KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007053
KZ-1 člen 191, 191/1, 299. ZKP člen 355.
kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja - dokazna ocena
1. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Že iz dikcije pravkar navedene določbe je moč razbrati, da je prepovedana posledica tega kaznivega dejanja v tem, da se eden ali več članov iste družinske skupnosti znajde v podrejenem položaju.
2. Nikakršnega dvoma ni v tem, da je izguba ravnotežja in poznejši padec policistke posledica obtoženčevega aktivnega oz. hotenega početja, ne pa morebiti naključne izgube ravnotežja ob poskusu zaustavitve obtoženca s prijetjem za roko.
ZPIZ-2 člen 27, 391, 394. ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 37, 193, 399, 405.
starostna pokojnina - odmera - višina - brezposelna oseba - uživalec denarnega nadomestila za brezposelnost
V 394. členu ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Izjema določena v 394. členu ZPIZ-2 med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. Tožnica je bila na dan 31. 12. 2012 kot brezposelna oseba prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bila uživalka nadomestila za primer brezposelnosti, zato ne sodi med taksativno določene osebe v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnila po uveljavitvi ZPIZ-2.
ZP-1 člen 155, 155/1, 155/1-8. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
javni red in mir - kratek opis dejanskega stanja - absolutna bistvena kršitev
Prekrškovni organ je namreč v prilogi citiranega PN pod rubriko “kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov” med drugim tudi jasno zapisal, kot očitek storilcu, “da se je oškodovanec zaradi izrečenih groženj in nasilnega vedenja počutil prestrašenega in ogroženega”, kar je naknadno povzeto še v kratek opis dejanja in dokazov, kar je prejel tudi storilec na kraju samem. Zato so skromni razlogi v izpodbijani sodbi za tako sprejeto odločitev ne le v nasprotju s spisovnim gradivom, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ, temveč so tudi izrazito pomanjkljivi, saj se prvostopno sodišče ni opredelilo do celotnega opisa dejanskega stanja, ki ga je ob izdani PN zapisal prekrškovni organ.
Posamičnega upravnega akta, s katerim je bila dokončno in pravnomočno priznana določena višina denarne socialne pomoči, v rednem postopku ni dopustno razveljaviti za nazaj. V pravnomočno urejena pravna razmerja je glede na ustavnopravna jamstva iz 158. člena Ustave Republike Slovenije dopustno z odpravo, razveljavitvijo ali spremembo posegati le po postopku in na način, določenim v zakonu. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi v ZUP. Razveljavitev odločbe namreč ne more imeti drugačnih pravnih posledic pri izvajanju ZSVarPre, kot so opredeljeni z ZUP. V 281. členu ZUP pa je med drugim določeno, da se v primeru razveljavitve ne odpravijo pravne posledice, ki so iz odločbe, ki se razveljavlja, že nastale, ne morejo pa nastati nobene nadaljnje posledice. Razveljavitev pravnomočnega posamičnega upravnega akta lahko učinkuje le ex nunc, torej za naprej. Ker sodišče prve stopnje v tem obsegu materialnih določb ZUP ni pravilno uporabilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo odpravilo v celoti, prvostopenjsko upravno odločbo pa spremenilo tako, da je datum 1. 2. 2013, s katerim je nedopustno retroaktivno razveljavljena dokončna odločba z dne 10. 9. 2012, nadomestilo z datumom 24. 4. 2013 (z dnem izdaje prvostopenjske odločbe). To pomeni, da je prejšnji pravnomočni posamični upravni akt razveljavljen z dnem izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe.
Ustava RS člen 15, 23, 33, 35. ZKP člen 83, 371, 371/1-8, 435, 435/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - poseg v pravico do zasebnosti - dopustnost posega - snemanje izjave - pravica do sodnega varstva - presoja sorazmernosti ustavnih pravic - predlog za izločitev - izločitev po uradni dolžnosti
Kolikor se ugotovi, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, potem je potrebno tak dokaz iz spisa v vsakem primeru izločiti, torej tudi v primeru, če se sodišče odloči, da ga ne bo izvedlo. Čeprav je zagovornik obdolženke podal le predlog za izločitev dela zapisnika, pa mora sodišče na nezakonito pridobljene dokaze paziti po uradni dolžnosti in zato v tem delu ni bilo vezano na predlog obdolženkinega zagovornika.
