USTAVNO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066218
URS člen 22. ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8, 155/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev sodbe - pravica do pravnega sredstva - pravica do poštenega sojenja - dokazna ocena - priznanje prekrška
Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga in priloženih dokumentov (navodil za uporabo alkotesterja) ter so navedbe o obdolženčevem priznanju nejasne, je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
V tretjem odstavku 1. člena sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da med njima ni odprtih zadev. To pa velja velja tudi za pogodbeno kazen iz naslova konkurenčne klavzule. Po 1. odstavku 40. člena ZDR se lahko delodajalec in delavec sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule. Četudi konkurenčna klavzula praviloma postane aktualna šele po prenehanju delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da navedeni jasni vseobsegajoči dogovor, ki je bil sklenjen na sam datum prenehanja delovnega razmerja, ne more zajemati tudi toženčeve obveznosti za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v času po prenehanju delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo.
ZPIZ-1 člen 157. Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švico člen 391.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pričetek izplačevanja pokojnine
Sporazum o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Švico v 391. členu določa, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. Glede na takšno določbo, in ker je tožnik pogoje za pridobitev pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine izpolnil do uveljavitve ZPIZ-2, ki je pričel veljati 1. 1. 2013, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine ugotavljalo po ZPIZ-1. V 157. členu ZPIZ-1 je določeno, da pripada uživalcu pokojnina od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja oziroma se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Tožena stranka je tožniku pravilno priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v skladu z določbo 157. člena ZPIZ-1 le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev za nazaj, to je od 1. 9. 2012 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že od 26. 10. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR-1 člen 56, 77, 118, 200. ZDSS-1 člen 41. ZPP člen 156, 184, 185, 214.
obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas - nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi - začasno povečan obseg dela - sprememba tožbe
V sodni praksi je zavzeto stališče, da določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 predstavlja le izjemo od pravila iz prvega odstavka 185. člena ZPP (po katerem je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo tožbe potrebna njena privolitev), ne pomeni pa tega, da bi tožnik, ki v delovnem sporu uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega – prvotnega zahtevka, ki se v ničemer ne nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi (in kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP), lahko z naknadno spremembo zahtevka za „razveljavitev odpovedi“ podaljšal rok za sodno varstvo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Ker je iz tožbenih navedb razvidno, da se obravnavani spor nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi v obdobju po prenehanju delovnega razmerja (za določen čas), pa tožnik s spremembo tožbenega zahtevka, kot ga je oblikoval na prvem naroku glavne obravnave, ni bil prekludiran.
Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas.
ZJU člen 156, 156/2, 156/3, 158, 158/2, 158/3, 158/4, 158/5. ZDR-1 člen 98. KPND člen 31.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
S spremembo sistemizacije je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice, delovne naloge tega delovnega mesta pa so bile razporejene na drugo delovno mesto. Ker je ukinitev delovnega mesta organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje, tožnice pa ni bilo možno premestiti na drugo delovno mesto v skladu s pogoji iz drugega odstavka 158. člena ZJU, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
plačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane - regres za letni dopust
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala celotne plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov prehrane in regresa za letni dopust za leto 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
starostna pokojnina - sorazmerni del - Sporazum o socialnem zavarovanju - pokojninska osnova - odmera
Tožnik ima dopolnjenih 38 let, 7 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, od tega 8 let, 6 mesecev in 9 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja ter 30 let in 29 dni pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Pri izračunu pokojninske osnove so bile pravilno upoštevane plače po podatkih iz matične evidence, ki jih je tožnik prejel v obdobju od 1971 do 1976 in preračunane z valorizacijskimi količniki na leto pred upokojitvijo, to je na leto 2012. Tožniku je bil sorazmerni del slovenske starostne pokojnine pravilno odmerjen v skladu z mednarodnim sporazumom glede na dopolnjeno pokojninsko dobo pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero sorazmernega dela starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015106
ZJU člen 147, 147/, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3. ZFU člen 107.
