ZUS-1 poprave sodbe ne ureja, zato je treba v tem pogledu uporabiti določbe ZPP. Zaradi popolne odsotnosti ureditve tega procesnega instituta v ZUS-1 je treba njegovo ureditev v ZPP šteti za celovito in izključno. To pa pomeni, da je treba tudi dovoljenost pritožbe zoper popravni sklep presojati po določbah ZPP in ne po prvem odstavku 82. člena ZUS-1. Ker je po prvem odstavku 363. člena ZPP pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena, razen kadar je izrecno izključena, je tudi obravnavana pritožba dovoljena.
Popravni sklep se ne sme nanašati na oblikovanje volje sodišča oziroma z njim ni dopustno popravljati ali dopolnjevati razlogov za odločitev.
sklep Vlade RS - ni posamični akt - izkazana javna korist - začasna uporaba tujega zemljišča - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Slep Vlade, sprejet na podlagi drugega odstavka 204. člena ZUreP-3, s katerim ta ugotovi, da je gradnja objekta na tam navedenih nepremičninah in s tem povezana začasna uporaba sosdenjih parcel nujno potrebna in v javno korist, ni posamični akt v smislu 2. člena ZUS‑1, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. ZPP člen 287, 287/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - bolezen prosilca - zdravstveno stanje - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - zavrnjena začasna odredba - ugoditev pritožbi
Pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku del pravice do izjave, ta pa je neposreden in najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Načeloma iz pravice stranke do predlaganja dokazov za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna, izvede. Če jih ne, mora za to imeti ustavnodopustne razloge in z njimi seznaniti tudi stranko. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora biti torej ustrezno obrazložena, če ni, gre za kršitev 22. člena Ustave.
Obveznost opredelitve sodišča do strankinih dokaznih predlogov določa tudi drugi odstavek 287. člena ZPP, po katerem mora sodišče predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrniti in v sklepu navesti, zakaj jih je zavrnilo. Razlogi za to lahko izhajajo iz samega dokaznega sklepa o zavrnitvi dokazov na glavni obravnavi ali iz sodne odločbe o glavni stvari.
Po 4. členu ZUS-1 je mogoče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, presojati v upravnem sporu le, če so ta posamična dejanja oziroma ti posamični akti že nastali in če lahko povzročajo učinke v razmerju do pravnega položaja tožnika. To izhaja tako iz same narave upravnega spora, kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).
URS člen 22, 23. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
zavrženje tožbe - mejna obravnava - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - pogoji za sodno varstvo - izpodbijani akt ni upravni akt - dopis - opravljanje geodetskih storitev - zavrnitev pritožbe
Postopek v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ima procesno naravo, saj omogoča le, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek o izdaji upravnega akta o glavni stvari vrne v stanje, v kakršnem je bil pred zamudo. S sklepi, izdanimi v zvezi s tem procesnim institutom, se torej postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ne obnovi, ustavi ali konča v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, temveč se z njimi odloči zgolj o pravočasnosti posameznega procesnega dejanja v okviru tega postopka. Zato ti sklepi ne pomenijo končne odločitve o glavni stvari in ne uživajo samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, temveč se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo teh sklepov uveljavljajo hkrati s tožbo zoper odločbo o glavni stvari.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva in dokazi - opravičljiv razlog - ugovor nevednosti - zavrnitev pritožbe
Zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne pri presoji upravičenosti do mednarodne zaščite, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
delodajalec kot porabnik proračunskih sredstev - zakonitost izplačila - dodatek k plači - inšpekcijski nadzor - zapisnik - odprava nepravilnosti - upravna inšpekcija - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zapisnik, izdan v okviru upravne inšpekcije, o izvajanju ukrepov (v zvezi z odločitvijo o ugovoru, ki postane njegov del) ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, niti ne posega v pravni položaj pritožnice.
predlog za dopustitev revizije - tožba v upravnem sporu - prekluzija pri uveljavljanju kršitve postopka - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je v pripravljalni vlogi, vloženi po izteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, dopustno navajanje novih (drugih) očitkov o kršitvi pravil postopka na podlagi procesnega dejanskega stanja, ki v tožbi ni bilo navedeno?
