duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice škodnega dogodka
Sodišče prve stopnje pravilno tožniku ni priznalo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti, saj duševne bolečine v posledici utrpelih poškodb (udarnine na čelu in odrgnine na nosu ter razlitje krvi v predelu leve beločnice), ki niso zapustile nobenih trajnih posledic, tožniku niso nastale.
fikcija umika pritožbe - neplačilo sodne takse za pritožbo - prejem plačilnega naloga - fikcija vročitve - vročilnica kot javna listina - dokazna moč vročilnice
Obvestilo je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar pritožnica v pritožbi tega niti ni poskušala: ne trdi in ne dokazuje namreč, da je bil v sodnem pismu zgolj sklep z dne 5. 7. 2021, ne pa tudi plačilni nalog, kaj takega pa ne izhaja niti iz izjave pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Čim pa je izkazano, da je bil pritožnici oziroma njenemu pooblaščencu za sprejemanje pisanj plačilni nalog pravilno vročen, se ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodna taksa za pritožbo ni bila plačana, izkaže kot pravilna.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji samo na izpovedbi strank in "pristranskih" prič, temveč je sodišče prve stopnje ocenilo tako izpovedbe strank in prič (9. točka obrazložitve, kjer je pojasnil zakaj jih sprejema) ter listin, predvsem prekrškovno odločbo, izjave pravdnih strank dane policistu neposredno po dogodku ter upoštevalo, da je tožnik podal predlog za pregon toženca šele tri leta po škodnem dogodku, zaradi česar je tožilstvo takšen predlog kot prepozen zavrglo.
Sodišče prve stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča pravilno zavrglo kot nedovoljeno (343. člen ZPP). Pritožba je namreč v splošnem redno pravno sredstvo zoper prvostopenjski sklep (333., 363. člen ZPP), ne pa zoper drugostopenjski sklep, s katerim je potrjen prvostopenjski sklep o zavrženju pritožbe kot nedovoljene. Zoper tovrstne odločitve sodišča druge stopnje pridejo v poštev kvečjemu določila ZPP o izrednih pravnih sredstvih, ne pa določila ZPP o rednem pravnem sredstvu.
ZPP člen 7, 189, 212, 286a, 324, 324/4.. OZ člen 169, 239, 243, 243/3, 243/4, 246.
predsednik uprave - odpoklic - odpravnina - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - odklonitev ponujene zaposlitve - načelo popolne odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode - normalen tek stvari - mejni prag zadostne verjetnosti
Pritožba neustrezno navaja, da naj bi toženka tožniku po predčasnem odpoklicu ponudila dve možnosti: bodisi sprejem nove pogodbe o zaposlitvi bodisi plačilo odpravnine. Tožnik je namreč v odgovoru z dne 31. 5. 2013 izrecno odklonil ponujeno zaposlitev in sam zahteval plačilo odpravnine, ki mu jo je toženka izplačala. Ekonomski motivi takšne odločitve tožnika za odločitev v tej zadevi niso pomembni, zato tudi raziskovanje ekonomskih vidikov ponujene pogodbe z izvedencem ni bilo potrebno. Sprejem ustrezne pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica je razumen ukrep iz četrtega odstavka 243. člena OZ (VIII Ips 14/2004). Tožnik bi z dolžno skrbnostjo lahko zmanjšal obseg škode, če bi sprejel ponujeno zaposlitev in za opravljeno delo pooblaščenca uprave prejel plačilo. V takšnem primeru ne bi bil sicer upravičen do odpravnine, pač pa na podlagi določb 239. in 243. člena OZ do škode v višini razlike med prejemki iz ponujene pogodbe o zaposlitvi in prejemki iz pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe o nesorazmernem naporu ali žrtvovanju in tudi glede odgovornosti za izbiro.
Četudi upniki izražajo (pavšalen) dvom o upraviteljevi (ne)pristranskosti, je odločilnega pomena, ali lahko sodišče na podlagi pojasnil upravitelja in predloženih dokazov ugotovi razloge za tak zaključek.
