Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnice, A. A. in B. B. ugotovilo, da sta klobase, kašnice in krvavice, gibanice in kruh izdelala A. A. in B. B., ki sta tudi posnela fotografije izdelkov in jih objavila na Facebook profilu tožnice, da sta stranke obvestila, da so na voljo v prodajni hüti. Ugotovljeno je bilo, da sta objave opravila na tožničinemu Facebook profilu, ker je tožnica že od začetka nosilka dejavnosti, zato je najbolj prepoznavno njeno ime. Slednje ne pomeni, da je tožnica opravljala pridobitno dejavnost, saj sta vse aktivnosti opravila njena hčerka in zet, pri tem sta le uporabila tožničin profil na družabnem omrežju. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da se je upoštevalo, da je bila pri objavi oglasa o možnem naročilu posameznih izdelkov pripisana tožničina številka, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v primeru klica kupca preusmerila k hčerki, ker sta le hčerka in zet vedela, ali lahko naročilo sprejmeta in izvedeta. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilen zaključek, da tožnica ni opravljala pridobitne dejavnosti, ampak je svoji družini le omogočila, da trži in prodaja izdelke, ki so jih naredili, na njenem profilu na družabnem omrežju.
Ker je delodajalec prost, da v okviru veljavne zakonodaje sam oblikuje plačni sistem, mu posebnih pisnih kriterijev za povišanje plač ni treba oblikovati. Ob upoštevanju prepovedi diskriminacije delodajalec lahko avtonomno sprejema odločitve o tem, koliko bo kateremu delavcu povišal plačo, kar je toženka na podlagi navedenega sklepa tudi storila. Ker prepovedi diskriminacije ni kršila, sodišče ne more presojati smotrnosti ali pravilnosti odločitve toženke o (ne)povišanju plač posameznim delavcem aprila 2022.
V pasivo skupnega premoženja spada vsota obrokov kreditov, vrnjenih pred prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti (pred letom 2018), glede obrokov, ki jih je toženec plačal po razpadu življenjske skupnosti iz lastnih sredstev, pa ima toženec do tožnice obligacijski zahtevek.
Iz dokumentacije v spisu (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi), pisma ob poskusu vročitve ni bilo mogoče izročiti niti naslovniku torej tožniku niti odraslemu članu gospodinjstva, zato je vročevalec 19. 8. 2025 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Vročevalec je po preteku tega roka pisanje 4. 9. 2025 pustil v hišnem predalčniku. Fikcija vročitve je nastopila že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku. Zadnji dan za vložitev pritožbe je bil 18. 9. 2025. Tožnik pa je pritožbo neposredno na sodišče vložil 19. 9. 2025, torej en dan po izteku roka za vložitev pritožbe, kar je razvidno iz dohodnega žiga na pritožbi. To pomeni, da je bila pritožba vložena po izteku zakonsko določenega roka, zato jo je sodišče utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo.
Tožnica je sama povedala, da se na zavod ni prijavila in da tudi nima namena, da bi se na zavod prijavila. Prijava na zavod pa je ključna, saj se le v tem primeru brezposelna oseba lahko šteje za iskalca zaposlitve, kot je to določeno v 8. členu ZUTD. Glede na to, da se tožnica kot brezposelna oseba ni prijavila na Zavod RS za zaposlovanje, je podan krivdni razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči v spornem obdobju.
Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.
Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.
Za odločitev v tej zadevi je bila odločilna ugotovitev, ali je zlato priznanje ter prvo nagrado, ki jo je prejel tožnik, šteti kot najvišja mesta na mednarodnem tekmovanju ter nadalje, ali je tekmovanje šteti kot mednarodno tekmovanje, pri čemer je pogoj, da nagrade prejme največ 20 % tekmovalcev ali tekmovalnih skupin. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da gre za mednarodno tekmovanje.
Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile.
Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode.
Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdelana strokovno, vendar ravnanj tega "zagotovila" ni mogoče presojati izven konkretnih okoliščin primera, to je interesov, ravnanj in opustitev drugih udeležencev gradnje.
Obnova postopka ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so že bila ugotovljena v predhodnem postopku, prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. Predlagatelj v obnovljenem postopku tudi ne more ponovno uveljavljati ugovorov materialnopravne narave, s katerimi ni bil uspešen v predhodnem postopku, saj bi to preseglo namen in vsebino obravnavanega izrednega pravnega sredstva.