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-5, 36/1-6.
dve vlogi - nična odločba - tožba zoper dokončen upravni akt - pravni interes - upravni postopek ni končan - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - procesne predpostavke
Ocena sodišča prve stopnje, da o tožnikovih zahtevah z dne 22. 2. 2023 in 28. 3. 2023 še ni bilo dokončno odločeno, je napačna. Tožena stranka je z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, za nično izrekla odločbo Inštituta za novojše zgodovino, ker vloga z dne 22. 3. 2023 ni pomenila zahteve za dostop do informacije javnega značaja in je zato postopek tekel brez zahteve stranke. To pomeni, da se je s tako odločitvijo tožene stranke postopek odločanja o dostopu do informacije javnega značaja na podlagi te vloge za tožnika končal.
Tožniku pravnega interesa za vložitev tožbe zoper navedeno odločbo ni mogoče odreči niti z utemeljevanjem, da je naknadno vložil izrecno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 28. 3. 2023, ki se, kar med strankama ni sporno, prav tako nanaša na podatke projekta Žrtvoslovnega seznama. Glede te zahteve se vodi ločen upravni postopek in v času odločanja sodišča prve stopnje o njej še ni bilo odločeno. Šele če bi bilo zahtevi z dne 28. 3. 2023 ugodeno ali o njej pravnomočno odločeno, bi bila podana procesna ovira (neizpolnjenost procesne predpostavke pravnega interesa) in s tem razlog za zavrženje tožbe.
ZS člen 62a, 62a/2, 62a/3. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/5. ZUS-1 člen 40, 40/3, 64, 64/1, 64/5.
zmotna uporaba materialnega prava - prosta presoja Sodnega sveta - odločanje po prostem preudarku - imenovanje predsednika okrožnega sodišča - število mandatov - izključitveni razlog - ugoditev tožbi
Prosti preudarek izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnega sveta. Kadar ima organ pooblastilo, da odloča po prostem preudarku, posameznik nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino, a odločanje po prostem preudarku tudi ne pomeni pravno nevezanega odločanja.
Mandatni sistem predvideva iztek mandata aktualnemu predsedniku sodišča in periodično objavo javnega poziva sodnikom k vložitvi kandidatur za prosto mesto predsednika sodišča. Glede na to, da zakon omogoča neomejeno ponavljanje mandatov, ima aktualni predsednik sodišča kot kandidat v izbirnem postopku ob upoštevanju zahtev načela enakosti možnost (ponovnega) imenovanja. Stališče toženke, da mandatni sistem »predvideva ciklično menjavanje predsednikov sodišč,« ni sprejemljivo, ker ni združljivo s stališčem o zakonsko urejeni možnosti neomejenega ponavljanja mandatov.
Zakonodajalec je izbral možnost neomejenega ponavljanja mandatov in torej iz izbire ni á priori izključil kandidatov, ki so že pridobili izkušnje z vodenjem sodišča. To ne pomeni, da je navedeni kriterij vselej in v vseh primerih neupošteven. Kandidat, ki je aktualni predsednik, prav zato, ker nima zagotovljenega večnega in avtomatiziranega ponavljanja mandata, nima á priori prednosti zgolj zato, ker je sodišče uspešno vodil in sodišče dosega dobre poslovne rezultate. Vendar na drugi strani tudi zgolj zato, ker je sodišče že vodil, ni neprimeren kandidat, ker ta okoliščina ni skladna s pričakovanji toženke po raznolikosti v vodenju sodišča in se (poenostavljeno) z javnim pozivom „išče“ kandidat, ki bo (tudi) temu kriteriju lahko zadostil.
Kadar zakon za odločanje pomembno vsebino določno opredeli, s tem zameji prostor presoje za prosti preudarek. Tudi zakonsko določno opredeljena možnost neomejenega ponavljanja mandatov predsednika sodišča v drugem odstavku 62. a členu ZS omejuje prostor proste presoje pri odločanju po prostem preudarku. Toženkino stališče, po katerem je razlog za neizbiro edinega kandidata (ki je aktualni predsednik sodišča) to, da stopa v ospredje potreba po raznolikosti v vodenju sodišča, namreč izvotli jasno in nedvoumno odločitev zakonodajalca, da določi zakonske pogoje za imenovanje na mesto predsednika na način, da ne omeji možnosti ponavljanja mandatov.
