Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno. Pritožnik tega ni storil, zato Vrhovno sodišče nima razloga, da bi dejansko stanje, kot ga je ugotovilo in to tudi jasno, prepričljivo in logično obrazložilo sodišče prve stopnje, štelo za zmotno ugotovljeno.
Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil, kot pritožniku, ustavljen zaradi umika (in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1), vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1).
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik ugotovitve Upravnega sodišča, da ni navedel niti izkazal pogoja po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, namreč utemeljenega strahu pred preganjanjem iz katerega od razlogov po tej določbi, ne izpodbija. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati ponavljanje splošnih navedb o pomanjkljivostih v sistemu (slab dostop do zdravstvenih storitev, omejitev ekonomskih in socialnih pravic), za katere je odgovorna država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Podrobnejših navedb o individualni grožnji pritožnik ni podal, tudi ugotovitev, da prihaja iz varne izvorne države, pa izpodbija zgolj z navedbami o slabem ekonomskem oziroma socialnem položaju. V zadevi ni bila sporna resničnost oziroma vsebina pritožnikovih dejanskih navedb, temveč njihovo pravno vrednotenje.
Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med pritožnikom in toženko ni bilo sporno, zato so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. To pa pomeni, da opustitev izvedbe glavne obravnave in zaslišanja pritožnika tudi ni bila v nasprotju z zahtevami poštenega postopka iz 22. člena Ustave.
Pritožnik obrazloženo ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, in sicer da zatrjevanih groženj tožnikovih stricev ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja 27. člena ZMZ-1, da njegovih težav niso povzročili subjekti preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1 in da so tožbene navedbe, da policija zaradi dejstva, ker je Amazig, ne bi naredila ničesar, nedovoljene tožbene novote. Pritožnik prav tako obrazloženo ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko sklepala, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.
Posebna pritožba, ki jo je mogoče vložiti na podlagi šestega odstavka 32. člena ZUS-1, se nanaša le na primere, ko je sodišče vsebinsko odločilo o predlagani začasni odredbi.
Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Morebitno zastaranje (dela) terjatev iz seznama izvršilnih naslovov, ki naj bi po navedbah pritožnika nastopilo po začetku sodne izvršbe, ne pomeni, da se je spreminjal sam izvršilni naslov. Če zastaranje terjatve nastopi po izdaji sklepa o izvršbi in izvršilnega naslova, to ne vpliva na zakonitost teh dveh aktov, in tega tudi ni mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper ta dva akta, pač pa je to razlog za (delno) ustavitev izvršbe. Če izvršba davčnih ali drugih javnopravnih terjatev poteka v obliki sodne izvršbe je zato poznejše zastaranje mogoče uveljavljati v postopku sodne izvršbe, kot je pritožniku že pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.
Pritožnica-notarka s sedežem v Murski Soboti ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje razpisa, ker na njem ne kandidira in nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem, pri čemer niti Odredba o številu notarskih mest na njenem območju ne posega v njen pravni položaj. Dejanski interes, da ne bi bil imenovan notar na območju, kjer opravlja notarsko službo, pa ne pomeni posega v svobodo dela niti posega v enakost pred zakonom.
Pritožbene navedbe drugega pritožnika so usmerjene v preprečitev potencialno nezakonitega postopka imenovanja notarja, zato z njimi ni mogoče utemeljiti, da je bilo že s samim razpisom poseženo v pritožnikov pravni položaj sodelujočega v tem postopku. Do posega bo lahko prišlo šele, če bo kdo od kandidatov imenovan za notarja, saj je postopkovna zakonitost (na katero se nanaša navedeni 22. člen Ustave) sestavni del presoje zakonitosti izdanega upravnega akta. O njej odloča sodišče v upravnem sporu iz 2. člena ZUS-1, zato tožba iz 4. člena ZUS-1 v teh primerih ni dovoljena (saj je neizbranim kandidatom zagotovljeno drugo sodno varstvo). To tudi pomeni, da bo pritožniku sodno varstvo zagotovljeno z možnostjo vložitve tožbe zoper odločbo o imenovanju notarja.
Nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora pristojni organ za BPP pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za postopke, ki niso zajeti v 7. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči, tj. se ne vodijo pred sodiščem ali organom za poravnavanje - kot je zaslišanje osumljenca pred policijo - odločati o obstoju vsebinskega pogoja po 24. členu ZBPP?
V drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 je podlaga le za to, da mora operater nositi stroške uporabnika, ki so posledica zlorabe, ki jo je omogočila nedopustna opustitev dolžnosti operaterja glede sprejemanja ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev ter obveščanja uporabnikov v zvezi s tem. Da bi navedena določba širila odgovornost operaterja na vse zlorabe elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje, je tudi po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča nepravilna razlaga 146. člena ZEKom-1. Zakon ne izključuje obveznosti uporabnika storitev, da prevzame svoj del odgovornosti za uporabo komunikacij in naprav, ki so za to potrebne, vključno z določenim delom tveganj za nastanek nepričakovanih stroškov, ki v zvezi s tem nastane.
Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.
Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.
Ker pritožba zoper sodbo ni bila vložena, je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper izpodbijani sklep. Izdana začasna odredba bi namreč po določbi 32. člena ZUS-1 lahko učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Zakonodajalec je izčrpno uredil izvedbo razgovora po določbah 15.a in 15. b člena ZIntPK kot procesno dejanje za izvedbo dokazov z razgovorom z določenimi osebami s ciljem razjasnitve dejstev in okoliščin v zvezi s posamezno zadevo, ki jo obravnava KPK. Taka specialna zakonska ureditev pomeni izključitev določb ZUP, ki urejajo isto materijo, torej tako zaslišanje prič (181. do 187. člen ZUP) kot tudi zaslišanje same stranke postopka (188. člen ZUP). Ob tem, ko je ZIntPK uredil navedeno vprašanje, pa je po vsebini tudi izključil splošno ureditev izvedbe ustne obravnave v upravnem postopku (po 154. členu in nasl. ZUP), ki je sicer predvidena tudi za zaslišanje prič in same stranke s ciljem dokazovanja dejstev v postopku. KPK torej ob izvedbi razgovorov na seji senata po določbah 15.a in 15.b člena ZIntPK ni dolžna izvesti (tudi) ustne obravnave po določbah ZUP. Treba pa je obveznost oprave ustne obravnave, ločiti od dolžnosti organa glede zagotavljanja ustavno varovanih procesnih pravic strank in drugih udeležencev postopka (npr. načelo zaslišanja stranke, načelo kontradiktornosti, načelo neposrednosti iz 22. člena Ustave). Tudi iz samega ZIntPK ni razvidno, da bi bila z njegovimi specialnimi določbami izključena uporaba splošnih načel upravnega postopka (npr. načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP) oziroma določb o pravicah stranke v dokaznih postopkih (npr. 146. člen ZUP, ki se smiselno uporablja tudi pri razgovorih na podlagi ZIntPK).
Kršitev pravil (specialnega ali splošnega) upravnega postopka, ki jo ugotovi v svoji sodbi, je Upravno sodišče dolžno obrazložiti tako, da je njegova presoja razvidna tako strankam postopka kot tudi sodišču, ki odloča o pravnih sredstvih zoper njegovo sodbo. Pri presoji, ali je bil določen dokazni predlog v upravnem postopku (ne)substanciran, je odločilno procesno dejansko stanje iz upravnega postopka, ki ga je ugotovilo Upravno sodišče in nanj oprlo svojo pravno presojo. Ker v reviziji ni mogoče izpodbijati procesnega dejanskega stanja, saj je nanj Vrhovno sodišče vezano, je predmet presoje lahko le pravilnost pravnega vrednotenja tako ugotovljenih dejstev, pri slednjem pa je lahko pravna presoja Vrhovna sodišča intenzivna le toliko, kolikor ne trči v navedeno povezanost z dejanskimi okoliščinami konkretnega primera.
Predaja pritožnice se ni izvršila v roku šestih mesecev, zato se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njene prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Pritožnica si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati, saj so učinki, za katere se zavzema, že zagotovljeni na podlagi zakonskih določb.
Če je torej z upravno odločbo Republiki Sloveniji kot stranki v upravnem postopku skladno z zakonom priznana določena pravica ali naložena določena obveznost, je s tem v enakem položaju kot druge pravne osebe, saj tedaj že po definiciji ne nastopa kot nosilec oblasti, temveč kot tej oblasti podrejeni subjekt.
Zato je tožnica lahko Republika Slovenija, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta..
Zahteve po izpolnjenosti procesne predpostavke postulacijske sposobnosti v trenutku vložitve vloge (tožbe, pritožbe, ...) ni mogoče obiti z vložitvijo novega pravnega sredstva (zoper drug akt) po kvalificiranem pooblaščencu, saj se izpolnjenost procesnih predpostavk presoja za vsako vlogo posebej.