Toženka bi lahko presojo dokazov z izven postopka naknadno pridobljenim mnenjem strokovnjakinje in postavitvijo novega izvedenca za preiskavo pisanj v obnovljenem postopku dosegla le ob pogoju nekrivde, ki pa ga ni izkazala.
Za priznanje pravice do zdravljenja v tujini po določbi 44.a člena ZZVZZ morata biti izpolnjena oba predpisana pogoja hkrati, in sicer, da so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitve slabšanja zdravstvenega stanja.
Ker je pri prvotni tožnici, upoštevajoč jasno izvedensko mnenje, šlo za razširjeno, metastatsko bolezen, tudi z operacijo v Nemčiji ni bilo utemeljeno pričakovati ozdravitve ali preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja pokojne. Ključne so torej ugotovitve v izvedenskem mnenju, da pri posegu v tujini ni prišlo do izboljšanja osnovne bolezni in s tem zdravstvenega stanja prvotne tožnice, niti tega ni bilo pričakovati, kar je eden od pogojev za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini na podlagi 44.a člena ZZVZZ. Ker eden izmed zahtevanih pogojev ni izpolnjen, zakonske predpostavke za ugoditev zahtevku niso podane.
Ob tem velja dodati, da gre pri pritožbeno izpostavljenih okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče pri odločitvi upošteva. To pa ne pomeni, da ne more sodišče ob ustreznih okoliščinah zadeve posameznim izmed njih pripisati večjega pomena ter jih zato kot ključne poudariti pri svoji odločitvi.
Poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, je tako treba upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pri tej odločitvi mora sodišče upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni.
Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti pred zakonom, čeprav je drugemu obsojencu, sostorilcu v tej zadevi, omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način, z delom v splošno korist.
Možnost zagotovitve polnega učinka končne meritorne odločitve je potrošniku potrebno zagotoviti v vsaki fazi postopka, zato ni pritrditi pritožbenim navedbam o priviligiranju manj skrbnih potrošnikov, ki začasne odredbe niso predlagali pravočasno, ker bi tožnika lahko začasno odredbo predlagala že pred vložitvijo tožbe, s čimer bi si zagotovila, da zahtevka ne bi bilo potrebno spreminjati niti vlagati nove tožbe, kot tudi stališču o zagotovljenosti polnega učinka končne meritorne odločitve v takšnem primeru že na pdlagi nacionalne zakonodaje.
Stranki sta se v 19.3 členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili: "V primeru prenehanja Mandata (razen če gre za primer iz člena 19.2) samodejno preneha tudi Pogodba o zaposlitvi, brez odpovednega roka. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi kadarkoli, tudi brez odpovednega razloga in s 6‑mesečnim odpovednim rokom." Navedena določba ni nejasna, zato se uporablja tako, kot se glasi (prvi odstavek 82. člena OZ). Tretjega odstavka 19. člena pogodbe o zaposlitvi se ne da razlagati na način, da tožnici pogodba o zaposlitvi samodejno preneha le, če jo toženka odpokliče iz krivdnega razloga. V primeru prenehanja mandata, ki ni posledica odstopne izjave tožnice, torej v primeru tako krivdnega kot nekrivdnega odpoklica tožnice z mesta direktorice s strani toženke, tožnici samodejno preneha veljati pogodba o zaposlitvi.
Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za psihiatrijo pravilno ugotovljeno, da ni vsa v tem obdobju tožniku nastala nepremoženjska škoda (težave povezane s prilagoditveno stresno motnjo) v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke (trpinčenjem na delovnem mestu), pač pa tudi s tožnikovo telesno boleznijo (za katero tožnik ne bremeni toženke) in izgubo službe (tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito). Zaključek, da je toženka odgovorna zgolj za tretjinski delež tožnikovih težav, tako ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem.
Ker je k nastanku tožnikove nepremoženjske škode prispevalo več vzrokov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, koliko je k temu prispevalo protipravno ravnanje toženke. Povzročitelj škode mora oškodovancu povrniti (le tisto) škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim protipravnim ravnanjem.