Družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo imajo pravico izpodbijati sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička pod pogoji iz 399. člena ZGD-1, razen če družbena pogodba možnosti nedelitve bilančnega ne ureja drugače.
Toženka sodišču očita, da je s presojo postopka ugotavljanja tožničine delovne uspešnosti nedopustno poseglo v sistem ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženki. To naj bi sodilo v avtonomno sfero toženke kot delodajalca. Očitek ni utemeljen. Tožnici je bila na podlagi ocene delovne uspešnosti odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zoper to odpoved je imela na voljo sodno varstvo, ki ga je tudi izkoristila (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Ker je uveljavljala ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je bilo sodišče dolžno presojati utemeljenost odpovednega razloga, torej ocene delovne uspešnosti, sprejete na podlagi meril iz Pravilnika toženke. Tožničino oceno je presojalo glede na okoliščine konkretnega primera. Ugotovljeno je bilo, da je bila ocena realizacije posameznih ciljev odvisna izključno od subjektivne ocene ocenjevalca in ne od objektivno merljivih kriterijev.
Toženka je sodno razvezo utemeljevala s tem, da na delovnem mestu, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, potrebuje delavca, ki bo delo opravljal kvalitetno, pravočasno, strokovno in samostojno. Navedena okoliščina ob ugotovitvi, da tožnica za očitke v odpovedi ni odgovorna, ne more biti odločilna. Priče so res smiselno izpovedale, da toženka nima več potrebe po tožničinem delu, vendar izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditvene podlage toženke. Zato je presoja o zavrnitvi predloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča utemeljena.
Na podlagi 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 je ponovna odmera pokojnine omogočena tudi v primerih, v katerih niso izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od pravnomočnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice. Ustavno sodišče je za vse te primere določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje od vložene zahteve, torej za naprej.
Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej v sporu glede prenehanja delovnega razmerja. V takšnem sporu je po 2. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) revizija vselej dovoljena.
Ker sodišče druge stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo vtoževane terjatve zakonske določbe četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP ni upoštevalo, je odločalo o tožbenem zahtevku, ki ga je po zakonski fikciji tožeča stranka pred tem spremenila. Z odločitvijo o dajatvenem namesto ugotovitvenem tožbenem zahtevku je slednjega prekoračilo in s tem prekršilo določbo 2. člena ZPP.
Z 121.a členom ZIL-1 je uzakonjena t. i. licenčna analogija, po kateri se višina odškodnine lahko odmeri v višini licenčnine, ki bi jo prejemal imetnik znamke v primeru pogodbene rabe.
Dopuščeno je bilo vprašanje, ali v okoliščinah konkretnega primera tožeči stranki pripada odškodnina zaradi kršitve njenih blagovnih znamk. Vprašanje se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti in ne na izračun višine odškodnine. V reviziji tožena stranka sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker meni, da obravnavani primer ni primeren za uporabo licenčne analogije. Licenčna analogija je metoda, ki se lahko uporabi za določitev višine odškodnine. Revizijske navedbe se tako v pretežni meri nanašajo na vprašanje višine prisojene odškodnine in ne na temelj odškodninske odgovornosti.
Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo načeloma lahko izpodbijajo sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička.
Pravica družbenika izpodbijati skupščinski sklep o (ne)delitvi bilančnega dobička je odvisna od tega, kako imajo družbeniki posamezne družbe z omejeno odgovornostjo z notranjimi splošnimi akti urejeno pravico do udeležbe na bilančnem dobičku.
Dispozitivnost ureditve udeležbe družbenika v bilančnem dobičku družbenikom omogoča, da se z družbeno pogodbo (tudi generalno) odpovejo delitvi bilančnega dobička v posameznem poslovnem letu. Družbenik se z odločitvijo o članstvu v družbi z omejeno odgovornostjo podredi normativnim pravilom njene družbene pogodbe in torej s tem pristane tudi na morebitne (veljavne) omejitve njegovih zakonskih pravic, kot je pravica do udeležbe na bilančnem dobičku, in posledično pristane na to, da se bo njegov premoženjski interes na temelju predhodne odločitve skupščine (lahko) umaknil interesom družbe.
družba z omejeno odgovornostjo - izpodbijanje sklepa skupščine - smiselna uporaba določb o delniški družbi - delitev bilančnega dobička
Predlog se zavrže.
Oškodovanec ima v primeru prevozne pogodbe po CMR še vedno le eno terjatev, ki pa jo lahko uveljavlja od prevoznika, od zavarovalnice ali (solidarno) od obeh skupaj. Materialnopravna pravila glede obstoja oziroma izterljivosti te terjatve so urejena v CMR. Pravilo, ki ureja zastaranje neposrednega zahtevka iz 965. člena OZ, pa je določeno v petem odstavku 357. člena OZ. Ta določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Glede časa zastaranja oškodovanec ne more biti v slabšem položaju, če uveljavlja neposredni zahtevek od zavarovalnice. To pa pomeni, da pravila drugega odstavka 32. člena CMR ni mogoče razlagati tako, da bi se vprašanje zadržanja zastaranja zahtevka iz odgovornosti prevoznika drugače presojalo za zavarovalnico oziroma, da bi oškodovanec moral posebej zagotoviti predpostavko zadržanja zastaranja (direktnega) zahtevka do zavarovalnice. Edini ugovori, ki zmanjšujejo obveznost zavarovalnice v primerjavi z odgovorno osebo za škodo (zavarovancem), se lahko nanašajo zgolj na izključitvene oziroma omejitvene razloge, ki so opredeljeni v pogodbi o zavarovanju odgovornosti. V tem smislu je treba razumeti besedno zvezo ... največ do zneska njene obveznosti v prvem odstavku 965. člena OZ.
Tožnik je kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še dalj časa po poteku odpovednega roka ostal na delu brez prekinitve, kar pomeni, da prva odpoved pogodbe o zaposlitvi (sporazumno ali dejansko) ni bila realizirana. Pisni sporazum o razveljavitvi odpovedi res ni bil sklenjen, vendar to ne pomeni, da je odpoved učinkovala.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev utemeljilo z dejstvi, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila zatrjevana in ko je brez glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi neposredno izvedenih dokazov, je poseglo v pravico toženke do izjave, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.