V konkretnem primeru iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni jasno, kdo je kršil prvi odstavek 4. člena ZPDZC-1, niti ni ustrezno pojasnjeno, na kakšen način je tožnik opravil očitano kršitev prvega odstavka 4. člena ZPDZC-1. Zaradi navedenega drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti.
Poleg navedenega tožnik utemeljeno opozarja na določilo 1. alineje prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1, ki v primeru kršitev določb 4. člena tega zakona, v delu, ki se nanaša na pravne osebe, podeljuje pristojnost za vodenje in odločanje tržnemu inšpektoratu.
V obravnavani zadevi pri izplačilu odkupne vrednosti, torej sredstev, ki so se več let vplačevala v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ne gre za izplačilo, ki bi bilo primerljivo z dohodkom iz delovnega razmerja. Ker gre za drugačno naravo dohodka, ki po presoji sodišča ni primerljivo z dohodki iz delovnega razmerja, se sodišče strinja s stališčem davčnega organa, da niso podani pogoji za uporabo instituta povprečenja iz 120. člena ZDoh-2.
Ni spora, da družba A. d.o.o. ni izbrisana iz poslovnega registra, da se sedaj nad njo vodi postopek stečaja in da je tožnik v poslovnem registru vpisan kot družbenik, do začetka stečajnega postopka (14. 6. 2018) pa tudi kot direktor navedene družbe. Spora pa tudi ni, da je tožnikova lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva navedene gospodarske družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba v obdobju od 1. 4. 2016 dalje, za poln zavarovalni čas 40 ur na teden, ugotovljena s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik kot zavezanec za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost, odločitev v zadevi ni mogla biti drugačna.