Vsak oziroma kakršenkoli dvom, ki se pojavi pri upnikih, še ne zadošča za izločitev upravitelja, saj morajo biti zatrjevane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti, izkazane vsaj s stopnjo verjetnosti.
ZDSS-1 člen 41, 41/4.. ZDR-1 člen 31, 56, 200.. ZPP člen 181.
odjava iz zavarovanj - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - pravni interes za ugotovitveno tožbo - obstoj delovnega razmerja - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - denarne terjatve iz delovnega razmerja
Zahtevek za ugotovitev transformacije oziroma obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas je dopusten zahtevek ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP) in je pogoj za priznanje ostalih dveh zahtevkov, ki ju tožnik neutemeljeno prikazuje kot samostojna dajatvena zahtevka, češ da bi jima sodišče lahko ugodilo brez priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas, kar pa ne drži. Brez priznanja delovnega razmerja ni možno priznati pravic iz tega naslova in tudi ne naložiti vrnitve na delo po neobstoječi pogodbi o zaposlitvi. V posledici nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s 15. 1. 2021 je sodišče prve stopnje lahko ugodilo reparacijskemu zahtevku le za čas do izteka pogodbe za določen čas, tj. do 28. 1. 2021, ne pa tudi za nadaljnji čas, kot zmotno predlaga pritožba. Brez priznanja delovnega razmerja tudi za nadaljnji čas, ni podlage za priznanje pravic iz delovnega razmerja za ta čas in tudi ne za reintegracijo.
ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/2, 339/2-8.. ZObr člen 100a, 100a/8.
zavrnitev dokaznih predlogov - zahteva za varstvo pravic - dokazna ocena - priznanje izobraževanja v tujini - slovenska vojska
V tem individualnem delovnem sporu je ocena sodišča že po naravi stvari omejena na presojo pravilnosti izvedenega postopka odločanja Komisije za priznavanje spričeval in diplom, pridobljenih na VIU v tujini in pravilne uporabe posameznih meril in standardov, kot so predpisani v Pravilniku. Sodišče ne more samo nadomestiti ocene Komisije, ki dobro pozna sistem izobraževanja v Slovenski vojski in zato lahko oceni, ali in v kolikšni meri je izobraževanje pripadnika v tujini primerljivo slovenskemu vojaškemu izobraževanju.
zloraba izvršbe - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - vložitev predloga za izvršbo - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pravna podlaga za terjatev - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - možnost ugovora zoper sklep o izvršbi
Kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 ima dve izvršilni obliki, prva je, da storilec izterja več kot je kdo dolžan, druga izvršilna oblika pa je, da si storilec prilasti zmotno preplačilo dolga. Določba tretjega odstavka določa, da je poskus kazniv, kar se nanaša tako na prvi kot drugi odstavek. Prva izvršilna oblika, ki se očita tudi obdolžencu, zajema tako fazo izdaje sklepa o izvršbi kot fazo izvedbe izvršbe, in ne samo izvedbo izvršbe po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, saj je za izterjavo neobstoječega dolga v postopku izvršbe pojmovno nujno potrebna izdaja sklepa o izvršbi, ki je po določbah ZIZ predpogoj za to, da bi prišlo do dejanske izvršbe s sredstvi izvršbe in s tem do nastanka prepovedane posledice, saj se s sklepom o izvršbi dovoli izvedba izvršbe, ki je edina podlaga, ki lahko vodi do nastanka prepovedane posledice - izterjave neobstoječega dolga.
