ZIZ člen 272. ZZZDR člen 51, 51/1. SPZ člen 70, 70/1.
začasna odredba – sklepčnost predloga – pogoji za izdajo začasne odredbe – pridobitev lastninske pravice z dednim dogovorom – skupno premoženje zakoncev – delitev dediščine
Dedni dogovor, kakršnega je toženka sklenila z materjo in sestro, predstavlja obliko sporazumne delitve dediščine, ki jo zapuščinsko sodišče sicer vzame v svojo odločbo, vendar ima takšen dogovor naravo pogodbene delitve, ki nima sodnega značaja. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe o delitvi pa smiselno veljajo pravila kot za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, kar pomeni, da je z izplačilom materinega in sestrinega deleža s skupnimi sredstvi, kljub vpisu lastninske pravice izključno v korist toženke, tako pridobljeno premoženje skupno premoženje toženke in tožnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0065073
OZ člen 249, 435, 435/1, 488, 488/1, 489, 490. ZPP člen 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7.
nepremičnina – načini pridobitve lastninske pravice – pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla – prodajna pogodba – obveznosti prodajalca – izročitev stvari – vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo – prepoved odtujitve in obremenitve – pravne napake – odgovornost za pravne napake – obvestitev prodajalca – sankcije za pravne napake – pravica do odstopa od pogodbe – primeren rok za izpolnitev – pogodbena kazen – sporazum o pogodbeni kazni – akcesornost – zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – absolutna bistvena kršitev postopka
V primeru nasprotij med dejstvi in dokazi ni mogoče izdati zamudne sodbe, temveč mora sodišče razpisati glavno obravnavo ter o tožbenem zahtevku odločiti s kontradiktorno sodbo.
Pritožnik je bil v plačilnem nalogu izrecno opozorjen, da bo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 105a. člena ZPP štelo, da je pritožbo umaknil, v kolikor v 15-dnevnem roku od prejema naloga ne bo plačal sodne takse. Ker taksa ni bila plačana pravočasno, pritožnik pa tudi ni predlagal oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo izpodbijani sklep.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0053811
OZ člen 5, 6, 108, 108/2, 395, 587. ZVPot člen 1, 1/2, 1/3, 56. ZPP člen 191, 282, 282/2, 282/6, 282/7, 285.
leasing pogodba – indirektni finančni leasing – veljavnost pogodbe o leasingu – izročitev predmeta leasinga – leasingojemalec kot fizična oseba – prodaja na obroke – višina škode pri kršitvi leasing pogodbe – pozitivni pogodbeni interes – dogovor o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa – razveza pogodbe – odstop od pogodbe – navadno sosporništvo – solidarne obveznosti – vsebina solidarnosti dolžnikov – zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo – stroški – rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti
Narava navadnega sosporništva omogoča tek in dokončanje ločenih pravd zoper posamezne navadne sospornike, kjer so le-ti toženi za celotno obveznost, vsak kot samostojni dolžnik. V primeru, ko upnik zoper enega izmed solidarnih dolžnikov doseže izvršilni naslov za celotno in samostojno izpolnitev obveznosti, s tem njegova terjatev do drugih navadnih sospornikov, glede katerih pravda še teče, ne preneha. Nevarnost, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, je mogoče preprečiti z ustreznim oblikovanjem izreka v kasnejši pravdi. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (do te višine odgovarja drugi dolžnik zgolj solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa samostojno).
Odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi lahko učinkuje bodisi glede bodočih obveznosti (ex nunc) bodisi tudi glede že izpolnjenih obveznosti (ex tunc; 2. odst. 108. čl. OZ). Pri ugotavljanju te odločilne okoliščine je treba izhajati iz volje pogodbenih strank ter pomena, ki ga glede na naravo konkretne pogodbe pripisujeta vsaki posamezni zaporedni izpolnitvi in vsoti vseh njih.
dedovanje na podlagi zakona – zaščitena kmetija – merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije – razlaga zakona – temeljni namen zakona
Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje za dediča oziroma prevzemnika nepremičnega premoženja zapustnika, ki mu je bilo po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku z odločbo Upravne enote Š. L., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 3211-4/2003/LM, z dne 28.7.2003, določilo zapustnikovega vnuka B. H..
