ZDR-1 člen 33, 87, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4. ZDR člen 86.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Iz opisa očitane kršitve, predvsem pa iz celotne obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jasno izhaja, da tožena stranka tožnici ne očita zgolj, da je ni obvestila o razlogih za odsotnost, temveč tudi in predvsem to, da je pet dni zapored neupravičeno izostala z dela. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 118. KZ-1 člen 20, 36a, 37, 258, 259, 259/1. ZPP člen 286, 286/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - neopravljanje dela iz razlogov na strani delodajalca
Sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na ugotovitve in dokazne zaključke delodajalca, temveč presoja njihovo pravilnost in utemeljenost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica očitanih kršitev (kršitev pri postopku izdaje potrdila o plačanih davkih in obveznih dajatvah davčnemu zavezancu, čeprav ta ni imel plačanih zapadlih davkov in obveznih dajatev, vodenje in koordiniranje postopka izdaje lažnega potrdila in pri tem kršenje notranjih pravil reševanja zadev in izdajanja potrdil ter opustitev dolžnega nadzorstva pri izdaji, pregledu in predaji potrdila) ni storila, zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni zakonita.
Ker tožnica v času prepovedi opravljanja dela ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, ima na podlagi 137. člena ZDR-1 pravico do razlike v plači med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejela v času prepovedi opravljanja dela.
zakonske zamudne obresti - plačilo - zamuda v izvršitvi - izvršljivost posamičnega upravnega akta
V 197. členu ZPIZ-2 je določeno, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Kadar je v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravica priznana, pa glede na 1. odstavek 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti. Tožniku je bila višja starostna pokojnina odmerjena z upravno odločbo z dne 13. 8. 2013 ob upoštevanju osebnega dohodka iz naslova nadurnega dela in izplačana dne 10. 9. 2013, vključno z razliko med prvotno odmerjeno in ponovno odmerjeno pokojnino. Torej v zakonsko določenem roku od izdaje posamičnega upravnega akta o odmeri višjega zneska starostne pokojnine. V obravnavani zadevi tako ni zamude v izvršitvi izvršljivega posamičnega upravnega akta in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike starostne pokojnine.
invalid III. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da so pri tožnici zaradi njenega zdravstvenega stanja potrebne omejitve pri delu, in sicer lahko opravlja razgibano delo, kjer ni dvigovanja bremen nad 7 kg, ni stalnega sedenja, stalnega pripogibanja, stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, s skrajšanim delovnim časom. Pri tožnici je še pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v naslednjih letih in bi bil potreben kontrolni pregled čez največ 3 leta. Glede na na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje tožnico utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in ji priznalo pravico do delnega nadomestila za invalidnost na podlagi 86. člena ZPIZ-2, pri tem pa je odmero in izplačevanje navedenega nadomestila pravilno naložilo tožencu.
Sodišče prve stopnje je kot edini argument za zavrnitev zahtevka uporabilo dejstvo, da je bilo vozilo tožene stranke v času nesreče zavarovano pri zavarovalnici X d.d. O v tožbi zatrjevanih pravnoodločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba nima nobenega razloga.
SZ-1 člen 10, 83, 87, 103, 103/5, 112, 112/1, 112/3.
najemna pogodba za stanovanje - neprofitno najemno stanovanje - odpoved najemne pogodbe - posebni odpovedni razlog - lastništvo primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe
Okoliščine v zvezi z objektom odpovednega razloga obstoja drugega primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe v smislu 10. člena SZ-1 je treba presojati v času, ko je lastnik stanovanja zanj izvedel in nanj opazil najemnika.