Sama možnost ugovora zoper sklep o izvršbi ne prekine vzročne zveze med ravnanjem storilca (vložitev predloga za izvršbo) in prepovedano posledico (izterjava nedolgovanega), saj možnost ugovora ne more izničiti učinkov ravnanja storilca in preusmeriti toka dogajanja.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00055923
ZPP člen 7, 8, 212, 254.. ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna stvar - dokazna ocena - postavitev novega izvedenca - nevarna dejavnost
Čepnega brusilnika, s katerim se je poškodoval tožnik, glede na njegove lastnosti ni mogoče šteti za nevarno stvar. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje gre za manjše in lažje orodje, ki je relativno enostavno za uporabo, saj za rokovanje z njim ni potrebno posebno tehnično znanje. Vsakomur je prosto dostopno v tehničnih trgovinah, saj gre za orodje, primerno tudi za domačo uporabo. Čeprav ga poganja stisnjen zrak, pa to dejstvo pri presoji objektivne odgovornosti v konkretnem primeru ni ključno, saj do poškodbe tožnika ni prišlo ob redni uporabi brusilnika v vključenem stanju (ob brušenju), ampak pri menjavi brusilnih nastavkov.
Tudi konkretno opravilo - menjava brusilnih nastavkov - po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost. To opravilo namreč - če je izvedeno na pravilen način, tj. ob predhodnem izklopu dovoda zraka in z namestitvijo brusilnika na podlago - ni takšno, da bi iz njega izviralo povečano tveganje za nastanek škode, ki ga niti s skrbnim ravnanjem ne bi bilo mogoče povsem izključiti.
OZ člen 168, 179, 182.. KZ-1 člen 123.. ZBPP člen 26, 26/5, 30, 30/3, 30/6, 46, 46/1.. ZIZ člen 120.. ZOdv člen 17, 17/1, 17/5.. ZPP člen 7, 7/1, 185, 185/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - huda telesna poškodba - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev načela kontradiktornosti postopka - plačilo predujma za izvedenca - prevalitev procesnega dokaznega bremena - prekoračitev trditvene podlage - sprememba tožbe - delno plačilo odškodnine - valorizacija delnega plačila - izvršilni sklep o prenosu terjatve v izterjavo - ločeno vrednotenje uspeha pravdnih strank po temelju in višini - uspeh pravdnih strank - materialni stroški - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti
Upnica je v izvršilnem postopku dobila pravico, da od toženca kot dolžnikovega dolžnika zahteva izplačilo zneska terjatve, prenesene v izterjavo, hkrati pa je tudi dolžnikovemu dolžniku (torej tožencu) bilo prepovedano poravnati terjatev tožniku (v izvršilnem postopku dolžniku). Če bi toženec prostovoljno poravnal terjatev tožniku, bi njegovo ravnanje nasprotovalo prepovedi iz sodne odločbe in bi bilo zato protipravno. Toženec je za delno poravnavo terjatve imel torej podlago v sklepih sodišča, po katerih se je moral ravnati.
SPZ člen 105. ZFPPIPP člen 342, 342/1, 342/3, 342/4, 374, 374/2, 374/11.
skupni deli stavbe v etažni lastnini - razpolaganje s skupnimi deli stavbe - načelo specialnosti - stvar izven pravnega prometa - končna razdelitev - prenos na lokalno skupnost - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti
Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov, in zemljišče, na katerem stoji zgradba, in so torej že po samem zakonu v solasti vsakokratnih etažnih lastnikov, ki imajo v lasti posamezne dele zgradbe. Z njimi ni mogoče samostojno razpolagati in ne morejo biti samostojni predmet pravnega prometa. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo zgolj na zemljiškoknjižno stanje, ki pa v tem primeru očitno ne odraža dejanskega stanja. Upoštevati je treba, da skupni deli stavbe tega statusa ne pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo, temveč ga imajo že po samem zakonu od nastanka dejanske etažne lastnine dalje (ne glede na vpis le-te v zemljiški knjigi). Tudi solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih stavbe nastane že na podlagi samega zakona in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo.