ZUP člen 274, 274/2. ZUS-1 člen 5, 5/1, 36, 36/1-4.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odprava oziroma razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - odloženo sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso presodilo, da v primeru uporabe nadzorstvene pravice z razveljavitvijo upravne odločbe (gradbenega dovoljenja) na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP, tudi v obravnavani zadevi postopek odločanja toženke ni končan. Posledično tudi ni mogoče v upravnem sporu izpodbijati upravne odločbe toženke, s katero je bilo v obravnavani zadevi uporabljeno navedeno izredno pravno sredstvo. Zato je tudi pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri se tožba zavrže s sklepom, če sodišče ugotovi, da se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Kolikor je pritožbo mogoče razumeti kot ugovor neustavnosti zakonske ureditve, ki ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva (25. in 23. člen Ustave), Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da je v takih primerih sodno varstvo zgolj odloženo iz sistemsko razumnih razlogov in ne odvzeto. Gre torej za način izvrševanja navedenih ustavnih pravic in ne za poseganje vanju, zato neustavnosti določbe 5. člena ZUS-1 ni mogoče prepoznati. Tožnik bo namreč tudi v nadaljnjem postopku zoper novo izdano odločbo imel še nadalje možnost uveljavljati tudi vse ugovore, zaradi katerih je bila (po njegovem mnenju) uporaba nadzorstvene pravice iz 274. člena ZUP nezakonita, sodišče pa bo v novem upravnem sporu ob ustreznem tožbenem zahtevku lahko odpravilo tudi odločbo, ki jo tožnik želi izpodbijati v tem upravnem sporu.
predlog za dopustitev revizije - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - ponovljeni postopek pred sodiščem - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - dopolnilna odločba - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je ugotovitev sodišča, da je sprememba IED dovoljenja, ki je bilo izdano povsem neodvisno od ugotovitve, ali dovoljena dejavnost predstavlja tveganja večjih nesreč, samostojna zaključena celota, za katero sme organ izdati odločbo, pravilna in skladna z načelom preventivnosti?
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - tožba po 4. členu ZUS-1 - izpodbojna tožba - zagotovljeno drugo sodno varstvo - sistemske pomanjkljivosti - ponavljanje tožbenih navedb - zavrnitev pritožbe
Vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice, kot je na primer opustitev postavitve tolmača, ne vpliva na obveznost predaje, prosilec pa lahko s tem povezano sodno varstvo (enako kot to velja za ostale zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) uveljavlja v Republiki Hrvaški.
EZ-1 člen 160, 216, 216/2, 250, 251, 252, 253,255. Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (2015) člen 12, 13, 14, 50, 50/2.
dopuščena revizija - revizija tožene stranke - združitev revizij v skupno obravnavo - omrežnina - sistemski operater distribucijskega omrežja - stroški obratovanja in vzdrževanja - izčrpanje pravnih sredstev - splošni akt - javno pooblastilo - pravila stroke - zavrnitev revizije
V postopku ugotavljanja presežka oziroma primanjkljaja omrežnine že po naravi stvari ne moremo govoriti o dodatnem upoštevanju novih nepredvidenih stroškov, če so bili ti stroški upoštevani (torej predvideni), tj. priznani že v regulativnem okviru za obdobje, v katerem so ti stroški nastali. Ali gre v vsakem konkretnem primeru za tak strošek, pa je vprašanje dejanskega stanja, tj. ugotavljanja dejstev, iz katerih izhaja, da je bil strošek v regulativnem okviru upoštevan kot nadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (NSDV). Ni pa mogoče te ugotovitve sprejeti kar na podlagi splošnega stališča, da so vsi stroški nalog iz 160. člena EZ-1, nadzorovani stroški.
Iz zakonske ureditve EZ-1 in določb Akta o metodologiji 2015 izhaja, da ima določitev upoštevanja obravnavanih nenadzorovanih stroškov svoj smisel le, če se kot "nove naloge" po tej določbi razume ne le nove, z zakonom določene obveznosti (torej ne le nove naloge poleg nalog iz 160. člena EZ-1), temveč tudi s katerimkoli splošnim aktom na novo določeno obveznost oziroma opravilo ali nov način izvajanja oziroma zagotavljanja že določenih obveznosti oziroma zahtev, ki jih ni mogoče izpolniti brez dodatnih stroškov. Tudi zakonsko določene operaterjeve obveznosti (npr. v 252., 268., 470., 448., 449., 450. in 355. členu EZ-1) je mogoče spremeniti z novim zakonom ali z novim podzakonskim predpisom določiti spremembo načina njihovega izvajanja. Pri tem pa ni nobenega razumnega razloga za razlikovanje upravičenosti med stroški, ki nastanejo zaradi nove predpisane obveznosti in stroški, ki nastanejo zaradi spremembe že predpisane obveznosti. Enako velja za (nepredvidene in zato t. i. nenadzorovane) stroške novega načina njenega izvajanja.