Proti sklepu vlagajo pritožbo v uvodu tega sklepa navedeni dediči zapustnika. Uveljavljajo vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sklepa tako, da se za dedinjo zapuščine določi M. K.. Podrejeno predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču.
Navajajo, da bi moralo prvo sodišče ob ugotovitvah, da imata oba dediča, ki se potegujeta za prevzem kmetije, za to enake možnosti po 1. odstavku 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), uporabiti prvo alinejo 2. odstavka 7. člena istega zakona in namesto B. H. (zapustnikov vnuk) za dedinjo določiti M. K. (zapustnikova hči). Če po izločanju po kriterijih iz 1. odstavka 7. člena ZDKG ostane več sodedičev, imajo prednost sorodniki iz bližnjega kolena pred sorodniki iz oddaljenejšega kolena. Odločitev prvega sodišča, ki je dalo prednost B. H. kot prevzemniku kmetije, ki so ji pred 1958 pripadala nacionalizirana zemljišča, nimajo pravne podlage v nobeni zakonski določbi. Takšno stališče je za M. K. krivično. Na kmetiji je kot odrasla delala več kot 20 let. Takrat se je kmetija obdelovala. Njen oče je zemljišča dokupoval. Od kmetije je živela številna družina. Danes je na njej dedič B. H. sam. Dedinja se je odpovedala dediščini po očetu, da ob nacionalizaciji kmetija zaradi njenega deleža ne bi bila še bolj osiromašena. Zdaj ji pripada pravica do dedovanja in do poprave krivic. B. H. iz lastnega vira v kmetijo ni vlagal ničesar. Šele po prodaji stavbnih zemljišč obnavlja hišo, gospodarskega poslopja ne gradi, kot je zatrjeval na obravnavi. Stalež v hlevu še naprej zmanjšuje, kar dokazuje s priloženimi dokazili. Tako izkazuje, da ne namerava obdelovati kmetije. Namen ZDKG je ohraniti kmetije, da se ne bi drobile in da jih ne dedujejo dediči, ki zemlje ne obdelujejo. Prevzemniku naj se omogoči materialna eksistenca. Prednost ima torej dedinja, ker se na njeni kmetiji zgolj s kmetijstvom preživlja 8-članska družina. Svojo kmetijo v nasprotju z dedičem B. H. širi. B. H. ne izboljšuje zmogljivosti svoje kmetije. Opremlja jo izključno z denarjem od prodaje zemljišč, ki jih ne nadomešča z novimi. Obdelovanje kmetije zanj ni eksistenčnega pomena. Stalež zmanjšuje tudi zato, da glede na gospodarsko moč kmetije ne bo sposoben izplačati nujnih deležev. Sodišče ni upoštevalo višine nujnih deležev, ki bi jih morala izplačati drugim oba potencialna dediča.
Dedič B. H. je odgovoril na vročeno pritožbo. Meni, da je sodišče zemljišča, ki so predmet tega postopka, pravilno štelo kot sestavni del kmetije, ki so ji bila odvzeta in katere lastnik je zdaj dedič. Zato je le on lahko prevzemnik tega premoženja in ni treba ugotavljati, kateri od sodedičev ima prednost. Tudi če bi se to ugotavljalo, ni mogoče priti do izločitvenega kriterija bližine sorodstva. Vztraja, da dedinja nima zdravstvenih pogojev za prevzem kmetije in pojasnjuje svoja vlaganja in gospodarjenje s kmetijo. Predlaga zavrnitev pritožbe.
Pritožba ni utemeljena.
