in da ima pravnomočna sodba oblikovalni učinek (z njeno pravnomočnostjo družbenik izgubi status družbenika), kar pa ne pomeni, da postanejo pravno nepomembna vsa predhodna pravna razmerja v družbi in da ni več mogoče presojati (ne)zakonitosti ravnanj, ki so vplivala na velikost poslovnega deleža tožnice ob njeni izključitvi. Nesprejemljivo je sprejeti stališče, da je mogoče najprej s povečanjem osnovnega kapitala z vstopom novega družbenika vplivati na velikost poslovnega deleža tožnice (ga zmanjšati), nato doseči njeno izključitev iz družbe, nazadnje pa ji v posledici tega (ker ni več družbenica) odreči sodno varstvo v zvezi s sklepom skupščine o povečanju osnovnega kapitala in vsemi nadaljnjimi, na tej podlagi sprejetimi sklepi.
Kot je že bilo povzeto, je v zvezi s tem bistveno, da je bila družba seznanjena z dejstvom, da ima dva družbenika in da sta slednja v sporu. V takšnem primeru bi bilo po stališču sodne prakse, ki ga v točki 49 obrazložitve citira že sodišče prve stopnje, sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja ter pravno nevzdržno. O tem, da legitimacijski učinek iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ni absoluten, je stališče zavzelo že VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021.
Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju.
Po stališčih novejše sodne prakse končno poročilo ne predstavlja storitve, ki bi bila zajeta v drugih odvetniških storitvah ali procesnih dejanjih, temveč gre za samostojno storitev, ki je tudi posebej ovrednotena v tar. št. 43 OT.
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in kasneje ustavljena. Možnost vpliva spremenjenih okoliščin je v sodno prakso vnesla odločba VSRS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 v primeru, kadar upnik preseže omenjene meje pravnomočnosti z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Gre torej za kriterij, ki se je razvil v sodni praksi in ga je potrebno razlagati ozko iz razloga, ker gre za preboj načela pravnomočnosti. V odločbi II Ips 332/2011 je v 7. točki navedeno, da lahko upnik preseže časovne meje pravnomočnosti odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka, če izkaže obstoj spremenjenih okoliščin. Vendar pa so pri tem mišljeni primeri, ko je bila izvršba na določen predmet ustavljena iz razloga neuspešnosti, ne pa tudi tedaj, ko je bila izvršba ustavljena zaradi ravnanja oziroma neaktivnosti upnika. Možnosti za uspeh izvršbe na določen predmet se namreč naknadno lahko spremenijo (npr. možnosti za prodajo določene nepremičnine se lahko povečajo), medtem ko upnikovo ravnanje oziroma neaktivnost predstavlja nespremenljivo dejstvo.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi dovolj obrazložena. Iz odpovedi izhaja, da so razmere na trgu toženko prisilile v izvedbo ekonomskih in organizacijskih sprememb, in sicer v reorganizacijo dela z zmanjšanjem števila zaposlenih prodajalk v poslovni enoti B. v nakupovalnem centru C., kjer je delala tožnica. Iz tega razloga je prenehala potreba po tožničinem delu, toženka pa bo z ostalimi zaposlenimi na delovnem mestu prodajalka zadostila potrebam po delu v tej trgovini. Toženka je pojasnila, kako bo reorganizirala delo v prodajalni, da bo zmanjšala število zaposlenih prodajalk za eno (tožnico) in delo opravila s preostalimi prodajalkami. Iz odpovedi sicer ne izhajajo razmere na trgu in ekonomski razlogi, je pa v zadostni meri obrazložen organizacijski razlog, čeprav skopo, zato se iz odpovedi razbere, kaj je razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice.
Pravne osebe lahko dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi (121. člen Ustave). Določitev zbirnega mesta zato ni upravni akt. Način določitve zbirnega mesta je skladno s četrtim odstavkom 233. člena ZVO-2 in Uredbo, določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.
Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe.