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.
Podano je protipravno ravnanje toženca (delavca) kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti delavca, ki je kljub zakonskim omejitvam gotovinskega poslovanja odšel v Avstrijo in pri Posojilnici...., brez izrecnega pooblastila tedanjega direktorja, z depozitnega računa tožeče stranke (delodajalca) dvignil dva zneska v skupni vrednosti 6.200,00 EUR, ne da bi za to imel posebno odločbo oziroma pooblastilo takratnega direktorja, na podlagi katerega bi se povišal limit blagajniškega poslovanja, ki je bil takrat 1.500,00 EUR.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 233.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela
Oseba, ki se zdravi, je dolžna upoštevati zdravnikova navodila, saj ji le-ta pomagajo k hitrejši ozdravitvi oziroma ji povedo, da se mora izogibati ravnanj, ki bi lahko negativno vplivala na potek zdravljenja. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše, to pa ne pomeni, da delavec v tem času ne sme izvrševati niti tistih običajnih vsakodnevnih opravil in dejavnosti, ki jih sicer lahko opravlja poleg svojega dela pri delodajalcu. Za ravnanje delavca v bolniškem staležu res velja poseben režim, vendar to ne pomeni, da vsaka krajša odsotnost z doma pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Za presojo, ali je tožnik v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je potrebno ugotoviti, ali je imel navodila in kakšna. S tem, ko je odšel v klet stanovanjskega bloka, v katerem živi in s tem, da je odšel z otrokom v bližnjo trgovino po nakupih, ni kršil navodil izbrane zdravnice, kot je pojasnila izbrana zdravnica v pisni izjavi, v kateri je tudi zapisala, da ne bi pa kršil njenih navodil niti v primeru, če bi sam odšel po nakupih v bližnjo trgovino. Iz pisne izjave izbrane zdravnice sicer izhaja, da je dobil navodila, da mora biti doma ter da so mu dovoljeni le izhodi na pregled v ambulanto in na predpisane terapije, vendar pa s tem, ko je odšel v trgovino po nakupih nujno potrebnih živil z otrokom, ni kršil prejetih navodil o ravnanju v času bolniške odsotnosti.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku je ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa mora biti izpolnjen tudi pogoj, določen v 42. členu ZPIZ-2, to je, da ima tožnik dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravice od sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 37, 38, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 143, 143/2, 221, 221/1, 221/2. ZPP člen 286b, 337, 337/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da se je v času bolniškega staleža prek oddaljenega dostopa prijavil v računalnik tožene stranke z uporabniškim imenom in geslom druge delavke in z informacijskega sistema tožene stranke prenesel celotno vsebino map, v katerih so bile datoteke z osebnimi podatki zaposlenih in študentov ter zaupni podatki o poslovanju tožene stranke, kar vse šteje za poslovno skrivnost. Očitane kršitve predstavljajo utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Presoja, kateri stroški so potrebni za izvršbo, je namreč odvisna od okoliščin primera; poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.
Večinska sodna praksa stoji na stališču, da določbe 197. člena ZIZ ni mogoče razlagati tako, da imajo vsi izvršilni stroški vseh upnikov avtomatično prednost pri poplačilu, pač pa v to kategorijo prednostnega poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ sodijo le tisti stroški, ki so bili potrebni za opravo konkretne nepremičninske izvršbe.