V ponovljenem postopku je prvo sodišče ponovno odločalo o dedovanju premoženja, ki je bilo zapustniku po smrti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Ugotovilo je, da so mu bila z odločbo Upravne enote Š. L. št. 3211-4/2003 z dne 28.7.2003 vrnjena nadomestna zemljišča kot odškodnina za v letu 1957 podržavljena zemljišča in da je kmetija, iz katere so bila zemljišča nacionalizirana, po njegovi smrti pridobila status zaščitene kmetije. Po napotkih tukajšnjega sodišča, ki je zaradi napačne uporabe materialnega prava (splošnih določil Zakona o dedovanju – ZD) razveljavilo dosedanje odločbe prvega sodišča, je v ponovnem postopku glede na take dejanske ugotovitve pravilno izhajalo iz posebnih določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev in jih pri določitvi dediča, ki naj podeduje obravnavano premoženje, tudi pravilno uporabilo.
Po ugotovitvi, da se za prevzem kmetijskih zemljišč potegujeta dva od dedičev, ki so poklicani k dedovanju, in da med njimi ni soglasja o tem, kdo naj postane prevzemnik, se je pravilno lotilo ugotavljanja, komu od njiju dati prednost. Glede na trditveno in dokazno podlago, ki sta jo ponudila, je presojalo tako pogoje iz 7. kot 11. in 12. člena ZDKG. Navedeni zakon namreč določa več meril za določitev prevzemnika kmetije. Posameznim merilom daje sicer prednost pred drugimi (predvsem gre za sporazum po 1. alineji 7. člena zakona). Na posameznih mestih (3. alineja 1. odstavka 7. člena ter 11. in 12. člen ZDKG) pa določa tudi izločitvene kriterije, na katere sta se dediča tudi sklicevala. Sklenjenega hierarhičnega reda vseh predvidenih meril zakon ne postavlja. To pomeni, da posameznih kriterijev ni mogoče obravnavati ločeno od drugih. Morebitno konkurenco med njimi je treba reševati v skladu s temeljnimi izhodišči zakona, opredeljenimi v 1. členu ZDKG. Med njimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitene kmetije. Ob določanju prevzemnika zaščitene kmetije mora torej sodišče uporabiti zakonska merila iz 7. do 13. člena ZDKG tako, da bo dosežen osnovni namen zakona, kar pomeni, da jih ne sme obravnavati ločeno od celotnega duha zakona.
Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ter v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil.
Sklep je pregleden, sistematičen in natančen. Utemeljen je v jasnih, logičnih in popolnih razlogih o vseh pravno odločilnih dejstvih, kar omogoča vsebinski preizkus pravilne uporabe določil materialnega prava ZDKG glede vseh vprašanj, na katere opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvega, da nobeden od konkurirajočih potencialnih dedičev za prevzem zapuščine ni uspel dokazati izključitvenih razlogov iz 11. člena ZDKG za drugega dediča. Razlogi na straneh 4. in 5. o dosedanjem delu dediča B. H. na kmetiji in o gospodarjenju na njej so prepričljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema. Prodaja stavbnih zemljišč in zmanjševanje staleža v hlevu ob ugotovitvah prvega sodišča, da na ta način pridobljena sredstva dedič vlaga v obnovo hiše, izgradnjo gospodarskega poslopja (silos) in nakup kmetijske mehanizacije, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma o njegovem dobrem gospodarjenju niti ne dokazuje morebitne zapravljivosti v smislu 2. alineje 1. odstavka 11. člena ZDKG. Teh ugotovitev pritožniki z novimi navedbami o nadaljnjem dedičevem zmanjševanju staleža živine ne morejo omajati.
Pravilna je nadalje tudi ocena, da oba potencialna prevzemnika izpolnjujeta osnovni pogoj iz 1. odstavka 7. člena ZDKG o usposobljenosti za delo na kmetiji. Kadar je potencialnih dedičev več in se ne morejo sporazumeti o prevzemniku zaščitene kmetije, ima prednost tisti, ki je svoj namen delati na kmetiji že izkazal na način, določen v zakonu. Ni dvoma, da pritožnica M. K. tak namen in pogoje iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG izpolnjuje, na kar opozarja tudi pritožba. Vendar je pritožbeno naziranje, da sta v tem pogledu z določenim dedičem povsem enaka, zmotno.
Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je na kmetiji, ki je sedaj last dediča B. H., dedinja M. K. delala v mladosti, dokler se ni poročila in si ustvarila družino na drugi – moževi zaščiteni kmetiji, katere izključna lastnica je postala po moževi smrti. Na drugi strani je za dediča B. H. ugotovilo, da je lastnik zaščitene kmetije, ki jo je podedoval po svojem očetu (bratu dedinje M. K.), in v katero so bila vrnjena nadomestna zemljišča v postopku denacionalizacije. Nadalje je ugotovilo, da na tej kmetiji določeni dedič v zadnjem času gospodari in s svojim delom prispeva k ohranitvi ter razvoju kmetije, medtem ko druge zaposlitve nima. Odločilna okoliščina, ki mu daje prednost že po kriterijih iz 2. alineje 1. odstavka 7. člena ZDKG v povezavi s temeljnim načelom 1. člena ZDKG, na katerega je pravilno opozorilo prvo sodišče, je tako njegova ugotovljena sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije konkretne zaščitene kmetije, v katero so se po denacionalizaciji vrnila zemljišča, ki so predmet tega postopka. Ker je podedoval zaščiteno kmetijo, v katere sklop spadajo tudi zemljišča kot nadomestna zemljišča, ki so bila z nacionalizacijo izvzeta iz te zaščitene kmetije, ima tudi po prepričanju pritožbenega sodišča on prednost pred drugo dedinjo. Merila, na podlagi katerih zapuščinsko sodišče določa prevzemnika kmetije, je namreč po ustaljenih stališčih sodne prakse treba uporabiti tako, da je dosežen temeljni namen ZDKG, izražen v 1. členu zakona. Merilo izvora premoženja pa je izraženo tudi v 1. odstavku 7. člena ZDKG, ki odraža namen zakona, da naj bo dedič kmetije potomec tistega, ki mu je kmetija pripadala.
Glede na ugotovljena dejstva in upoštevaje še ugotovljeni izključitveni razlog iz 12. člena ZDKG na strani dedinje M. K. (izključna lastnica druge zaščitene kmetije, ki izhaja iz drugega pravnega prednika), ki je pritožba ne izpodbija, se tako izkaže, da je prvo sodišče pri odločitvi o določitvi dediča povsem pravilno uporabilo materialno pravo iz 7., 1. in 12. člena ZDKG.
Pritožba torej ne more uspeti s sklicevanjem na dodatni kriterij bližine sorodstva iz 1. alineje 2. odstavka 7. člena ZDKG. Navedeni kriterij je določen le subsidiarno, če kljub uporabi zgoraj navedenih pravil ostane še kaj dedičev, ki bi bili lahko poklicani k dedovanju. Sicer pa je treba le dodati, da ta kriterij po stališčih pravne teorije niti ni potreben, ker izhaja iz splošne ureditve dednih redov (Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Ljubljana 2005, stran 136). Glede tega pa sta oba potencialna prevzemnika izenačena kot dediča prvega dednega reda.
Pritožbene navedbe o neuveljavljanih zahtevkih dedinje M. K. pri dedovanju po očetu ter o spregledanih višinah nujnih deležev, ki jih bo treba upoštevati v nadaljnjem postopku, pa so za določitev dediča pravno nerelevantne.
Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev prvega sodišča o določitvi dediča je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. V sklepu tudi ni procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožba pa tega pritožbenega razloga niti ne konkretizira.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0062825
ZPP člen 302. SPZ člen 99, 269. ZTLR člen 54, 54/1.
stvarna služnost – priposestvovanje služnosti – občasna vožnja - občasno izvrševanje služnosti - izvajanje dokazov v ponovljenem postopku
Enkrat mesečna vožnja in sicer le v primerih, ko je prišlo do stiske s parkiranjem na dvorišču stanovanjske hiše tožnikov za priposestvovanje služnosti v zahtevanem obsegu, ko tožnika zahtevata neomejen dostop z vozili za potrebe rednega parkiranja in pešhojo, ne zadošča. Na podlagi občasnih voženj je mogoče priposestvovati služnost zgolj, kadar se le te redno izvršujejo za točno določen namen ali ob relativno določenem času. Namen stvarnih služnosti je, da se upravičencu omogoči lažje in boljše izkoriščanje njegove nepremičnine, zato mora tudi izvrševanje posesti, ki pripelje do priposestvovanja služnosti, stremeti k zadovoljevanju potreb, povezanih z gospodujočo nepremičnino.
paricijski rok – izostanek paricijskega roka v izreku
Izvršilno sodišče v primeru, ko je izvršilni naslov odločba, v kateri ni določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, samo določi rok v sklepu o izvršbi. V spornem primeru znaša po samem zakonu paricijski rok 15 dni. Rok pa začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev.
Upnik, ki je pri izvršitelju pravočasno podal predlog za odlog premičninske izvršbe, je upravičeno štel poziv za plačilo varščine za brezpredmeten.
Glede na to, da sodišče še ni pridobilo izjave dolžnika glede upnikovega predloga za odlog izvršbe, je odločitev sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine zaradi upnikovega neplačila varščine prenagljena.
Iz restitucijskega zahtevka v tožbi zaradi motenja posesti mora biti razvidno, kakšna vzpostavitev prejšnjega stanja se zahteva. Če med strankami mesto ni sporno in če tudi sodišče razume, kje je do motenja prišlo, je zahtevek dovolj določen.
Do samopomoči je res upravičen le posestnik. A sodišče je ugotovilo, da je bila toženka (so)posestnica spornega dvorišča. Tudi če ne bi bila, je bila njena vloga, vloga posestnikove pomočnice pri izvajanju samopomoči.
nedovoljena pritožba – zastopanje po pooblaščencu – pritožbeni postopek – kvalifikacija pooblaščenca
Ker je pritožbo vložil pooblaščenec, ki ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za zastopanje stranke v pritožbenem postopku pred višjim sodiščem, te pomanjkljivosti pa ni moč odpraviti z naknadno odobritvijo in povzetkom pritožbe s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke po preteku pritožbenega roka, je potrebno pritožbo kot nedovoljeno zavreči.
odločanje o vpisih – stanje zemljiške knjige ob vpisu – zaznamba spora – pogoji za zaznambo spora – pravni interes za zaznambo spora po pravnomočno končanem sporu – učinki zaznambe spora – vknjižba pravice v vrstnem redu zaznambe spora
Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka. Ker je predlagateljica predlog za zaznambo spora vložila 4. 11. 2003, kateremu je priložila tožbo, izkazuje pravni interes, da se spor zaznamuje v zemljiški knjigi, čeprav je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek po tožbi, ki je bila podlaga predloga za zaznambo spora. Ugotovljeno je namreč bilo, da je predlagateljica vložila v pravdni zadevi revizijo, na podlagi 84. člena ZZK-1 pa izbrisa zaznambe spora ni mogoče dovoliti, če je bila proti pravnomočni sodni odločbi, s katero je bila tožba zavrnjena, vložena revizija.
Vsebino pogodbenega določila kot konkretnega in posamičnega pravnega pravila lahko sodišče ugotavlja le po pravilih, po katerih ugotavlja druga pravno pomembna dejstva. Zato bi v konkretnem primeru tožeča stranka morala zatrjevati, da ji po pogodbi, ki pomeni materialnopravno podlago vtoževane odpravnine, gre najvišja odpravnina v skladu z določbo 2. odstavka 250. člena ZGD. Temu trditvenemu bremenu pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zadostila, saj je tedaj zatrjevala le, da ji gredo bruto zneski spričo različnega tolmačenja v zvezi z davčnimi obveznostmi in prispevki v času sklepanja pogodbe.
