Ob upoštevanju 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Ker je bila tako ugotovljena pokojninska osnova ob upoštevanju odmernega odstotka manjša od najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, se je invalidska pokojnina najprej odmerila od najnižje pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti in ker je bila še vedno manjša od zneska pokojnine, ki bi bila odmerjena od najnižje pokojninske osnove zavarovancu s pokojninsko dobo 40 let, se je pri izračunu delne invalidske pokojnine nadomestilo pravilno odmerilo od osnove iz 57. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj za odmero v višjem znesku ni nobene podlage.
neopravljanje dela - razlogi na strani delodajalca - ukinitev organa - izvršitev pravnomočne sodbe
V času pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektorja vodje medobčinskega inšpektorata ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na to delovno mesto, medobčinskega inšpektorata ni bilo več. Ker torej tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti ustreznega dela, je zakonito izdala izpodbijani sklep o določitvi nadomestila plače v skladu s 137. členom ZDR. za čas, ko tožnik iz razloga, na strani tožene stranke ne dela.
ZPŠOIRSP člen 5, 11, 12. ZOR člen 200. OZ člen 179.
odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva – duševne bolečine zaradi nezakonitega izbrisa – upoštevanje že določene denarne odškodnine v upravnem postopku
Pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, se ta zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali kateremkoli drugem postopku.
zapuščinski postopek – postopek zapuščinskega sodišča po prejemu smrtovnice – postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine – zapuščinska obravnava – pogodba o dosmrtnem preživljanju – nujni delež – uveljavljanje pravice do nujnega deleža – napotitev na pravdo
Zapuščinsko sodišče mora v zvezi s podano zahtevo pritožnice v zvezi z uveljavljanjem njene dedne pravice odločati v zapuščinskem postopku. Če so o tem med dediči sporna dejstva, mora ravnati skladno z določbami ZD o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedičev z manj verjetno pravico na pravdo.
spor o pristojnosti - gospodarski spor - Trgovinska zbornica Slovenije - izterjava članarine
V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost).
očitna pisna pomota - kršitev kazenskega zakona - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - silobran - oprostilna sodba - dokazna ocena - razlogi o odločilnih dejstvih - strokovna pomoč - naloga izvedenca - izvedba dokazov
Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Kršitev, kot jo uveljavlja pritožba, zato ni mogoča. Podana bi bila le v primeru, ko sodišče prve stopnje v ravnanju obdolženca ne bi ugotovilo elementov silobrana, pa bi njegovo ravnanje pravno opredelilo kot silobran.
- Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil obdolženi proti svoji volji soočen s tremi osebami od katerih sta se dva (A. B. in M. T.) ukvarjala z borilnimi športi, neposredne pomoči v bližini ni bilo, tak položaj pa mu ni dopuščal posebnega preudarjanja in se je zatekel k uporabi pištole ter skušal s tem odvrniti napad od sebe, pa čemer pa ni bil uspešen, saj so ga napadalci razorožili in ga hudo pretepli (stran 15 obrazložitve prvostopne sodbe).
stroški za prevoz na delo in z dela - najkrajša pot - uredba
V skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza za najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabljati. Razdalja po najkrajši cesti je razdalja, izračunana po javnem cestnem omrežju, pri čemer ni bistveno, ali gre za asfaltna vozišča, makadamsko oziroma ovinkasto cesto, saj Uredba ne določa najbolj varne poti oziroma standardov primerne poti za javni prevoz, ampak najkrajšo pot, ki uporabnikom omogoča vožnjo s prevoznimi sredstvi. Zato je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške prevoza za najkrajšo pot od prebivališča do delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo stroške prevoza na delo in z dela po poti preko določenega kraja, ker je tožeča stranka tam obiskovala svoje otroke in starša. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in spremenilo odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožeči stranki za sporno obdobje priznalo razliko v stroških prevoza na delo in z dela po najkrajši poti.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OSEBNOSTNE PRAVICE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0067746
OZ člen 179. ZPP člen 318, 318/1, 318/1-4, 338, 338/2, 359.
zamudna sodba – povrnitev nepremoženjske škode – agresiven napad – udarec – nevšečnosti med zdravljenjem – primarni strah – sekundarni strah – integriteta – poseg v osebnostno pravico do integritete – pravno priznana škoda
Glede na to, da je tožnik utrpel le udarce in niti navajal ni, da bi se v zvezi s tem kaj zdravil, mu ne gre odškodnina za nevšečnosti tekom zdravljenja niti odškodnina za t. i. sekundarni strah. Ker pa je šlo za nenaden, agresiven napad, je upravičen do odškodnine za t. i. primaren strah, za katerega pa povsem zadostuje na 400,00 EUR odmerjena odškodnina.
Ob uradnem preizkusu materialno pravne pravilnosti izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku, ker mu je toženec pošiljal sms-je, dal v poštni nabiralnik dva članka, nabil na hišo sporočilo in zaradi prekinitve razmerja dosodilo 1.500,00 EUR odškodnine za strah, zmotno uporabilo materialno pravo – 179. člen OZ. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu lahko šla odškodnina zaradi posega v osebnostno pravico do integritete.