ZPP člen 105a, 155, 158, 158/1, 359. ZST-1 člen 36. ZST-1 tarifna številka 4021.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – neplačilo sodne takse za tožbo – domneva umika tožbe – umik tožbe – povrnitev pravdnih stroškov – pravdni stroški – materialni izdatki – stroški kartuš – stroški fotokopiranja – prepoved spremembe na slabše – potrebni stroški – ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – sodna taksa z a ugovor zoper sklep o izvršbi
Stroška nakupa kartuš kot potrebnega pravdnega stroška toženka ne more prevaliti na tožnico, ne glede na to, da navaja, da je bil to edini način, da do izteka roka pošlje svojo vlogo. Če bi toženka v svojih zadevah ravnala z zadostno skrbnostjo, bi vlogo sestavila dovolj zgodaj in ceneje poskrbela za dodatne izvode (s fotokopiranjem).
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljeni dokazi – nezakonita sprožitev davčnega postopka – prekoračitev obtožbe – identiteta med obtožbo in sodbo – vezanost na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja – uporaba milejšega zakona – pravice obrambe – pregled spisa – dokazni predlogi – zavrnitev dokaznih predlogov – pisna izdelava sodbe – prekoračitev roka za pisno izdelavo sodbe – vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – davčna zatajitev – zakonski znaki kaznivega dejanja – pravna opredelitev kaznivega dejanja – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – posebni pogoj – stranska denarna kazen – odvzem premoženjske koristi – pritožba zoper sklep, s katerim je bil ugovor zoper obtožnico zavrnjen – dovoljenost pritožbe – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane.
Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti.
Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe.
V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi, da obtoženec v treh letih po pravnomočnosti sodbe vrne 228.179,42 EUR premoženjske koristi, ki predstavlja višino premalo plačane dohodnine za leto 2005, nima pravne podlage.
Res je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec obravnavani kaznivi dejanji storil iz koristoljubnosti, vendar v takem primeru izrek stranske denarne kazni ni obvezen (drugi odstavek 36. člena KZ). Slednje ob upoštevanju v izpodbijani sodbi navedenih olajševalnih okoliščin in zlasti tega, da je s to sodbo, kar bo še obrazloženo, obtožencu izrečen ukrep odvzema premoženjske koristi v višini 228.179,42 EUR, ki že sam po sebi predstavlja veliko finančno obremenitev, ne pritrjuje predlogu višje državne tožilke za izrek stranske denarne kazni.
Obtoženec je s kaznivim dejanjem, ki se nanaša na leto 2005, pridobil premoženjsko korist v višini 228.179,42 EUR, kot znaša višina premalo plačane dohodnine za to leto, zato bi moralo sodišče prve stopnje obtožencu izreči ukrep odvzema premoženjske koristi.
preklic pogojne obsodbe – poseben pogoj – redno plačevanje preživnine – neodzivanje na vabila sodišča
Glede na to, da se je obsojeni odzival z delnimi plačili zneskov zgolj ob pretnjah s preklicem pogojne obsodbe, se pritožbeno sodišče povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se obsojenec izmika izpolnjevanju obveznosti, saj neizpolnitev naložene obveznosti ni posledica objektivnih okoliščin, ki bi nastale po pravnomočnosti pogojne obsodbe. Glede na to, da je obsojenec specialni povratnik in da mu je sodišče enkrat že podaljšalo rok za izpolnitev zaostalih preživninskih obveznosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe pravilna.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 90, 90-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ekonomski razlog - mobbing - absolutno neutemeljen odpovedni razlog
Po določbi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji med drugim zatrjevala, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi odškodninske tožbe, ki jo je vložila zaradi kršitve prepovedi trpinčenja (mobinga) na delovnem mestu zoper toženo stranko, nekaj več kot tri mesece pred sporno odpovedjo. Po 2. alineji 90. člena ZDR-1 med absolutno neutemeljene odpovedne razloge spada tudi vložitev tožbe zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti (kamor spada tudi zakonsko določena obveznost varovanja dostojanstva delavca pri delu iz 47. člena ZDR-1) pred sodnimi organi. Ker je tožnica zatrjevala obstoj neutemeljenih odpovednih razlogov in predlagala izvedbo dokazov, tožena stranka, ki je zatrjevala, da vložitev tožbe ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je tudi predlagala nasprotne dokaze, bi moralo sodišče izvesti dokazni postopek tudi v tej smeri. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, tj. ali je bila odpoved tožnici v resnici podana iz objektivnega razloga, torej iz razloga v sferi tožene stranke, ali pa je bil v resnici razlog, povezan z osebo tožnice oziroma njenim ravnanjem - vložitvijo tožbe zoper toženo stranko pred delovnim sodiščem. Ker je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerij, ni nobene podlage, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila upoštevala tudi njene starše in je ni obravnavala kot samsko osebo. Niti ni takšna podlaga podana v 2. odstavku 10. člena ZUPJS, v katerem je določeno, da se v primeru, če je vlagatelj otrok, ki so ga starši dolžni preživljati, poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo tudi starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo ter sorojenci, ki so jih starši dolžni preživljati. Upravičenka ni oseba, ki bi jo bila starša dolžna preživljati, ne glede na to, da jima je bila podaljšana roditeljska pravica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kljub temu, da je bila roditeljska pravica za tožnico podaljšana, ne obstaja obveznost njenih staršev v smislu preživljanja in je zato upravičenko šteti kot samsko osebo na podlagi 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Zaradi nepravilne in nezakonite odločitve tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V 113. členu ZUP je določeno, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med drugim tudi za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa. Ker se je v obravnavanem primeru postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika in ne po uradni dolžnosti, tožnik sam nosi stroške zastopanja v predsodnem postopku, ne glede na to, da se je postopek zanj končal ugodno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani sklep glede stroškov postopka spremenilo tako, da je ustrezno spremenilo znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku.
Za obravnavanje ugotovitvene tožbe, tako kot sicer vsake tožbe, pa mora biti podan tudi osnovni pogoj za pravdni postopek, to je, da se s sodno intervencijo razreši spor med tistim, ki to razrešitev zahteva, in tistim, s katerim je slednji v sporu. To pomeni, da tisti, ki za razrešitev spora zahteva intervencijo sodišča, tožbo uperi zoper osebo, ki mu nekaj dolguje, preprečuje, ali pa (kot je običajno pri ugotovitvenih tožbah) zanika obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja.
Postopek s pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari je končan z ustavitvijo postopka zaradi umika pritožbe pred sejo senata pritožbenega sodišča. Taksna obveznost za postopek o pritožbi, za katero količnik odmere od vrednosti spornega predmeta iz 16. člena ZST-1 po tar. št. 2121 znaša 0,9, se zato zmanjša na količnik 0,45.
spor majhne vrednosti - prekoračitev tožbenega zahtevka - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Prekoračitev tožbenega zahtevka je sicer absolutno bistvena kršitev postopka, vendar pa ne predstavlja kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zato te kršitve, četudi je do nje prišlo, v postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.
srečanje vozil - pravila srečanja - srečanje na ozki cesti
Za očitek protipredpisnega ravnanja po določbi prvega odstavka člena 55 ZPrCP je pogoj dovolj široko vozišče, ki omogoča srečanje dveh udeležencev in v tem primeru iz te določbe izhaja tudi način, ki takšno srečanje omogoča. Nasproti temu pa določba tretjega odstavka člena 55 ZPrCP zapoveduje ravnanje udeležencev ob srečanju na ozki cesti, zooženem delu ceste, ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom, kjer je to oteženo in nalaga voznikom v takih primerih vzvratno vožnjo in to tistemu vozniku, ki to lahko stori lažje. V tem delu pa je prvostopno sodišče,v izpodbijano sodbo pravilno povzelo določbo tretjega odstavka člena 55 ZPrCP in jo nato napačno označilo z odstavkom (četrti odstavek člena 55 ZPrCP), kar pa po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne vpliva na pravilne zaključke v izpodbijani sodbi o tem, da takšen očitek storilki ne izhaja iz dejanskih navedb (kratek opis dejanskega stanja) prekrškovnega organa, na katerega je sodišče zaradi objektivne identitete med odločbo prekrškovnega organa in sodbo vezano.