Ni ovir, da bi sodišče v okviru obstoječe pravde (ob pogoju, da so izpolnjeni ostali pogoji za pobot) kot predhodno vprašanje ugotovilo, ali terjatev obstoji in do katere višine je pobotni ugovor utemeljen.
Ker dolžnik in upnik vtoževane terjatve ter nasprotne v pobot uveljavljane terjatve nista isti osebi, ni vzajemnosti, s tem pa tudi ne pogojev za opravo kompenzacije.
ZUE člen 2, 2/3, 13. ZPP člen 286. b, 286. b/1. ZOR člen 200, 206.
zavrnitev dokaznega predloga – uveljavljanje procesnih kršitev pred sodiščem prve stopnje - tek zakonskih zamudnih obresti – prepoved retroaktivnosti
Sodišče prve stopnje je dokazne predloge tožnika zavrnilo na naroku in če je tožnik štel, da gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, bi jih moral uveljavljati takoj.
Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle, pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico (predmetni primer), ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in zato z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.
objava popravka - objava odgovora – zamudna sodba – rok za odgovor na tožbo – prvi narok za glavno obravnavo
Glede na določbo 34. člena ZMed ima tožena stranka dovolj časa, da pred prvim narokom za glavno obravnavo odgovori na tožbo in torej ni nobene procesne ali materialnopravne ovire, da se tudi v postopkih po ZMed ne bi skladno določbi 2. odstavka 44. člena ZMed smiselno uporabljal 318. člen ZPP glede izdaje zamudne sodbe.
oprostitev plačila sodnih taks – postopek za uveljavitev oprostitve plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Tožnik kljub pozivu ni predložil pisne izjave o premoženjskem stanju, zato je zavrženje predloga za oprostitev plačila sodnih taks pravilno.
povzročitev škode – povrnitev škode – povrnitev nepremoženjske škode – pravična odškodnina – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – odškodninska terjatev – objektivni rok za zastaranje – subjektivni rok za zastaranje
Za ugotovitev, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, kar je dejansko vprašanje, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato bi moralo angažirati predlaganega izvedenca.
nova trditvena podlaga – pravočasnost trditev – možnost obravnavanja pred sodiščem
Pritrditi je treba pritožniku, da je bila vloga tožeče stranke z dne 9. 7. 2009 predložena sodišču pred prvim narokom za glavno obravnavo. Naroka, ki je bil razpisan za dne 10. 6. 2009, prvostopno sodišče ni opravilo, temveč ga je preložilo. Navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 9. 7. 2009 torej niso bile podane po izteku roka 1. odst. 286. člena ZPP, kot je to zmotno ugotovilo prvostopno sodišče. Podane so bile pravočasno in bi jih prvostopno sodišče moralo upoštevati. Iz obrazložitve sodbe pa tudi ne izhaja, da bi v danem primeru šlo za situacijo iz 2. odst. 286. člena oziroma 5.odst. 286.a člena ZPP.
najemna pogodba – prenova najete nepremičnine - solidarno poroštvo poroka in dolžnika – solidarna obveznost – prenehanje obveznosti s poplačilom – ugovor plačila v izvršbi
Če toženec najetih prostorov (zaradi prenove strehe) ni mogel uporabljati, bi lahko zahteval znižanje dogovorjene najemnine ali pa bi odstopil od pogodbe; ker tega ni storil, je najemnino dolžan poravnati.
Pravnomočna odločitev o plačilu najemnine zoper poroka, ki je pristopil h najemni pogodbi, toženca ne odvezuje plačila najemnine. Gre namreč za solidarno obveznost; ko bo tožnik v celoti poplačan, bo toženec (v izvršbi) lahko ugovarjal, da je njegova obveznost že prenehala.