Solastniški delež stečajnega dolžnika na sporni nepremičnini, ki predstavlja splošni skupni del stavbe, torej sploh ne more biti samostojno v pravnem prometu, posledično pa tudi ne more biti prenesen na pritožnico po 374. členu ZFPPIPP. Ker so izven pravnega prometa, se skupni deli stavbe ne morejo prodati v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom po pravilih ZFPPIPP, prav tako pa ne morejo biti predmet končne razdelitve in prenosa na upnike ali lokalno skupnost. V skladu z enajstim odstavkom 374. člena ZFPPIPP se namreč za pravne posledice pravnomočnega sklepa o končni razdelitvi iz osmega odstavka tega člena smiselno uporabljajo prvi, tretji in četrti odstavek 342. člena ZFPPIPP, 342. člen pa ureja prenos lastninske pravice na kupca in varstvo kupca v primeru nakupa nepremičnin v stečajnem postopku. Izpodbijani sklep, s kakršnim bi bila sporna nepremičnina prenesena na pritožnico, ima torej enake pravne posledice kot nakup v stečaju. Za oba pa velja, da njun predmet ne morejo biti stvari, ki so izven pravnega prometa, torej tudi ne sporna nepremičnina.
odškodnina za neizkoriščen odmor - odmor med delovnim časom - zmotna uporaba materialnega prava
Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu ali se nahajati v njegovi bližini. Ključno je, kakšna je bila narava in intenzivnost dela ter ali je imel tožnik v času trajanja izmen, v katerih je bil na mejnem ali maloobmejnem prehodu sam oziroma ni imel zamenjave, glede na neenakomerno in/ali nižjo frekvenco prehodov meje dejansko možnost izrabe odmora med delovnim časom. Zamenjavo je sicer dolžna zagotoviti toženka, a to ni odločilno v primerih, ko zaradi manjšega števila predvidenih nalog v času izmene delovni proces sam po sebi ne zahteva posebnih zamenjav zaradi koriščenja odmora (VIII Ips 54/2021). Iz navedenega izhaja, da ni odločilno, če tožnik mejnega prehoda ni mogel zapreti in tako tudi ne zapustiti delovnega mesta, saj ti dejstvi še ne pomenita, da ne bi mogel koristiti odmora. Toženka je pred sodiščem prve stopnje izrecno opozorila na majhno obremenitev tožnika, predložila je tudi podatke o številu prehodov meje, česar pa sodišče ni upoštevalo, ker je zavzelo napačno stališče, da ni relevantno, koliko prehodov meje je bilo v posamezni izmeni. Ker dejanske obremenjenosti ni raziskalo, ni moglo ustrezno odgovoriti na vprašanje možnega koriščenja odmora (npr. ali je bil tako malo obremenjen, da je brez potreb po posebni zagotovitvi zamenjave lahko koristil odmor oziroma več odmorov).
Za presojo poslovnega razmerja med banko in kreditojemalcem glede obračunavanja obrestne mere za kredit je upoštevno zgolj to, kar določa kreditna pogodba.
V obravnavanem primeru že po naravi stvari ne more iti za pravno praznino, saj ni bilo aktualno vprašanje, ali relevantni predpisi pomanjkljivo urejajo določeno situacijo ali ne. Kakšna je oziroma kako je določena obrestna mera v razmerju med banko in kreditojemalcem, je v izključni domeni pogodbenih strank. Obvezna vsebina kreditne pogodbe je namreč tudi določitev obrestne mere (drugi odstavek 12. člena ZPotK). Če toženka ob sklenitvi kreditne pogodbe ni računala z možnostjo, da bo v času trajanja kreditne pogodbe EURIBOR dosegel negativno vrednost (in zato v tipski kreditni pogodbi pri opredelitvi višine obrestne mere ni zajela tudi takšne situacije), to z vprašanjem pravnih praznin nima nobene zveze. Posledic svoje nezadostne skrbnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v tem pogledu toženka ne more prevaliti na ramena kreditojemalcev. Glede na to, kako je bila določena obrestna mera in kdaj se je lahko spremenila (1. člen kreditne pogodbe), toženka za enostransko obračunavanje negativne referenčne obrestne mere EURIBOR kot vrednost 0 %, česar kreditna pogodba ni omogočala, ni imela pravne podlage, to pa pomeni, da je toženka s tem kršila določila kreditnih pogodb v škodo potrošnikov (peti odstavek 14. člena ZPotK).