Odškodnina za duševne bolečine zaradi prekinitve razmerja ni pravno priznana škoda.
Materialnopravno pobotanje po Obligacijskem zakoniku je dvostransko pobotanje, ki ima namen odpraviti dvakratno izpolnjevanje istovrstnih obveznosti med istima strankama.
Pobotajo se lahko (nastop posledic pobota) le zapadle terjatve, zato tudi drugi odstavek 312. člena OZ določa, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot (posledice pobota) nastal takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, torej v tem primeru ob zapadlosti terjatev. Zato stališče sodišča, da izjave toženke z dne 1.6.2008 ni šteti za pobotno izjavo, pač pa le za predlog pokrivanja, ni pravilno, posebej tudi upoštevaje dogovor iz najemne pogodbe, ki se je v praksi izvajal tako, da sta stranki redno vršili pobot medsebojnih denarnih terjatev.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0053181
OZ člen 104, 104/1.
kupoprodajna pogodba – razdor pogodbe
Stranki sta pogodbeno uredili njune pravice in obveznosti, če nepremičnina ne bo prodana in kupnina prenakazana. Tako ima tožnik pravico zahtevati zemljiškoknjižno vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime, toženka pa je dolžna omogočiti takšno vknjižbo. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba razdrta po samem zakonu.
Tožnica je dvakrat nepooblaščeno vpogledala oziroma obdelovala osebne podatke komitenta, saj za vpogled v račun komitenta (odvetnika) ni bila zadolžena, podatke pa je uporabila za zasebne namene pri komunikaciji z odvetnikom v zasebni zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je očitana huda kršitev delovnih obveznosti tožnici dokazana in da je tožnica kršila tako določbe Pravilnika o varstvu osebnih podatkov tožene stranke, kakor tudi obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela kot delavka po določbah ZDR-1 ter ravnala v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja tožene stranke. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR, kakor tudi pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Pri tem je pravilno izpostavilo pomen zaupanja med delodajalcem in delavcem ter dejstvo, da v konkretnem primeru že narava kršitve, zlasti če jo stori bančni delavec, predstavlja utemeljen razlog za izgubo zaupanja delodajalca do delavca, ki ima za posledico povsem porušene odnose. Poleg tega pa je pravilno upoštevalo tudi vpliv tožničinega ravnanja na odnos med komitentom in banko, ki se kaže v omajanem zaupanju komitenta do banke, kar je negativno vplivalo na ugled banke. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev pogodbenih obveznosti - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - relativna bistvena kršitev določb postopka - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik je v delovnem času na zasebni obisk sprejel obiskovalca brez soglasja ali vsaj obvestila delodajalcu ter je v elektronskih sporočilih toženi stranki uporabljal izraze, neprimerne za uporabo v komunikaciji z nadrejenim. Sprejemanje zasebnih obiskov med delovnim časom, pri čemer obiskovalci ne plačajo vstopnine, ki se jo plačuje za vstop, je kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 31. člena ZDR-1). Tožena stranka je upravičeno štela, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti z žaljivo komunikacijo z nadrejeno (v elektronskih sporočilih z direktorico, ki poleg neprimernega tona vsebujejo še izjavo o fašističnih in rasističnih metodah, ki naj bi se jih direktorica posluževala), tako da je sodišče prve stopnje že na podlagi teh dveh kršitev iz prvega pisnega opozorila pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1.
Tožnik je s svojimi ravnanji (ko je v določenih dneh opustil dolžnost registriranja prihoda na delovno mesto; ko je za več dni v februarju 2013 v nasprotju z navodili delodajalca s svinčnikom vnašal popravke v evidenco prisotnosti; se določenega dne neupravičeno ni udeležil sestanka z oskrbniki ter je bil istega dne najmanj od 12.10 dalje neupravičeno odsoten z delovnega mesta in ni opravljal pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja) kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje se v zvezi z dejanji, ki jih je tožnik navajal kot trpinčenje na delovnem mestu, ni opredelilo do vseh dokazov oziroma je navedlo v razlogih izpodbijane sodbe le vsebino izvedenih dokazov, ki kažejo na to, da trpinčenja tožnika na delovnem mestu ni bilo. S tem je zagrešilo uveljavljano bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Poleg tega so razlogi sodbe pomanjkljivi oziroma nejasni v delu, ki se nanaša na trpinčenje tožnika z odvzemanjem delovnih nalog tožniku. Zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Razlog za preklic darilne pogodbe je lahko tudi moralno zavržno ravnanje obdarjenca proti darovalčevemu zakoncu, vendar je pri tem relevantno samo časovno obdobje, preden je med pogodbenikoma prišlo do spora.
