Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je vezano na dokončno odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da tožnik ne more več opravljati dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka, zato v tem postopku ne more zavzeti drugačne odločitve. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do tožnikovih ugovorov s tem v zvezi in je zaključilo, da tožnik dela na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka v nobenem primeru ne more več opravljati. Tak zaključek sodišča prve stopnje je najmanj preuranjen, sodna praksa pritožbenega sodišča, na katero se s tem v zvezi sklicuje sodišče prve stopnje, pa že presežena.
Priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu se namreč lahko v okoliščinah primera realizira tudi tako, da delodajalec razumno prilagodi delavcu delovno mesto, za katero ima z njim že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da delavec na njem opravlja le še delo, ki je ustrezno z odločbo ZPIZ oziroma sodno odločbo. Če je prilagoditev delovnega mesta v okoliščinah konkretnega primera mogoča, podaja odpovedi iz razloga invalidnosti ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ravnanje upravitelja, ki je (neprijavljeno) izločitveno pravico zakonca stečajnega dolžnika vključil v seznam preizkušenih terjatev in jo prerekal, ni v nasprotju s 83. členom DZ. Vključitev izločitvene pravice zakonca stečajnega dolžnika in njeno prerekanje v okoliščinah konkretnega primera odpravlja negotovost in služi transparentnosti in hitrosti stečajnega postopka (48. člen ZFPPIPP).
Ključno za odločitev je tožnikovo zdravstveno stanje v času po koncu zdravljenja v UKC E. in s tem v zvezi tudi, kakšna napotila je tožnik dobil v zvezi z nadaljnjim zdravljenjem. Glede omenjenega vprašanja je tožnik za razjasnitev dejanskega stanja predlagal, da se kot pričo zasliši doc. dr. A. A., dr. med. iz KO za nevrologijo pri UKC E. Sodišče je pridobilo zgolj pisno izjavo navedene priče. Kljub temu, da je tožnik vztrajal pri zaslišanju priče, sodišče tega dokaza ni izvedlo.
S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z ustnim zaslišanjem predlagane priče, je kršilo postopkovno določbo, ki se nanaša na ustno zaslišanje priče. Tako postopanje sodišča pa pomeni tudi kršitev pravice do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave in tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je dedovanje omejilo tako, da je upoštevalo le to, kar je bilo dejansko izplačano, torej brez obresti oziroma valorizacije.
Bistveno spremenjenih okoliščin v smislu prvega odstavka 197. člena DZ ne predstavlja niti sprememba stikov, za katero sta se nepravdni stranki dogovorili s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Mariboru II N 628/202 z dne 6. 2. 2025. V posledici na novo dogovorjenih stikov namreč oba mld. otroka s predlagateljem preživita zgolj en dodaten med tednom in nekaj dodatnih dni med poletnimi šolskimi počitnicami, kar pa tudi po presoji sodišča druge stopnje ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi terjale spremembo višine preživninske obveznosti, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve). Oba mld. otroka namreč še zmeraj večino časa preživita pri nasprotni udeleženki.
Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če: (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev.
Kot bistvena za posestno motitveno pravdo je sodišče, v okviru trditvene in dokazne podlage pravnih strank, ugotavljalo dejstva glede posesti tožnikov nad sporno garažo pred očitanim motilnim ravnanjem, ki je bilo izvršeno 7. 4. 2025, pri čemer samo dejanje, ki ga tožnika navajata kot motitveno, ni bilo sporno niti v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je (že) v ugovoru predložil obdolženec (torej potrdilo delodajalca o službenem potovanju in navedbe, da vozila sam ni mogel voziti), verjetnost, da je bil on tisti, ki je storil prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženec storilec očitanega mu prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil.
V konkretnem primeru je za presojo pravilnosti izpodbijane stroškovne odločitve ključna ugotovitev, ali je toženka z nakazilom zneska 516.005,09 EUR izpolnila tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je v danem primeru šlo za umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka iz naslova glavnice. Bistveno je namreč, da gre za poravnavo iste terjatve, kot je bila uveljavljana s tožbo. Četudi toženka trdi in z listino dokazuje, da naj bi pravno podlago za plačilo predstavljal drug dokument, to na presojo vprašanja istovetnosti terjatve in izpolnitve zahtevka ne vpliva.
Obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo se sicer praviloma preverja šele v pravdi, a so pri tem tožbe, vložene na podlagi sklepa o napotitvi na pravdo, izjema. Temelj zanje je namreč ZD in zato stranki v pravdi, v kolikor jo na vložitev tožbe napoti zapuščinsko sodišče, pravnega interesa ni treba posebej izkazovati. Zapuščinsko sodišče je zato tisto, ki pred napotitvijo na pravdo presodi, ali je podan pravni interes.
Ker pa je v vmesnem času SEU o predlogu Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 14/2025 že odločilo dne 24. 2. 2026 s sklepom C-368/25, razlogov za prekinitev postopka tudi glede denarnega dela zahtevka, v času odločanja sodišča druge stopnje, več ni.
Stranka se sama lahko odreče lastnemu zaslišanju tako, da brez opravičljivega razloga na zaslišanje ne pride.
Zaključek, da hišni pripor v obravnavanem primeru ni primeren ukrep, je sodišče prve stopnje naredilo potem, ko je najprej določno navedlo okoliščine, ki utemeljujejo obdolženčevo ponovitveno nevarnost in jih je ovrednotilo kot takšne, da zahtevajo stalen nadzor, katerega ukrep hišnega pripora ne omogoča.