delna invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
V 159. členu ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da določila 159. člena ZPIZ-1 ni mogoče v konkretni zadevi tolmačiti tako, da se delna invalidska pokojnina, priznana skladno s 93. členom ZPIZ-1, tožniku preneha izplačevati zgolj zato, ker so mu bile priznane nove stvarne omejitve delovne zmožnosti. Razlog, da tožnik ni začel opravljati novega dela (tožniku je od 1. 6. 2010 dalje pripadala pravica do dela na drugem delu z omejitvami), je v tem, da je bil ves čas neprekinjeno v bolniškem staležu, do njegove invalidske upokojitve. Kadar v celoti in sočasno z novo odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti ni odločeno, ima zavarovanec še nadalje priznano pravico do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1, ki mu jo je tožena stranka dolžna izplačevati vse do takrat, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nova pravica. S takšnim postopanjem se varuje položaj delovnih invalidov, saj v nasprotnem primeru pride do tega, da so zavarovancem priznane nove pravice, denarne dajatve iz naslova novih pravic pa niso še določene. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik tudi v spornem obdobju pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, pravilna.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015081
OZ člen 131, 131/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - zmotna uporaba materialnega prava - nezgoda pri delu - delovni stroj - objektivna odškodninska odgovornost - soprispevek
Tožnik se je poškodoval na delu pri prvotoženi stranki, ko mu je pri odpravljanju zastoja obdelovancev pri polnjenju peči na določeni liniji, cilinder, ki je potiskal obdelovance navzgor v vibracijsko korito, stisnil sredinec desne roke med obdelovanec in omejevalec, zaradi česar je prišlo do amputacije zgornjega členka sredinca desne roke. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovni stroj, na katerem je svoje delo opravljal tožnik, ni nevarna stvar oziroma delo z njim ni nevarna dejavnost. Da je stroj, na katerem je delal tožnik v času nezgode pri delu, nevarna stvar, izhaja že iz njegovih lastnosti, načina delovanja in uporabe. Nevarnost bi lahko prvotožena stranka kot delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, zmanjšala, vendar je kljub vsemu ne bi mogla spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Obratovanje dela linije, na kateri je tožnik nalagal peč, je v konkretnih okoliščinah po svoji naravi predstavljalo povečano nevarnost za življenje in zdravje oziroma povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar je terjalo povečano pozornost prvotožene stranke, ki se je ukvarjala s s takšno dejavnostjo. Zato sta prvotožena stranka kot družba, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo oziroma kot imetnik tega stroja in drugotožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost za škodo objektivno odškodninsko odgovorni za škodo, ki je nastala tožniku. Če delavec opravlja delo na nedovoljen način, kot mu je naloženo s strani delodajalca, to delodajalca niti delno ne razbremeni odgovornosti za škodo, ki jo delavec pri delu utrpi. Pri tožnikovem delu je šlo za ustaljen način odpravljanja zelo pogostih zastojev s poseganjem z roko v delujoč stroj, pri čemer je tožnika k temu, da linije ni izklopil, dodatno sililo normirano delo. Zato tožniku ni mogoče očitati niti 20 % prispevka k nastanku škode, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovi pritožbi ugodilo in mu prisodilo še odškodnino, ki predstavlja 20 % delež vtoževane odškodnine.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2.
odškodnina zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015049
ZPP člen 195, 343, 343/4. ZDR člen 184. OZ člen 149.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - odbitna franšiza
Prva tožena stranka je s tretje toženo stranko opravljala dela na skupnih projektih, in sicer kot podizvajalec z orodjem tretje tožene stranke. Tožniku, ki je bil pri prvi toženi stranki zaposlen kot varilec in je z električno brusilko z zaščitnim ščitom brusil oziroma čistil zvar, je spornega dne zgrabilo brusilko in mu jo izbilo iz roke, tako da se je z njo porezal med vratom in prsnim košem in utrpel vreznine sprednjega spodnjega dela vratu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka skladno s 184. členom ZDR kot delodajalec tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Električna brusilka je nevarna stvar, do nezgode pa je prišlo zato, ker je zvar zgrabil brusilko. Zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem ni pomembno, da je prva tožena stranka uporabljala električno brusilko, ki je bila v lasti tretje tožene stranke. Dejavnost, ki jo je izvajala prva tožena stranka, to je brušenje zvarov, je na način, kot se to dela, tudi ob pravilni uporabi stroja nevarna dejavnost.
Sodišče prve stopnje nadalje utemeljeno navaja, da je skladno z določilom 247. člena OZ pogodbeno kazen mogoče dogovoriti bodisi zaradi nepravilne izpolnitve (kamor sodi tudi izpolnitev z zamudo), bodisi zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, pri čemer je dodati, da če je kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Po stališču pritožbenega sodišča zato neizpolnitev obveznosti vedno ne izključuje uveljavljanja pogodbene kazni dogovorjene za primer zamude z izpolnitvijo, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav dejstvo, da dela niso bila dokončana, po stališču pritožbenega sodišča dokazuje, da je prišlo tudi do zamude z izpolnitvijo.