Ker je poskusno delo namenjeno ugotovitvi, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo ustrezno pričakovanjem delodajalca, je glede na vse pojasnjeno zaključiti, da teh pričakovanj tožnica kljub nespornemu strokovnemu znanju in izkušnjam ni izpolnila. Posledično sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema prvostopenjski zaključek, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga (neuspešno opravljeno poskusno delo), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Zagovornika brez osnove zožujeta prvostopenjske razloge za izrek izgona tujcev iz države na zgolj premoženjske razmere obdolženih. Sodišče prve stopnje namreč revščine ni obravnavalo kot samostojne podlage za sklep o ogrožanju javnega reda in javne varnosti, temveč jo je pravilno presojalo v povezavi z načinom in motivom storitve kaznivega dejanja ter z oceno njunega prihodnjega ravnanja.
Neugodne posledice izgona zaradi razmer v njuni domovini same po sebi ne morejo prevladati nad javnim interesom, ki ga ta kazenska sankcija zasleduje, pri čemer je izgon časovno omejen na tri leta in zato ne predstavlja trajnega posega v njuno možnost vrnitve v Republiko Slovenijo.
Razlog pritožničine odsotnosti z naroka je bil sicer zdravstvene narave, vendar ji (po njenem zatrjevanju) udeležbe ni preprečevala bolezen (ki je bila prej kronična kot akutna, torej ne nepredvidljiva in nenadna) ali poškodba, temveč nujno zdravljenje. Po oceni pritožbenega sodišča se to prilega upravičenemu razlogu za preložitev v smislu prvega (in ne drugega) odstavka 115. člena ZPP.
Strogo zahtevo iz drugega odstavka 115. člena ZPP v postopkih zaradi insolventnosti je treba razlagati tako, da v vseh primerih ni nujno predložiti ravno opravičila na predpisanem obrazcu, ampak je izjemoma mogoče dopustiti tudi druga primerljiva dokazila, zlasti kadar je bolezen ali poškodba nenadna.
Popravilo poškodovane stvari ima značilnost vzpostavitve prejšnjega stanja, in sicer ne glede na to, ali ga opravi odgovorna oseba ali pa oškodovanec zagotovi, da popravilo opravi druga oseba. Navadno bo oškodovanec popravilo zaupal drugi osebi, ki ima ustrezno znanje in izkušnje, da lahko takšno popravilo ustrezno opravi. V takšnem primeru bo oškodovančev premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo, samo če prejme denarno odškodnino, ki je enaka višini dejanskih stroškov popravila stvari in denarne odškodnine za škodo zaradi morebitne manjvrednosti (popravljene) stvari.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je začasna odredba objektivno neizvršljiva zato, ker naj bi otroci dejansko prebivali v Banjaluki. Zgolj prijava začasnega prebivališča v Bosni in Hercegovini še ne dokazuje njihovega dejanskega oziroma običajnega prebivanja tam. Iz podatkov, na katere opozarja predlagatelj v odgovoru na pritožbo, izhaja, da je pristojni CSD v Banjaluki v letu 2025 dvakrat obiskal naslov, na katerem naj bi družina prebivala, vendar je tam ni našel, starša pa se kljub pozivu ob prihodu v Banjaluko tamkajšnjemu CSD nista javila. Nasprotna udeleženca tako z zatrjevanjem bivanja otrok v tujini, ne da bi obenem izkazala njihovo dejansko vključitev v tamkajšnji izobraževalni sistem, ne moreta izpodbiti ugotovitve o njihovi ogroženosti niti doseči izključitve ukrepov za varstvo njihovih koristi. Poleg navedenega je A. A. po materi kot zakoniti zastopnici sprožila postopek zaradi zavrnitve vpisa v srednješolski program v Sloveniji in pri zahtevi za vpis vztraja. To je težko uskladljivo s pritožbeno tezo, da družina z vidika izobraževanja otrok dejansko ni več vezana na Republiko Slovenijo.