premestitev - javni uslužbenec - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razlogi za premestitev - smotrnejše delo organa - fiktivna premestitev
Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma preuranjeno zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo za fiktivno premestitev. Za zakonitost premestitve ni odločilno, ali je med nalogami delovnega mesta v sistemizaciji (na katerega je bil premeščen tožnik) izrecno navedeno, da gre za sodelovanje s točno določenimi zunanjimi institucijami. Sistemizacija lahko le na splošno navaja delovne naloge, ki jih delavcu odredi predstojnik. Za opredelitev nalog zadostuje, da je npr. med nalogami tožnikovega delovnega mesta navedeno tudi sodelovanje s strokovnimi službami ter z drugimi zunanjimi institucijami. Bistveno je, ali tožnik dejansko te naloge opravlja. Zato zgolj dejstvo, da v sistemizaciji te naloge niso posebej opredeljene, ne pomeni, da gre za prirejeno premestitev, oziroma ni mogoče šteti, da se zaradi tega ni zagotovilo učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke. Zaradi zmotne pravne presoje, da je šlo za fiktivno premestitev, dejansko stanje še ni bilo v zadostni meri razčiščeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela
Oseba, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše, to pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu res velja poseben režim, vendar to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Za presojo, ali je tožnik v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je potrebno ugotoviti, ali je imel navodila in kakšna. S tem, ko je odšel v klet stanovanjskega bloka, v katerem živi in s tem, da je odšel z otrokom v bližnjo trgovino po nakupih, ni kršil navodil izbrane zdravnice, kot je pojasnila izbrana zdravnica v pisni izjavi, v kateri je tudi zapisala, da ne bi pa kršil njenih navodil niti v primeru, če bi sam odšel po nakupih v bližnjo trgovino. Iz pisne izjave izbrane zdravnice sicer izhaja, da je dobil navodila, da mora biti doma ter da so mu dovoljeni le izhodi na pregled v ambulanto in na predpisane terapije, vendar pa s tem, ko je odšel v trgovino po nakupih nujno potrebnih živil z otrokom, ni kršil prejetih navodil o ravnanju v času bolniške odsotnosti.
srečanje vozil - pravila srečanja - srečanje na ozki cesti
Za očitek protipredpisnega ravnanja po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP je pogoj dovolj široko vozišče, ki omogoča srečanje dveh udeležencev in v tem primeru iz te določbe izhaja tudi način, ki takšno srečanje omogoča. Nasproti temu pa določba tretjega odstavka člena 55 ZPrCP zapoveduje ravnanje udeležencev ob srečanju na ozki cesti, zooženem delu ceste, ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom, kjer je to oteženo in nalaga voznikom v takih primerih vzvratno vožnjo in to tistemu vozniku, ki to lahko stori lažje. V tem delu pa je prvostopno sodišče,v izpodbijano sodbo pravilno povzelo določbo tretjega odstavka člena 55 ZPrCP in jo nato napačno označilo z odstavkom (četrti odstavek člena 55 ZPrCP), kar pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne vpliva na pravilne zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da takšen očitek storilki ne izhaja iz dejanskih navedb (kratek opis dejanskega stanja) prekrškovnega organa, na katerega je sodišče zaradi objektivne identitete med odločbo prekrškovnega organa in sodbo vezano.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Ker je tožena
stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je ukinila delovno mesto poslovnega sekretarja, ki ga je zasedala tožnica, naloge tožnice pa sedaj opravlja več drugih delavcev, del pa jih je postal nepotreben (npr. zaradi avtomatske telefonske tajnice), je podan utemeljen poslovni razlog. Zato je bila tožnici zakonito redno odpovedana pogodba o zaposlitvi.
Bistveni pogoj za priznanje varstvenega dodatka je, da lastni dohodek vlagatelja oziroma družine ne presega višine premoženjskega cenzusa, določenega v višini minimalnega dohodka vlagatelja oz. družine. Ker lastni dohodek družine tožnika presega minimalni dohodek za varstveni dodatek, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje varstvenega dodatka po 49. členu ZSVarPre.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015431
OZ člen 131, 131/1, 179. ZDSS-1 člen 38.
odškodninska odgovornost delodajalca - invalid - invalidska odločba - premestitev na drugo delovno mesto - stroški izvedbe dokaza z izvedencem
Tožnici je škoda nastala zaradi nespoštovanja invalidskih odločb s strani delodajalca. Tožena stranka po letu 2006, ko je tožnici naložila opravljanje zahtevnejših knjigovodskih del, ni več spoštovala odločb ZPIZ, s katerimi je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala fizično lažje in psihično nezahtevno delo v dnevnih izmenah s čim manj socialnimi kontakti s polnim delovnim časom, od leta 2008 dalje pa le s polovico delovnega časa. Znesek 3.000,00 EUR predstavlja, ob upoštevanju ugotovljenega obsega, trajanja in intenzivnosti duševnih bolečin ter polovičnega deleža vpliva ravnanj tožene stranke na zdravstveno stanje tožnice, pravično denarno odškodnino tako za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic.
Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da nosi stroške za izvedbo dokaza z izvedencem tožnica, saj so bili izpolnjeni pogoji iz 38. člena ZDSS-1, v skladu s katerim lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu.
