ZPIZ-2N ni mogoče uporabiti za uveljavitve pravic izpred 1. 1. 2024. Tožnik je podal zahtevo za izplačilo delnega nadomestila 10. 7. 2023, delo na delovnem mestu "programer aplikacij 5" je po aneksu nastopil s 1. 7. 2023. Tožniku je bila priznana pravica do delnega nadomestila z odločbo z dne 16. 11. 2023 od 1. 7. 2023 dalje, novela ZPIZ-2N pa se uporabi za uveljavitve pravic po 1. 1. 2024.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi moral toženec narediti ponovni izračun priznanega nadomestila za invalidnost, saj je odločba o prvi odmeri nadomestila iz leta 2014 pravnomočna, dejansko stanje glede zavarovalnih obdobij in pokojninske osnove pa se od takrat ni v ničemer spremenilo.
Materialnopravno zmotno je stališče, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju, ali toženkin mesečni dohodek (ne) presega dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, upoštevati njene mesečne stroške bivanja. Ocena o višini stroškov, ki jih stranka potrebuje za svoje preživljanje, je vsebovana že v zakonsko določenem dohodkovnem kriteriju, zato se življenjski (bivanjski) stroški ne odštevajo od ugotovljenega zneska lastnega dohodka.
Glede na to, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen po odvetniku, je sodišče pravilno postopalo po določbi prvega odstavka 91. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona, in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona. Tožnik je predlog za obnovo postopka vložil sam in tudi ni izkazal izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona.
Za vlogo, ki ni potrebna za postopek, sodišče nagrade ne prizna. Pravilo iz 155. člena ZPP namreč veleva, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
Sodna taksa za ugovor po plačilnem nalogu znaša 55,00 EUR. Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi lahko bil dolžnik kot pravna oseba oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj za oprostitev plačila sodnih taks po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.
Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.
Odpoved dediščini se v skladu z določbo 133. člena ZD lahko poda le do konca zapuščinske obravnave in po analogiji bi bilo mogoče enako sklepati tudi za izjavo o odstopu dednega deleža sodediču. Zato v pritožbi podana izjava o odstopu dednega deleža ni razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa.
Tožnikov napačen način dela je bil posledica toženkine opustitve usposobiti tožnika za varno delo in opustitve seznanitve tožnika s pisnimi navodili ter opustitve nadzora nad delom, v katerem bi lahko ugotovila, da je tožnik delo z viličarjem ves čas opravljal napačno. Če bi torej tožnik pravilno uporabljal viličarja, in sicer tako, da bi ves čas gledal v smeri vožnje, bi bila bistveno manjša možnost nastanka nezgode, saj bi videl paletni voziček, ki ga je nekdo od zaposlenih pustil na transportni poti. Res bi moral biti tudi tožnik bolj skrben in kljub vzvratni vožnji skrbneje pogledati na transportno pot in se prepričati, če je ta prosta, saj bi moral vedeti, da je pot frekventna, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.
V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je delno ugodilo ugovoru zaradi zastaranja neprave judikatne terjatve, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od posameznega zneska od zapadlosti (med 10. 10. 2004 in 10. 3. 2005) do 21. 7. 2022, kar je tri leta pred vložitvijo predloga (7. točka obrazložitve sklepa). Ta del obrazložitve bi se lahko kril z opisom obresti v izreku "za čas do 21. 7. 2022", vendar je hkratni znesek vseh kapitaliziranih obresti 2.022,39 EUR v izreku v nasprotju z obrazložitvijo ter za zavrnitev celotnega zneska obresti ni razlogov.
Zgolj navedba, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi težje kršitve pogodbe o zaposlitvi, brez pisne obrazložitve dejanskega razloga, ni v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1. Delodajalec mora v odpovedi obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter jih tudi časovno opredeliti, česar toženka v odpovedi ni storila. Obrazložitev dejanskega razloga predstavlja podlago za pripravo delavca na zagovor oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi, časovna opredelitev pa omogoča sodišču presojo pravočasnosti podaje odpovedi.
Tudi če je tožnik v posameznih pisnih kontaktih (SMS nadrejenemu, kasnejše e‑sporočilo zdravnici) opisal simptome manj podrobno, to samo po sebi ne izključuje, da je bil v relevantnem obdobju dejansko bolan in nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da se ob laičnem obveščanju nadrejenega praviloma ne navaja celotne anamneze, temveč bistvo razloga odsotnosti (slabost, temperatura). Ključno pa je, da je sodišče zdravstveno stanje ugotavljalo z zaslišanjem tožnika, osebne zdravnice, zdravnice specialistke ter prič, ki so stanje neposredno zaznale.
Načelo stopnjevitosti sankcij je v delovnem pravu ustaljeno. Tudi če je določena kršitev abstraktno predvidena kot razlog za najstrožjo sankcijo, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in sorazmernost odziva. To izhaja iz ustaljene sodne prakse, ki poudarja, da vsaka kršitev delovnih obveznosti še ne utemeljuje najstrožje sankcije. V obravnavanem primeru pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odsotnost ni bila neupravičena (zaradi začasne nezmožnosti za delo). Že iz tega razloga pogoji za odpoved po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV niso podani, zato je pritožbena navedba, ki graja stališče sodišča prve stopnje o prestrogi sankciji sekundarnega pomena. Vseeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje dodatnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da okoliščine primera (kratko trajanje odsotnosti, zdravstvena stiska, takojšnje obvestilo delodajalcu, dejanski poskusi administrativne ureditve staleža) ne kažejo na situacijo, ki bi razumno terjala najstrožjo posledico.