ZPP člen 214, 214/2. ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 89, 89/, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmanjšanje števila zaposlenih - poslovalnica
Delodajalec se lahko glede na potrebe svojega poslovanja prosto odloči, da bo po ugotovljenem poslovnem razlogu v eni izmed svojih poslovalnic le v tej zmanjšal število delavcev na določenih delovnih mestih in ne nujno na ravni celotnega podjetja. Ker je bila tožnica v poslovalnici A., v kateri je nastal razlog za odpoved, edina zaposlena na delovnem mestu poslovodje, ni potrebno dokazovanje, zakaj je dobila odpoved ona in ne kateri izmed poslovodij drugih poslovalnic.
ZPIZ-1 člen 275, 275/3. ZUP člen 237, 237-7. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
preplačilo - vrnitev preveč izplačanih zneskov - nasprotje v izreku - zmotna uporaba materialnega prava - procesna kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da višine preplačila, ugotovljene v izpodbijanem drugostopenjskem upravnem aktu, ni mogoče preizkusiti. Izrek odločbe ni jasen in je sam s seboj v nasprotju ter tudi v nasprotju z obrazložitvijo. To pomeni, da je v izpodbijanih upravnih odločbah prišlo do bistvene kršitve iz 7. točke 237. člena ZUP, zaradi katerih jih ni mogoče preizkusiti. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je sodišče prve stopnje izpodbijane nezakonite upravne akte utemeljeno odpravilo. Vendar za sodno socialni spor načeloma velja, da gre za spor polne jurisdikcije. To načelo je implementirano v 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, po katerem sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijana upravna akta delno ali v celoti odpravi in samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Te določbe pa sodišče prve stopnje s tem, ko je le odpravilo izpodbijane posamične upravne akte, ni pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je po odpravi upravnih aktov zaradi ugotovljene bistvene kršitve ZUP, zadevo potrebno vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.
ZDR-1 člen 4, 11, 11/1, 11/2, 17, 17/4, 22, 5, 200, 200/1, 200/2. ZDR člen 9.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik je delo za toženo stranko opravljal osebno in je zanj mesečno prejemal plačilo. Delo je opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca, enako kot redno zaposleni delavci. Izpolnjeval je tudi razpisne pogoje za opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto „likovni TV oblikovalec“. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik s 1. 10. 2014 prenehal opravljati delo za toženo stranko in ga je ponovno opravljal v času od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015 po novi pogodbi. Sodišče mu zato utemeljeno ni priznalo delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 in tudi ne delovnega razmerja po 1. 4. 2015. Tožnik namreč v 30 dnevnem roku po prenehanju dela za toženo stranko, to je od 31. 3. 2015 ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
denarno nadomestilo za čas brezposlenosti - zmotna uporaba materialnega prava - izključitveni razlog
Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti, ker pred pristojnim delovnim sodiščem ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (4. alinea 2. odstavka ZUTD) oziroma za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, ker mu ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto (8. alinea 2. odstavka ZUTG). Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Za izključitveni razlog iz 4. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD bi šlo samo v primeru, če bi tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi, ker delavec ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Tožniku pa je bilo v konkretnem primeru ponujeno neustrezno delovno mesto oziroma neustrezna zaposlitev, ki je tožnik ni sprejel, zato ne gre za izključitveni razlog po 4. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD. Poleg tega pri tožniku ni šlo za prenehanje delovnega razmerja po določbah ZDR, ki določajo posebno varstvo pred odpovedjo, tako da že iz tega razloga ne gre za dejanski stan iz 8. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD in za izključitveni razlog za pridobitev pravice do nadomestila za primer brezposelnosti. Ker pri tožniku nista podana izključitvena razloga ne po 4. in ne po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, sta izpodbijani odločbi tožene stranke nepravilni in nezakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravilo in tožniku od 30. 5. 2012 priznalo pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju nadomestila za primer brezposelnosti odločeno s posebno odločbo v roku 30 dni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023396
KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-6, 55, 55/1, 87. ZKP člen 402, 402/3, 407, 407/2.
neprava obnova kazenskega postopka – združitev kazni – istovrstne kazni – kazen zapora – stranska denarna kazen – nezdružljivost zapora in denarne kazni – izvršitev denarne kazni s spremembo v zapor – način izvršitve denarne kazni – zavrnitev pritožbe
Če je bila obsojencu z eno pravnomočno obsodbo izrečena kazen zapora, z drugo pravnomočno sodbo pa denarna kazen, neprava obnova postopka ne pride v poštev, ker navedenih kazni ni mogoče združiti v eno samo kazen. To velja tudi, če je bila denarna kazen, ki je ni bilo mogoče prisilno izterjati po določbi 87. člena KZ-1, izvršena tako, da je bila spremenjena v zaporno kazen, saj le-ta po svoji vsebini predstavlja „zgolj“ način izvršitve denarne kazni.
Tožnik je v obravnavanem individualnem delovnem sporu zoper drugo toženko uveljavljal solidarno plačilo odpravnine. Obveznost plačila odpravnine je solidarna samo, če tako določa zakon ali če se o tem izrecno dogovorita stranki. ZDR v prvem odstavku 109. člena določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Delavcu je tako odpravnino dolžan izplačati tisti delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru prva toženka, zato ni bistveno, kdo je bil tožnikov dejanski delodajalec. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika za terjatve delavca do delodajalca prevzemnika je sicer določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ker tožnik ni bil tisti, ki je zaradi poslabšanja pogojev odpovedal pogodbo o zaposlitvi, terjatev iz naslova plačila odpravnine pa ni nastala do datuma prenosa, niso podani pogoji iz 4. odstavka 73. člena ZDR za solidarno odgovornost druge toženke.
Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožnika zoper prvo toženo stranko. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je tožnik v stečajnem postopku prijavil stroške postopka, vendar jih je stečajna upraviteljica prerekala. Ker tožnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagal nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, je skladno s sedmim odstavkom 301. člena ZFPPIPP terjatev iz naslova pravdnih stroškov v razmerju do stečajnega dolžnika (prve toženke) prenehala.
ZDR-1 člen 84, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 118. Kolektivna pogodba grafične dejavnosti člen 17, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4, 17/5, 17/7. 17/8, 17/9.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji - sodna razveza - denarno povračilo
Tožena stranka ni dokazala, katere kriterije iz Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti je uporabila pri določitvi presežnih delavcev, niti na kakšen način jih je uporabila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka kršila določila Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti, pri čemer je kot odločilni glavni kriterij štela delovno dobo delavcev pri njej in tako odpustila tožnika, ki se je izmed primerljivih delavcev zaposlil zadnji. Tožena stranka namreč ni ugotavljala delovnih izkušenj tožnika in primerljivih delavcev, pri tem pa ni mogoče upoštevati le delovnih izkušenj, ki jih je tožnik pridobil pri toženi stranki, pač pa vse pridobljene delovne izkušnje na enakih ali sorodnih delih v času trajanja delovnih razmerij. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
pravočasna pritožba - postopek za ureditev stikov - nepravdna zadeva - sodne počitnice rok za vložitev pritožbe
Posebno ureditev poslovanja sodišč in tek procesnih rokov v času sodnih počitnic je uvedel Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994), ki je začel veljati 28. 4. 1994 in sicer v določbi 83. člena. Namen takšne takratne nove ureditve in opredelitve nujnosti tovrstnih nepravdnih zadev je bil usklajen s posebnim pomenom hitrosti reševanja zadev iz razmerij med starši in otroki zaradi narave teh razmerij in s takratno sodno pristojnostjo sodišč v odločanju o zadevah iz razmerij med starši in otroki. Takratna sodna pristojnost je bila podana za odločanje o vzgoji, varstvu in oskrbi ter preživljanju otrok, odločanje o stikih otrok s starši pa je bilo v pristojnosti upravnih organov (skrbstvenih organov). Leta 2004 je bila z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v sodno pristojnost prenesena tudi pristojnost za odločanje o stikih. Za odločanje o stikih, kadar se o njih ne odloča skupaj s sporom o varstvu in vzgoji otrok, je bilo določeno, da se odloča v nepravdnem postopku. Določba 83. člena ZS se v opredelitvi nujnih zadev pod točko 3 drugega odstavka vse od njegove uveljavitve do danes ni spremenila. Zato pa je glede na namen navedene določbe in naravo razmerij stikov otrok s starši tudi nepravdne zadeve, ki se nanašajo na stike otrok s starši, šteti kot nujne zadeve po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZS.