Če je bil upravitelju z dnem razrešitve onemogočen dostop do spisa v elektronski obliki (preko portala e-sodstvo), to ne predstavlja kršitve pravice do poštenega sojenja. Sklepi in pisanja v postopkih zaradi insolventnosti so tudi javno objavljeni na spletni strani AJPES, zahteva za razrešitev upravitelja je bila upravitelju vročena, za preostale vloge pa bi upravitelj lahko pogled v spis na podlagi drugega odstavka 150. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
V tem primeru gre sicer za kršitve, ki same po sebi niso hujše, vendar se ponavljajo. Neprimerna komunikacija upravitelja, zamuda pri predložitvi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, posredovanje odgovora na ugovor šele po urgenci sodišča in njegovi nejasni predlogi, ki so zahtevali aktivnosti sodišča v smislu pozivanja upravitelja, kar vse se je v tem postopku že na njegovem začetku kopičilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča upočasnjuje tek postopka in so v nasprotju z interesi upnikov (da čimprej pridejo do poplačila svojih terjatev).
Pravdni stranki sta se ob sklepanju pogodbe zavedali, kakšen cilj (enako kvaliteto zvarov kot na starem stroju) s sklenitvijo podjemne pogodbe zasleduje tožnica (naročnica). Nebistveno je, če stroj vsebuje osnovne in dogovorjene komponente (tehnične lastnosti po ponudbi) in če ni predpisov, standardov in meril o kakovosti zvarov, ampak gre za subjektivno oceno izvajalca in/ali uporabnika. Stroj namreč ne deluje tako kvalitetno, kot je bilo dogovorjeno in kot bi tudi sicer, če ne bi bilo dogovora, vsakdo lahko pričakoval. Tožnica v odgovoru na pritožbo v zvezi s slednjim stališčem utemeljeno izpostavlja izvedenčevo slikovito primerjavo z izdelavo osebnega vozila, ki lahko doseže hitrosti le do 30 km/h. Razlog za slabo delovanje je pri toženki (podjemnici), zato je vseeno, če ni bilo izrecnega dogovora o geometriji valjev; varilnih parametrih; stržni sili; kakovosti in vrsti filca, ki naj se vari (op. pritožbeno nepojasnjeno je, kako naj bi to vplivalo na izdelani stroj); ipd. Toženka je podjemnica, profesionalka, ki si je ogledala delovanje starega stroja in s tožnico (naročnico) sklenila pogodbo o izdelavi novega stroja.
ZOAIS je prisilni predpis, ki ureja poslovanje alternativnih investicijskih skladov (AIS). Po prvem odstavku 5. člena se AIS lahko v Republiki Sloveniji oblikuje kot alternativni vzajemni sklad ali ustanovi kot investicijska družba ali specialna komanditna družba. Izjema za poslovanje AIS je določena le v tretjem in četrtem odstavku 235. člena ZOAIS, ki določa, da če je AIS oblikovan za določen čas sedmih oziroma petih let, mu zakon dovoljuje poslovanje po obstoječih aktih. Dolžnik bi moral biti tudi vpisan v register AIS pri Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP).
Če ne pride do uskladitve AIS v skladu z ZOAIS, je upravljavec, ki zastopa dolžnika po 9. členu ZUAIS, v skladu z drugim odstavkom 235. člena ZOAIS dolžan začeti postopek likvidacije AIS. Če upravljavec AIS ne začne postopka likvidacije, je podan razlog iz petega odstavka 235. člena ZOAIS, torej postopek prisilne likvidacije po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZFPPIPP, ki jo izvede sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi obvestila ATVP.
Upnica je dolžnikovo insolventnost utemeljevala tako na trajnejši nelikvidnosti kot tudi na prezadolženosti, dolžnik pa niti v pritožbi ni izkazal zatrjevane zmožnosti plačila, saj zgolj njegovo zatrjevanje oziroma pripravljenost poravnati upničin dolg ter njegova predvidevanja v zvezi s tem, ne zadostujejo.
Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva. Zato se bo član poslovodstva razbremenil odgovornosti za to obveznost, če bo (trdil in) dokazal, da tega položaja (nezmožnosti iz premoženjske družbe pokriti vsaj začetne stroške začetka stečajnega postopka) ni mogel preprečiti.
Če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti (289. člen OZ). Po ustaljenih stališčih sodne prakse začne zastaranje v takih primerih teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma bi moral zahtevati plačilo. Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere s strani tožene stranke priznane terjatve ne bi mogla uveljavljati kasneje kot v šestih mesecih od izteka dogovorjenega roka po Pogodbi, ko B. in toženka nista spoštovali dogovora in nista predlagali načina plačila.
Ni bilo sporno, da je tožeča stranka zahtevala izvršitev naloga v USD in da je morala tožena stranka izvesti transakcijo preko korespondenčne banke v ZDA. Tisti trenutek, ko je nakazala denarna sredstva na svoj nostro račun pri BNYM, je prišla v stik s pravno ureditvijo v ZDA in jo je morala spoštovati, vključno z OFAC pravili.