Ni bistveno, koliko prič in drugih dokazov ponudi posamezna stranka v pravdi, pač pa je pomembna vsebina in teža dokazov ter njihova dokazna vrednost.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0053153
OZ člen 1012, 1019, 1019/3. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 56.
kreditna pogodba – poroštvena pogodba – poroštvena izjava – solidarno poroštvo – razmerje med upnikom in porokom – ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi – razlogi za ugovor – trditveno in dokazno breme
Kreditojemalec (glavni dolžnik) odgovarja upniku na podlagi pravnega razmerja, iz katerega izvira glavni dolg, porok pa na podlagi poroštvene izjave. Ne gre za isto terjatev. Porok pa je prost svoje obveznosti šele takrat, ko je glavni dolg v celoti poravnan. Sodišče po povedanem ni bilo dolžno v izreku izpodbijane sodbe navesti, da toženec za plačilo terjatve tožeče stranke odgovarja solidarno z glavnim dolžnikom. Sploh ker ta ni stranka tega postopka.
ZAVAROVANJE TERJATEV – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075824
ZIZ člen 15, 35, 35/1, 44, 239, 266, 266/2, 268. ZPP člen 24, 24/1, 25, 25/1.
spor o pristojnosti – začasna odredba – sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem postopku – učinek sklepa o začasni odredbi – sklep o izvršbi – izvršitev začasne odredbe – oprava neposrednih dejanj izvršbe – smiselna uporaba določb o izvršbi za zavarovanje
Na podlagi sklepa o izdani začasni odredbi v pravdnem postopku ni mogoče še enkrat dovoliti izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku, temveč lahko upnik zahteva le opravo neposrednih dejanj izvršbe pred sodiščem, ki odloča o sporu. Za izvršitev začasne odredbe je tako pristojno sodišče, ki odloča o sporu, saj se določbe ZIZ smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje in je v konkretnem primeru sodišče, ki je pristojno za izdajo začasne odredbe, pristojno tudi za odločanje o vseh drugih vprašanjih, povezanih z izdano začasno odredbo, če zakon ne določa drugače.
Tožena stranka je dokazala kršitev pogodbenih določil že zato, ker tožnica ni ustrezno hranila ključev vozila in je s tem omogočila uporabo vozila partnerju.
Ustavno sodišče izdajo regulacijskih začasnih odredb ni omejilo na pogoj preprečitve nastanka škode oziroma sile, ampak je njihovo izdajo omejilo le na najhujše primere, v katerih bi zaradi določenih okoliščin sodno varstvo izgubilo svoj pomen.
Delničar ne more zahtevati vrnitve dividende, ki je bila izplačana osebi, ki ni delničar, torej od osebe, ki ji je bila dividenda izplačana brez pravnega temelja. Za obstoj zahtevka iz neupravičene obogatitve bi namreč moral dokazati, da je bil osiromašen, prejemnik dividende pa obogaten. To pravemu (resničnemu) delničarju ne more uspeti, saj bi osiromašena lahko bila kvečjemu delniška družba.
obrazložitev sklepa – sklicevanje na razloge iz obrazložitve sklepa, ki je bil izdan v paralelnem postopku – postopek za ureditev razmerij med solastniki – delitev solastnine – navidezna solastnina – etažna lastnina – odločanje o načinu uporabe solastne nepremičnine – predhodno vprašanje
Sklicevanje na obrazložitev sklepa, ki je bil izdan v paralelnem postopku, ni kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pod pogojem, da je šlo za postopek med istima strankama in da je bil sklep, na katerega se sodišče sklicuje, izdan istočasno.
Ker je bila s pravnomočno sodno odločbo vzpostavljena etažna lastnina, ni pravne podlage, s katero bi predlagatelj lahko uspel s predlogom, da se določi način uporabe nepremičnine, ki je v etažni lastnini nasprotnega udeleženca.
Tožničino nepremičnino so zaradi napake tožene stranke zalile fekalije. Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da tožnica škode ni odpravila v celoti, temveč je nepremičnino (točneje: svoj solastni del) prodala, kot trdi, za nižjo ceno, in to prav zaradi škode, za katero odgovarja tožena stranka. Tožnica je predlagala metodo, ki jo je sodišče sprejelo, in sicer, da je upravičena do povrnitve škode, ki jo predstavlja razlika med stanjem hiše pred in po škodnem dogodku, pri čemer je bilo (ker ta ni bila odpravljena) razliko mogoče ugotavljati zgolj prek seštevka potrebnih del, da bi nepremičnina postala primerljiva s krajevno običajnimi nepremičninami. Izvedenec je ob ustnem podajanju svojega mnenja pojasnil, katera dela bi bilo treba opraviti, da bi nepremičnina postala primerljiva krajevnim običajem. Pri tem je pojasnil, koliko bi (glede na to, da nepremičnina v trenutku škodnega dogodka ni bila nova) predstavljala realna restitucija, v kolikšnem delu pa bi šlo za izboljšavo. In slednjega sodišče tožnici ni prisodilo.