Pravilno je stališče Upravnega sodišča, po katerem je med dejanske nenadzorovane stroške delovanja in vzdrževanja (DNNSDV) mogoče upoštevati nepredviden strošek, če je ta povezan z novimi, z zakonom ali z drugimi predpisi določenimi obveznostmi ali načini izvajanja že določenih obveznosti. Revizijski očitek, da je Upravno sodišče štelo, da je bistvena le novost stroška in ne novost naloge pa je neutemeljen, saj ugotavljanje upravičenosti stroškov na podlagi tega stališča ne pomeni, da se vsi novonastali stroški avtomatično in v celoti priznajo kot upravičeni. Vprašanje, ali je nek konkreten strošek povezan z novimi ali spremenjenimi obveznostmi, namreč ni vprašanje razlage obravnavane določbe Akta o metodologiji 2015, temveč vsebine konkretnega predpisa, ki tako obveznost določa in presoje, ali je nek strošek dodaten in kot tak povezan s to novo obveznostjo. Povedano drugače, presoja o upravičenosti stroška terja ugotovitev vzročno posledične zveze med sprejetjem predpisa, ki operaterju nalaga nove obveznosti, in nastankom konkretnega stroška, saj tudi EZ-1 v 251. členu upravičene stroške opredeljuje kot stroške za izvajanje nalog operaterja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - tujci - prosilec za azil - zavrnitev pritožbe
Za presojo ugovora o sistemskih pomanjkljivostih aziilnega sistema so pomembne pomanjkljivosti azilnega sistema v povezavi z okoliščinami, v katerih se prosilec znajde ob ali po predaji na podlagi dublinske uredbe, ne pa okoliščine v zvezi z osebami, ki nelegalno vstopijo na hrvaško ozemlje.
Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
Neločljivi del zahteve po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici je tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva, v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve upravnega postopka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 16.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi Avstriji - vzdrževana oseba - bolezen - pomoč družinskih članov - nestrinjanje z dokazno oceno - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - pavšalne navedbe - zavrnitev pritožbe
Za uporabo določbe 16. člena (Vzdrževane osebe) Uredbe Dublin III, na katero se sklicuje pritožnik, mora biti podanih več objektivnih elementov (tj da je prosilec resno bolan, pri čemer mora biti njegovo zdravstveno stanje takšno, da je odvisen od svojega otroka; da mora ta otrok v državi članici prebivati zakonito; da je med prosilcem (staršem) in otrokom, od katerega je starš zaradi resne bolezni odvisen, družinska vez obstajala že v državi izvora; da je otrok zmožen nuditi pomoč resno bolnemu staršu; da morata prosilec in otrok pisno izraziti željo po tem, da ostaneta skupaj), ki bi jih moral zatrjevati in dokazati pritožnik.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - varna izvorna država
Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe, da je pritožnik s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti posplošeno sklicevanje na načelo nevračanja.
odločba sodnega sveta - pravnomočna odločba - pravdni postopek - pravica do poštenega sojenja - zakoniti sodnik - zavrženje tožbe - pravni interes - položaj stranke v postopku
Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. Skladno s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS 1 sodišče tožbo zavrže, tudi če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.
Tožnica pravni interes za vložitev tožbe izkazuje z navedbami, da naj bi ji bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice, saj naj bi v postopku imenovanja konkretne sodnice prišlo do kršitve nacionalnega prava Republike Slovenije. Vendar ob tem tožnica ne trdi, da bi imela v postopku izdaje izpodbijane odločbe položaj stranke oziroma položaj prizadete osebe s položajem stranke. Ob takem stanju stvari tožnica torej v obravnavani zadevi ne more biti stranka v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva in dokazi - vsebinsko prazna pritožba
Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev glede priznanja mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 20, 28,52, 52-1, 52-2, 61. ZPP člen 115, 286b, 286b/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna država - prekluzija pri uveljavljanju procesne kršitve
Stranka (oziroma smiselno njen pooblaščenec) mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej tudi v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Zgolj slaba ekonomska situacija v državi, ki ji je podvrženo veliko prebivalcev, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Škoda iz 28. člena ZMZ-1 namreč ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.