Če toženo stranko po njenih poudarkih zavezujejo ameriška pravila OFAC in sodišče druge stopnje ji pritrjuje, potem mora podrobno poznati tudi vsebino teh pravil in izvrševanje v ZDA. Morala je vedeti, da bodo (lahko) denarna sredstva ob nakazilu na nostro račun v ZDA predmet pregleda OFAC, kajti po trditvi tožene stranke v ugovoru je OFAC Urad za nadzor tujih sredstev in nakazana denarna sredstva iz Slovenije v ZDA so po definiciji tuja sredstva, da to (lahko) pomeni zadržanje sredstev za čas pregleda do dokončne rešitve, da v tem času ne more uveljavljati nobenih sprememb, ki bi ustavile postopek in če se bo ugotovila spornost prejemnika ali transakcije, bo ameriška država zadržala denarna sredstva ter ne bo mogla izvršiti naloga, tožeča stranka in prejemnik pa bosta ostala brez sredstev.
Banka mora v skladu s prvim odstavkom 768. člena OZ paziti na naročiteljeve interese, ki ji morajo biti vodilo. V ugotovljenih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da bi morala opozoriti tožečo stranko na možnost težav pri izvedbi plačilne transakcije v državo izven EU, upoštevaje USD. Moralo bi jo obvestiti o edini možnosti izvedbe transakcije v USD preko ZDA in da bo tam prišlo najprej do zadržanja sredstev zaradi pregleda skladnosti, od katerega ne bo mogoče odstopiti do končne rešitve in zahtevati dodatna navodila tožeče stranke. Zakonska podlaga za to ravnanje tožene stranke je v drugem in tretjem odstavku 768. člena OZ.
Seznanitev s splošnimi pogoji za vodenje transakcijskega računa, objava na spletni strani tožene stranke ne pomeni, da bi morala tožeča stranka vedeti za pravila OFAC, jih poznati že pred transakcijo in naložiti transakcijo v drugi valuti, ki se ne bi izvrševala prek ZDA ter ne bi bila predmet pregleda skladnosti. To je izven dolžnega zavedanja tožeče stranke, ki kot odvetniška družba nudi pravne storitve.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala intervencijskega interesa, ker v zemljiško knjigo ni vpisana kot hipotekarna upnica. Za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja namreč ni potrebna še vknjižba hipoteke. Zakon določa, da s terjatvijo preidejo na prevzemnika stranske pravice, kot je tudi hipoteka. Cesionar torej pridobi stranske pravice že s samim odstopom terjatve.
Zakon o zemljiški knjigi oblikovalni učinek vpisov omejuje na pridobitev in prenehanje stvarnih pravic na nepremičninah. Pri prenosu hipoteke v primeru cesije pa ne gre ne za pridobitev, ne za prenehanje pravice. Hipoteka že obstaja in je z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino. S cesijo terjatve se samo prenese na novega upnika.
Iz povzetih dokazov izhaja, da je tožena stranka po pooblaščenki poslala sodišču prve stopnje dve različni vlogi za dva različna spisa, pri čemer je priporočeno poslala samo podpisan zapisnik sodne poravnave v drugi zadevi medtem, ko je v obravnavani zadevi poslala vlogo s priglasitvijo stroškov z navadno pošto. Ker v tem primeru tožena stranka ni poslala vloge priporočeno, se šteje, kdaj jo je sodišče prve stopnje prejelo. To je bilo po izteku roka.
Bistveno za terjatve iz 356. člena OZ je, da so bile ugotovljene pred pristojnim organom (v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa je to notar). Izvršnica je po drugi strani zasebna listina, ki jo izda dolžnik sam, zahtevana je zgolj pisnost. Čeprav 38. člen ZPreZP-1 res določa, da je izvršilni naslov, vendar to ne vpliva na zastaralni rok za terjatev, ki je v njej navedena.
Po izrecni izključitvi po 346. členu ZFPPIPP sodišče ne daje posebnega soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe iz 341. člena ZFPPIPP in torej lahko upravitelj sklene prodajno pogodbo o hitro pokvarljivem blagu brez njega. Zato pa mora že ob podaji predloga za prodajo premoženja zagotoviti, da ni sklenil prodajne pogodbe z osebami iz 337. člena ZFPPIPP.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zakonsko določen termin hitro pokvarljivo blago nedoločen pojem, ki ga napolni sodna praksa. Pri tem je treba izhajati iz namena zakonodajalca in primerljive ureditve. Nedvomno je zakonodajalec pri opredelitvi hitro pokvarljivega blaga izhajal (tudi) iz živilske panoge, kjer je hitro pokvarljivo blago: hrana ali izdelek, ki se hitro pokvari zaradi bioloških, kemijskih ali fizikalnih dejavnikov (to je na primer meso, mleko, sveža zelenjava, rože in druge rastline ter podobno). Nedvomno tudi je, da žive živali zahtevajo hitro ukrepanje, ker se v primeru njihovega zanemarjanja lahko pokažejo posledice na njihovem zdravju in posledično nastaja škoda. Vendar pa je pri pojmu hitro pokvarljivo blago v kontekstu živih živali treba izhajati tudi iz drugih področnih predpisov, ki jih urejajo. To so predvsem predpisi s področja kmetijstva in prevozništva, kjer žive živali urejajo posebej, tudi če gre za rejne živali in so kot končni proizvod namenjene za meso, kar pa je nedvomno hitro pokvarljivo blago.