Ustava RS člen 15, 23, 33, 35. ZKP člen 83, 371, 371/1-8, 435, 435/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - poseg v pravico do zasebnosti - dopustnost posega - snemanje izjave - pravica do sodnega varstva - presoja sorazmernosti ustavnih pravic - predlog za izločitev - izločitev po uradni dolžnosti
Kolikor se ugotovi, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, potem je potrebno tak dokaz iz spisa v vsakem primeru izločiti, torej tudi v primeru, če se sodišče odloči, da ga ne bo izvedlo. Čeprav je zagovornik obdolženke podal le predlog za izločitev dela zapisnika, pa mora sodišče na nezakonito pridobljene dokaze paziti po uradni dolžnosti in zato v tem delu ni bilo vezano na predlog obdolženkinega zagovornika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007053
KZ-1 člen 191, 191/1, 299. ZKP člen 355.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja - dokazna ocena
1. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Že iz dikcije pravkar navedene določbe je moč razbrati, da je prepovedana posledica tega kaznivega dejanja v tem, da se eden ali več članov iste družinske skupnosti znajde v podrejenem položaju.
2. Nikakršnega dvoma ni v tem, da je izguba ravnotežja in poznejši padec policistke posledica obtoženčevega aktivnega oz. hotenega početja, ne pa morebiti naključne izgube ravnotežja ob poskusu zaustavitve obtoženca s prijetjem za roko.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja nadomestila - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje v stanju invalidnosti - nov predpis
Ker je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 27. 5. 2013, ki je postala dokončna in izvršljiva, od 1. 3. 2013 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je toženec tožniku utemeljeno z dnem 13. 6. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, priznanega po prejšnjih predpisih (ZPIZ-1). Na podlagi odločbe z dne 27. 5. 2013 pa je imel toženec podlago za novo odmero nadomestila po ZPIZ-2 od 14. 6. 2013 dalje. V tožnikovem primeru bi določba 389. člena ZPIZ-2 (varstvo pravic po prejšnjih predpisih) in varstvo pravice do nadomestila za invalidnost, ki ga je tožnik pridobil na podlagi prejšnjih predpisov, to je ZPIZ-1, prišli v poštev le ob nespremenjenem stanju, torej če ne bi prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do poslabšanja v stanju invalidnosti.
denarna socialna pomoč - pravice iz javnih sredstev - pristojnost za odločanje - tujec
ZTuj-2 ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pravici do nujnega zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je skladno s ZSV odločanje o pravicah, ki so določene v ZSVarPre in ZUPJS, v pristojnosti centrov za socialno delo. Ti namreč odločajo o navedenih pravicah glede državljanov Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v primeru tujca, ki ima dovoljeno za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker ZSV ni posebej določal, kdo je pristojen za odločanje o vtoževanih pravicah v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 3. člena ZS navedeno pravno praznino pravilno zapolnilo. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti zakonska določila, ki urejajo druge podobne primere. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti centra za socialno delo neutemeljene.
podaljšanje pripora po vloženi obtožbi – priporni razlog ponovitvene nevarnosti – sorazmernost pripora – neogibnost pripora
Dejstvo je, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi po prejšnji obsodbi, v kakšnem trajanju je bila preizkusna doba določena in da ta še ni potekla, pa je bilo obdolžencu znano. Zato v tem primeru časovna odmaknjenost storitve kaznivega dejanja po prejšnji obsodbi nima pomembnega vpliva pri presoji ali je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zagovornik tudi ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženi brez zaposlitve in nima drugih rednih prihodkov. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.
Navedbe zagovornika, da naj bi prepoved oddaljitve iz stanovanja, prepoved stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo ter nadziranje hišnega pripora, ki ga izvaja policija ter grožnja s priporom v primeru kršitve, predstavljali zadostno jamstvo, da obdolženec hišnega pripora ne bo kršil, nimajo nikakršne teže, glede na to, da se obdolžencu očita storitev novega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v preizkusni dobi, torej kljub vedenju, da zaradi novega kaznivega dejanja lahko pride tudi do preklica pogojne obsodbe po prejšnji sodbi.
Tožeča stranka je bila s sklepom tožene stranke napotena, da lahko uveljavlja sodno varstvo pravic pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Na podlagi navedenega je tožeča stranka tudi vložila tožbo. Do vložitve tožbe in s tem do stroškov, ki jih je v pravdi imela tožena stranka, je tako prišlo po naključju, ki se je primerilo toženi stranki, ko je tožečo stranko napačno napotila na pravdo. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati 1. odstavek 156. člena ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna stroške postopka nakazati na račun Delovnega sodišča, saj je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč.