Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca.

Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz.

Prepozno pritožbo je treba (prav tako kot je treba nedovoljeno) zavreči (prvi odstavek 346. člena ZPP). V konkretnem primeru niso podani tehtni razlogi, da bi se lahko upoštevalo pritožbo, vloženo po poteku pritožbenega roka (tretji odstavek 36. člena ZNP-1). Ti niti niso zatrjevani, sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2026 pa je bil tudi vsebinsko presojen na osnovi pritožbe same zadržane osebe.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 935. člen OZ, saj navedena določba obravnava tako imenovana notorna dejstva. Gre za dejstva, ki so splošno znana, torej jih je v času sklepanja pogodbe poznala oziroma morala poznati tudi zavarovalnica. Pri čemer se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na očitno vidno prekomerno telesno težo, ki bi naj predstavljala večje rizike in posledično zavarovalnici naj ne bi mogle ostati neznane okoliščine pomembne za ocenitev nevarnosti.

Ob takšnih zaznavanjih bi bila uporaba 935. člen OZ, ki se nanaša na splošno znana dejstva in zahteve, da bi zavarovalnica morala sklepati, da gre za prekomerno telesno težo in posledično večje rizike, prestroga in nesorazmerna.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen in pravilno ugotovilo, da hčer udeležencev postopka ni ogrožena zaradi tega, ker bi deklico obravnavali klinična psihologinja C. C. in razvojna pediatrinja D. D. Obravnava pri obeh strokovnjakinjah je bila namreč na podlagi sodne odločbe pred več kot enim letom pri njima prekinjena. Pritožnik nekritično prezre, da je isto sodišče v zadevi pod opravilno številko III N 704/2022 z dne 10. 4. 2025 tako pritožniku kot dekličini materi omejilo starševsko skrb nad mladoletno E. E. glede odločanja o izbiri osebnega zdravnika - pediatra in glede odločitve o izbiri kliničnega psihologa, ki ga bo obiskovala deklica in dekle v tem obsegu začasno postavilo pod skrbništvo Centra za socialno delo. Pritožnik s predlagano začasno odredbo za deklico ne bi mogel doseči večjega varstva kot ga že ima na podlagi začasne odredbe, ki jo je izdalo isto sodišče pod opravilno številko III N 704/2022 dne 10. 4. 2025. Zato njegove pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi niso podani razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršbo mogoče dovoliti na podlagi izvršilnega naslova, med drugim na podlagi izvršljive sodne odločbe. V skladu z določbo petega odstavka 40. člena ZIZ mora upnik predlogu za izvršbo, če izvršilni naslov predstavlja tuja sodna odločba, poleg izvršilnega naslova priložiti tudi listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pri presoji teh pogojev v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZIZ pravilno izhajalo iz določb Uredbe. V tem okviru je pravilno upoštevalo, da je v skladu z 39. členom Uredbe sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo, ter da mora za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe vlagatelj v državi članici organu, pristojnemu za izvršitev, predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za ugotovitev njegove verodostojnosti, in potrdilo, izdano v skladu s 53. členom, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je upnik s predložitvijo zgoraj navedenih listin (točka 6 te obrazložitve) tem pogojem zadostil.

Pritožba tudi ne more uspeti z očitki o kršitvah, ki naj bi bile zaradi poteka postopka v nemškem jeziku in nemožnosti sodelovanja dolžnika v postopku, storjene v postopku pred avstrijskim sodiščem, in tudi ne z očitki v zvezi z neobstojem terjatve, ki je bila dolžniku v plačilo naloženo z zamudno sodbo. Že po pravilih slovenskega prava, ki ga je v zvezi z izvršitvijo zadevne zamudne sodbe treba uporabiti na podlagi 41. člena Uredbe, je izvršilno sodišče v skladu z načelom stroge formalne legalitete vezano na izvršilni naslov, in sicer tudi v primeru, ko gre za tujo sodno odločbo (17. člen ZIZ). V 52. členu Uredbe pa je tudi izrecno določeno, da pod nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici. Sodišče v izvršilnem postopku tako ni pristojno presojati utemeljenosti izdaje zadevne zamudne sodbe in obstoja terjatve, ki je v njej določena, prav tako pa tudi ne obstoja morebitnih procesnih kršitev v postopku, v katerem je bila izdana zadevna zamudna sodba. Takšne kršitve bi lahko dolžnik v skladu z relevantnimi procesnimi pravili uveljavljal le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, v obravnavanem primeru torej v postopku pred avstrijskim sodiščem.

Pravila o upniškem predlogu za začetek postopka prisilne poravnave so prilagojena temu, da upniki ob vložitvi predloga in začetku postopka še nimajo zadosti informacij, potrebnih za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja, kar v primeru, ko kot upnik nastopa nekdo, ki je zakoniti zastopnik dolžnika, nedvomno ne velja. Dopustitev začetka postopka prisilne poravnave in s tem nudenja ugodnosti upniku, ki istočasno nastopa v svojstvu zakonitega zastopnika dolžnika, bi bilo v nasprotju s samim namenom navedenega instituta, kar že samo po sebi kaže na zlorabo procesnih pravic. Zato takšnemu postopanju sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

V konkretnem primeru je med pravdnima strankama po trditvah tožnika obstajalo pogodbeno razmerje, to je dogovor, da tožnik z gradbeno obrtniškimi deli izvede prenovo poslovnega prostora, uredi priključke na elektriko, ogrevanje in vodovod ter izvede spremembo dejanske rabe iz poslovne v stanovanjsko. Dejansko oblast nad prostori je torej pridobil zaradi izvedbe del, pri tem pa se je bil dolžan ravnati po navodilih toženke. Ni šlo za njegovo investicijo, ampak investicijo toženke, ki se je zavezala, da mu bo za opravljeno delo plačala oziroma (kot trdi tožnik), da bo nanj, po naknadno sklenjenem dogovoru, prenesla lastninsko pravico na kletnih stanovanjih.

Toženki in stranskima intervenientoma po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (OT) pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje, v tej zadevi je to glede na vrednost spora 6.000,00 EUR po tar. št. 15/3a v povezavi s 15/1a, 18/1 in 20/1 OT 300 točk.

Toženki sodišče prve stopnje ni priznalo potnih stroškov za prihod na naroke, saj jih ni priglasila, pravilno pa ji je skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT v povezavi z 8. členom ZDOdv priznalo za odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk (za 10 narokov 400 točk). Prvemu stranskemu intervenientu glede na to, da ima pooblaščenko v kraju, v katerem je sodišče, pripadajo potni stroški za njen prihod na sodišče in odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk.

Zapuščinsko sodišče ni dolžno ugotavljati, kje se nahaja stvar, ki sodi v zapuščino, in ugotavljati druge okoliščine, ki bodo omogočile izročitev stvari v upravljanje kaducitetni upravičenki. Prav tako ni pomembno, kaj se je dogajalo s stvarjo po zapustnikovi smrti - do prehoda zapuščine brez dedičev na državo pride po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti.

Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.