Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno štelo upnikove stroške z delom izvršitelja kot potrebne za izvršbo v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ in jih je utemeljeno naložilo v plačilo dolžniku.
Pri izdaji sklepa o prenosu zarubljene denarne terjatve v izterjavo sodišče ne ugotavlja, ali dolžnikovi dolžniki imajo poravnane oziroma zapadle obveznosti do dolžnika, kar je vsebina pritožbe. Relevantna je samo ugotovitev, ali je sklep o rubežu denarne terjatve postal pravnomočen.
Aktivna legitimacija stečajnega upravitelja izhaja iz drugega do četrtega odstavka 395. člena ZFPPIPP.
Upnik utemeljeno opozarja na nekonsistentost, da sodišče šteje stroške v razmerju med upnikom in izvršiteljem kot nujne zaradi zagotovitve kontinuitete dela izvršitelja, nato pa istih stroškov v razmerju med strankama ne šteje kot potrebne za izvršbo po 5. odstavku 38. člena ZIZ.
Zakup je nujno odplačen in zakupnik mora za rabo plačati nadomestilo.
Brezplačna raba bi lahko bila predmet posodbene pogodbe.
Zakupni pogodbi je torej najbolj podobna posodbena pogodba, pogodbi pa se razlikujeta v elementu odplačnosti. Značilnost posodbe je, da se neodplačno prepušča raba stvari, medtem ko je bistveni element zakupa, zakupnikova obveznost plačila zakupnine.
Dolžnik je bil le 6 dni po predložitvi zadeve sodišču druge stopnje izbrisan iz sodnega registra. Z dnem izbrisa je prenehal obstajati in je izgubil sposobnost biti stranka. Dolžnik tudi nima pravnega naslednika in se postopek nikoli ne bo mogel nadaljevati. Pritožbo je vložila oseba, ki sedaj nima več te pravice, zato jo je sodišče druge stopnje zavrglo.
Za ugotovitev insolventnosti ni potrebno, da je dolžnik trajneje nelikviden in dolgoročno plačilno nesposoben, pač pa zadošča že en od položajev iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ob ugotovljeni trajnejši nelikvidnosti zato niti ni bilo potrebno ugotavljati še dolžničine dolgoročne plačilne nesposobnosti. Upnik insolventnosti ni dolžan absolutno dokazati, pač pa zadostuje, da je to verjetno izkazano.
V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ravnanje upravitelja, ki je (neprijavljeno) izločitveno pravico zakonca stečajnega dolžnika vključil v seznam preizkušenih terjatev in jo prerekal, ni v nasprotju s 83. členom DZ. Vključitev izločitvene pravice zakonca stečajnega dolžnika in njeno prerekanje v okoliščinah konkretnega primera odpravlja negotovost in služi transparentnosti in hitrosti stečajnega postopka (48. člen ZFPPIPP).
V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je delno ugodilo ugovoru zaradi zastaranja neprave judikatne terjatve, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od zapadlosti (med 10. 10. 2004 in 10. 3. 2005) do 21. 7. 2022, kar je tri leta pred vložitvijo predloga (7. točka obrazložitve sklepa). Ta del obrazložitve bi se lahko kril z opisom obresti v izreku "za čas do 21. 7. 2022", vendar je hkratni znesek vseh kapitaliziranih obresti 2.022,39 EUR v izreku v nasprotju z obrazložitvijo ter za zavrnitev celotnega zneska obresti ni razlogov.
Sodna taksa za ugovor po plačilnem nalogu znaša 55,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bil dolžnik kot pravna oseba oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.