Že zgolj pogodbena možnost konverzije ne nevtralizira valutnega tveganja, na način da s tem pojasnilne dolžnosti ni bilo potrebno izvesti ali da bi tako pogodbeno določilo že samo po sebi pomenilo, da je kreditojemalec prejel ustrezna pojasnila oziroma informacije. Prav nasprotno - sodišče mora v vsakem konkretnem primeru ugotavljati ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena na ustrezen način oziroma z ustrezno vsebino, pogodbena klavzula o konverziji pa je pri tem lahko le eden od kazalnikov na to, da je bila pojasnilna dolžnost pravilno izpolnjena. Povedano drugače, vnos take klavzule v pogodbo bi lahko pomenil, da so se pogodbene stranke s tem skušale izogniti neomejenemu valutnemu tveganju kreditojemalca za primer zelo velike depreciacije.
Trditveno in dokazno breme glede obstoja preživninskega upravičenja po polnoletnosti je na upniku, ki mora redno šolanje zatrjevati in dokazati.
Upnik je z v odgovoru na ugovor podanimi trdivami in predloženimi dokazili ovrgel uveljavljani ugovorni razlog, da se ne šola redno, saj je dokazno podprto zatrjeval, da je neposredno po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti Unevrze v A. nadaljeval z magistrskim študijem na poslovni šoli B. v Franciji. Trditveno in dokazno breme za uveljavljani ugovorni razlog, da kljub temu ni izpolnjen pogoj rednega šolanja, se je zato ponovno prevalilo na dolžnika. Dolžnik pa v pritožbi kot bistveno le pavšalno navaja, da študij na poslovni šoli B. v Franciji, ne ustreza pojmu magistrskega študijskega programa skladno z Zakonom o visokem šolstvu, oziroma da upnik tega ni z ničemer izkazal, čemur pa v ugovoru, kljub temu da je že takrat razpolagal s temi potrdili, ni oporekal. Sodišče prve stopnje, ki mu dolžnik očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni ovrednotilo izobraževalnega programa, v katerega je vpisan upnik v Franciji, oziroma je napravilo nepravilno dokazno oceno, da je upnik izkazal, da gre za študij druge bolonjske stopnje, pa glede na ugovorne navedbe, tega ni bilo dolžno ovrednotiti po uradni dolžnosti.
Ustrezno terapijo je mogoče zagotoviti le znotraj varovanega oddelka, saj milejše oblike pomoči zaradi narave bolezni ne omogočajo sodelovanja osebe in držanja predpisanih navodil.
Pri presoji pogojev za omejitev starševske skrbi je odločilna otrokova ogroženost zaradi okoliščin, ki vplivajo na njegovo sposobnost vzpostavitve in ohranjanja odnosa z drugim staršem. Čeprav ima pri nastanku takšnega položaja določeno vlogo tudi drugi starš, je lahko ukrep omejitve starševske skrbi utemeljen le zoper tistega starša, pri katerem so ugotovljene okoliščine, ki ogroženost otroka povzročajo.
Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se v obrazložitvi odločbe opredeli do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Sodišče se s pravnim naziranjem tožnikov glede solidarne odgovornosti izvajalca in nadzornika ni le seznanilo, temveč ga je tudi obravnavalo, in pojasnilo zakaj ga je v obravnavanem primeru zavrnilo. Ni treba, da sodišče v sodbi izrecno povzame (prepiše) vso (večkrat ponovljeno) trditveno podlago tožeče stranke, vključno z vsemi stališči teorije in sodne prakse, na katero se je opirala in jo večkrat citirala v svojih vlogah (in kar ponavlja tudi v pritožbi). Zadošča, da se do njih vsebinsko opredeli, kar je v obravnavanem primeru storilo.
Toženka je dokazala, da je zaradi pospešitve in poenostavitve delovnih procesov ukinila tožnikovo delovno mesto, torej je potreba po njegovem delu postala nepotrebna, čeprav je bil v času reorganizacije še upravičeno odsoten z dela.
