Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti glede na to, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, ne glede na raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da je bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.
Obrazložitev izpodbijanega sklepa razlogov v tej smeri (glede izvajanja javne službe in s tem povezane neustreznosti vloge) sploh nima. Razlogi tožene stranke o položaju tožeče stranke oziroma o vsebini njenega programa, kot osnovnega pogoja za kandidiranje, tako ostajajo nejasni oziroma pomanjkljivi do te mere, da zakonitosti izpodbijanega sklepa, ni mogoče preizkusiti.
V obravnavanem primeru je bila tožba vložena še preden je bila tožniku vročena odločba o pritožbi.
Tožbene navedbe se v celoti nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova - odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost, v zvezi s katero je tožniku zagotovljena (samostojna) pravica do pritožbe, po izčrpanju pritožbe pa tudi (samostojno) sodno varstvo v upravnem sporu.