Toženkin dopis kreditojemalcem o upoštevanju negativne referenčne obrestne mere EURIBOR v vrednosti 0 % ne temelji na določilih kreditnih pogodb in predstavlja nedopusten poskus samovoljnega spreminjanja pogodbenih določil na škodo potrošnikov.
Tožnica je v dejanski podlagi tožbe izpostavila, da je toženka tovrstne kreditne pogodbe množično sklepala s kreditojemalci v Republiki Sloveniji, kar že samo po sebi pomeni, da je toženka velikemu številu kreditojemalcev obračunavala negativno referenčno obrestno mero EURIBOR v vrednosti 0 %, to pa v njihovo škodo, kot je bilo ugotovljeno v postopku. Ne glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da je na podlagi drugega odstavka 49. člena ZKolT sodišče upravičeno tudi samo presojati o objavi sodbe (tudi če tožeča stranka ne poda (vseh) relevantnih navedb; pogoj pa je, da tožeča stranka postavi tožbeni zahtevek za objavo sodbe), če oceni, da se s tem prispeva k ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev, to pa z vidika dolžnega varovanja javnega interesa (aktivna vloga sodišča v kolektivnih postopkih je npr. razvidna tudi iz določbe drugega odstavka 5. člena ZKolT), katerega odraz je v tem primeru varstvo interesov potrošnikov s kolektivno tožbo. Sankcija objave sodbe je namenjena ublažitvi ali odstranitvi škodnih posledic kršitev ter zagotovitvi preventivnega učinka in učinka zviševanja ravni zavesti in znanj o pravicah, ki so bile izpostavljene kršitvi.
pogodba o štipendiranju - obveznost povrnitve javnih sredstev za izplačane štipendije - vračilo štipendije - zaposlitev štipendista - zamuda roka - fiksen rok - razveza pogodbe po samem zakonu - kršitev pogodbenih obveznosti - dolžnost obveščanja - samozaposlitev - namen pogodbe - javni interes
Prvo sodišče je utemeljeno ugotovilo, da samozaposlitev štipendistke v času trajanja štipendijskega razmerja, ko je bil zaradi nadaljevanja študija štipendistke na drugi stopnji med pravdnima strankama dogovorjen odlog obveznosti, pomeni kršitev določbe 5. alineje prvega odstavka 10. člena Pogodbe, vendar pa je pravilno zaključilo, da navedena kršitev še ne pomeni razloga za prenehanje pogodbe oziroma razlog za razvezo pogodbe po samem zakonu, kot to zatrjuje tožeča stranka. Kadar imamo opravka s pogodbo o štipendiranju oziroma pogodbo o sofinanciranju štipendij, se v njej namreč prepletata javni in zasebni interes in neposredna ekvivalenca dajatev nasprotnih strank ni vzpostavljena, zato je potrebno v tej luči in ob upoštevanju namena štipendiranja presojati, na kakšen način je treba uporabiti pravila splošnega pogodbenega prava. Tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, mora pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe tj. prenos pridobljenega znanja. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil ta cilj kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je štipendistka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja ter se zaposlila pri toženi stranki.
Prvo sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da tudi zamuda trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke in opustitev obveščanja tožeče stranke s strani tožene stranke pomeni kršitev Pogodbe, vendar pa nobena izmed kršitev ni takšne narave, da bi utemeljevala razvezo pogodbe po samem zakonu.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 236, 236/1, 240, 240/1, 240/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - naklep
Glede na to, da so udeleženi v očitanih kaznivih dejanjih uporabljali šifre, tožnik pa ne, in da sodišče ni ugotovilo, da tožnikovo premoženje v tujini izvira iz kaznivih dejanj, ugotovitve sodišča ne predstavljajo celovitega in zaključenega kroga na podlagi posrednih dokazov (izpisov sporočil in prisluhov), ki bi logično nujno imeli za posledico potrditev zatrjevanj toženke in ne bi omogočali razumnih pomislekov oziroma izključevali možnosti drugačne presoje. To se kaže zlasti pri presoji o naklepnem ravnanju, na kar pravilno opozarja pritožba. Sodišče v delovnem sporu pri ugotavljanju kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne ugotavlja le posameznih znakov kaznivega dejanja, temveč tudi ustrezno krivdno obliko, ki je potrebna za kršitev pogodbene ali druge obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je podan naklep do nepremoženjske koristi kot prepovedane posledice iz tretjega odstavka 240. člena KZ-1, ni pa se opredelilo do naklepa v razmerju do očitanih kršitev (opustitve dolžnosti oziroma prikrivanja podatkov o dejanski kreditni sposobnosti kreditojemalcev). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava tega pravno pomembnega dejstva ni ugotovilo.