Zaradi kasnejšega dokončnega poplačila dolga in posledičnega upničinega umika izvršilnega predloga ni več podan pravni interes dolžnika za vsebinsko odločanje o samem ugovoru po roku, kar pa ne pomeni, da utemeljenosti ugovora ni treba presoditi za potrebe odločitve o stroških upničinega odgovora na ugovor. Zgolj na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje ugovor po roku vročilo upnici v odgovor, in pravila, da v primeru pasivnosti upnika v ugovornem postopku velja domneva resničnosti ugovornih navedb, namreč še ni mogoče zaključiti, ali so bili stroški konkretnega upničinega odgovora na ugovor po roku z dne 8. 4. 2024 objektivno potrebni, ali ne. Da bi to ugotovilo, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali bi bil ugovor po roku, če ne bi bilo nato umika izvršilnega predloga zaradi kasnejšega plačila dolga, utemeljen ali ne.
Pri presoji (ne)potrebnosti stroškov za delni umik je treba razlikovati med primerom, ko upnik utesni izvršbo zaradi dolžnikovega prostovoljnega plačila, za katerega sodišče ne more vedeti že na podlagi podatkov v spisu, in primerom, ko gre za prisilno poplačilo, s strani dolžnikovega dolžnika oziroma izvršitelja. V zadnjem primeru stroškov delnega umika načeloma ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo, vendar pa po naravi stvari to lahko velja le, če gre za prisilno poplačilo v sami izvršilni zadevi, v kateri je bil podan delni umik.
Dolžnik pa v obravnavani zadevi v pritožbi ne izpodbija, da je upnica delni umik z dne 1. 10. 2024 za dne 23. 9. 2024 plačanih 54,68 EUR podala zaradi prisilnega poplačila, opravljenega v drugi izvršilni zadevi, in sicer v zadevi I 133/2023. V navedeni izvršilni zadevi I 133/2023 je namreč prišlo do preplačila za znesek 54,68 EUR in je zato to preplačilo upnica upoštevala v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024 ter na ta račun podala delni umik. Ker je bil torej konkretni delni umik z dne 1. 10. 2024 sicer res vložen zaradi prisilnega poplačila, a ne v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024, temveč v zadevi I 133/2023, je treba v zvezi s to vlogo nastale stroške šteti kot potrebne stroške v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. Brez navedene upničine vloge namreč sodišče samo ne bi moglo šteti, da naj se po volji upnice prisilno preplačilo iz zadeve I 133/2023 upošteva v predmetni zadevi I 18/2024, dolžnik pa bi moral navedeno plačilo, če ne bi bilo delnega umika, uveljavljati z ugovorom, s čimer bi nastali le dodatni stroški. Bistveno je torej, da če upnica delnega umika ne bi podala, sodišče preplačila v zadevi I 133/2023 ne bi moglo samoiniciativno upoštevati kot delnega plačila terjatve, uveljavljane v predmetni zadevi I 18/2024.
Ločitvena pravica upnice do zapustnice je bila vpisana v zemljiško knjigo. S smrtjo zapustnice se je prenesla lastninska pravica na nepremičnini.
V zemljiško knjigo ostane vpisan po smrti še nekaj časa zapustnik. S smrtjo zapustnice je tako postal nepravilen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo glede lastninske pravice na nepremičnini zapustnice. Vendar pa to ni razlog za to, da bi moral biti upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja ločitvene pravice. Dedič po zapustnici je namreč znan: to je stečajni dolžnik. Tako je jasno, da upnikova ločitvena pravica v razmerju do dediča lahko obstaja, četudi dedič še ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik.
Pritožnik poudarja tudi, da je ves čas postopka sodeloval s FURS ter tudi stečajno upraviteljico in da je po predhodnih pojasnilih ter odsotnosti nadaljnjih zahtev sklepal, da je zahteva že obravnavana oziroma zaključena, kar za odločitev sodišča druge stopnje ni bistveno glede na to, da se mu očita kršitev iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, namreč ni skupno premoženje, čeprav ga je eden od partnerjev pridobil med trajanjem zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, ampak gre za njegovo posebno premoženje. To velja tudi v primeru, da je bilo premoženje podarjeno obema partnerjema, saj z daritvijo ne postane skupno premoženje, ampak gre za posebno premoženje obeh.