Pojem krivde iz (prvega odstavka) 156. člena ZPP zajema dejanja iz malomarnosti oziroma dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Nič od navedenega v obravnavani zadevi ni moč pripisati šesti toženki. Četudi bi držala trditev tožeče stranke, da od prve toženke ni mogla pridobiti informacije o tem, kje ima zavarovano odgovornost, to ne pomeni, da je stroške tožbe zoper šesto toženko slednja povzročila sama in mora zato kriti sama svoje stroške odgovora na tožbo.
odlog plačila sodne takse - obročno plačilo sodne takse - pravica do pravnega sredstva - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - pravnomočna odločitev o predlogu v zvezi s plačilom sodne takse - ponovni predlog - spremenjene okoliščine - obveznosti - COVID-19 - začet izvršilni postopek - rok za vložitev predloga za taksno oprostitev - prepozen predlog
Z odlogom plačila sodne takse se omogoči sodno varstvo osebi, ki sredstva za plačilo sicer ima, vendar pa jih ne more zagotoviti v roku, ki izhajajo iz plačilnega naloga. Navedeno pomeni, da si mora stranka prizadevati za to, da v vmesnem času zagotovi sredstva za plačilo sodne takse. Stranka ne more uspeti s ponovnim predlogom za oprostitev plačila sodne takse, ki je sicer že bilo odloženo, če v vmesnem času ne stori ničesar, da bi sredstva zagotovila. Golo zanašanje na to, da če sredstev ob izteku roka pač ne bo, bo s strani sodišča oproščena, bi pomenila zlorabo instituta odloga plačila sodne takse. Začetek izvršbe ne pomeni, da gre za upoštevno novo okoliščino. Izvršilni postopek je namenjen zgolj izvršitvi pravnomočne odločbe, s katero je že bilo naloženo plačilo terjatve, in ne pomeni nastanka nove obveznosti.
Če je bilo stranki omogočeno obročno plačilo sodne takse, je ponovni predlog treba vložiti do poteka roka za plačilo. Predlog, ki je vložen skoraj tri mesece po zapadlosti enega od obrokov, preostali obroki pa niso bili več plačani, je prepozen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00054839
ZPP člen 458. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/1, 12, 12/2, 16, 16/3. OZ člen 287, 288, 299, 771, 778, 779, 779/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - mandatna pogodba z odvetnikom - plačilo nagrade in stroškov odvetniku - račun - kasnejša izstavitev računa - sprememba odvetniške tarife - sprememba višine odvetniške točke - čas plačila - zakonske zamudne obresti - vračunavanje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo po računu št. 73/19. Tožnik je z njim obračunal spremembo v vrednosti odvetniške točke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do plačila te razlike ni upravičen. Drugi odstavek 12. člena OT res določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Vendar je po stališču pritožbenega stališča določbo potrebno razlagati tako, da se „čas plačila“ nanaša na čas, ko je obveznost plačila naložena (tako je tudi v primeru odločbe sodišča z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča).
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - štetje rokov - zavrženje pritožbe - zmota
Kot pojasnjuje storilec v pritožbi, je rok za vložitev pritožbe zamudil, ker si je zmotno razlagal pravila o štetju rokov. To pa je okoliščina povsem subjektivne narave, na katero bi lahko vplival tako, da bi se ob pravilnem štetju rokov ustrezno pozanimal, bodisi pri zagovorniku, ki ga je zastopal v predmetnem postopku, bodisi pri sodišču, pa tega očitno ni storil.