Ob ugotovljenem in neizpodbijanem dejstvu, da so drugi do peti tožnik imeli na dan 11. 3. 2016 v predmetni hiši osebne predmete in stanovanjsko opremo, po presoji pritožbenega sodišča zadošča za zaključek, da so imeli hišo, oziroma predmetne nepremičnine v svoji dejanski oblasti 11. 3. 2016, ko sta toženca vstopila v hišo na način, da sta prerezala verigo na dvoriščni ograji in vlomila ključavnico, ker nista imela ključa in da sta toženca s takim ravnanjem motila drugega do petega tožnika v njihovi posesti predmetnih nepremičnin.
Morebitno neplačevanje nastalih stroškov bivanja v predmetni hiši (neplačevanje elektrike) pa ob ugotovljenem dejanskem stanju ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za pravno varstvo zaradi motenja posesti.
ZNP člen 123, 123/2. ZPP člen 205, 205/1, 207, 207/2. ZIZ člen 236.
prodaja stvari po določbah ZIZ - nov postopek - prekinitev postopka - uporaba določb ziz - postopek za delitev stvari in skupnega premoženja - postopek za delitev stvari v solastnini
Sodišče mora v postopku prodaje stvari po določbah ZIZ uporabiti določbe 13. poglavja ZIZ, in sicer tiste, ki jih je po naravi stvari v tem postopku mogoče uporabiti.
Pri postopku za prodajo stvari po določbah ZIZ gre za nov postopek in ne le za nadaljevanje postopka delitve.
upravljanje večstanovanjske stavbe - stroški upravnika - stroški rednega vzdrževanja - način odločanja etažnih lastnikov - podpis listine - zbor etažnih lastnikov - upravičen predlagatelj - zakonito sprejeti sklepi - splošni skupni del
SZ-1 kot enega od načinov sprejemanja odločitev določa tudi odločanje s podpisovanjem listine (prvi odstavek 34. člena). Ta način podrobneje ureja v 35. členu. Pravilno je stališča sodišča prve stopnje, da SZ-1 glede tega načina odločanja ne določa upravičenega predlagatelja. Določilo drugega odstavka 34. člena ZS-1 se izrecno nanaša le na zbor lastnikov. Res je sicer v uvodnih pojasnilih k zakonu dr. Miha Juhart zavzel stališče, da je edino smiselno, da lahko odločanje s podpisovanjem listine začnejo osebe, ki so določene kot sklicatelji zbora, vendar pa takšno stališče sodišča ne zavezuje.
predlog za vpis lastninske pravice - posamezni del stavbe - etažna lastnina - vzpostavitev etažne lastnine
Namen postopka po ZVEtL je vzpostavitev etažne lastnine na večstanovanjskem objektu, kadar etažna lastnina na objektu še ni oblikovana, ni pa namenjen vknjižbi lastninske pravice v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe v primerih, ko je na stavbi že vzpostavljena etažna lastnina in je ta že pravilno evidentirana v zemljiški knjigi. To jasno izhaja tudi iz določbe 6. člena ZVEtL.
predlog za obnovo postopka - upravičen vlagatelj predloga za obnovo postopka - potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - poziv na dopolnitev predloga - pravica dostopa do sodišča
Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlog vložil toženec sam, ob tem pa ni navedel (niti dokazal), da bi imel opravljen PDI. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v takšni procesni situaciji poziv na odpravo pomanjkljivosti na podlagi 108. člena ZPP nima podlage v zakonskih določbah. Najprej zato, ker pritožnikov predlog ni bil ne nepopoln ne nerazumljiv. Bil je le nedovoljen. Potem pa tudi zato, ker ZPP tudi sicer ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo te pomanjkljivosti, kot je to določeno glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk, na primer glede sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti ali omejitve pri izbiri pooblaščenca, kar dodatno kaže, da te pomanjkljivosti ni mogoče naknadno odpraviti.
spor majhne vrednosti - časovne meje pravnomočnosti - zaključek glavne obravnave - dejstva in dokazi predloženi po datumu izdaje odločbe - nezmožnost plačila - plačilo v obrokih
Mejnik časovne meje pravnomočnosti sodbe je zaključek glavne obravnave, ko gre za spor majhne vrednosti, je to trenutek, ko bi stranka še lahko navajala nova dejstva in dokaze.
Zmožnost plačila na obstoj obveznosti nima vpliva, v pravdnem postopku tudi ni mogoče toženi stranki nalagati plačila v več obrokih. To je lahko le stvar morebitnega dogovora med pravdnima strankama.
Plačilo je bilo izvršeno šele po izdaji sodbe. Gre za dejstvo, ki ga bo toženec lahko uveljavil v izvršbi, če bi tožnik kljub (delnemu) plačilu zahteval izvršbo tudi za že plačani del obveznosti oziroma pri njej vztrajal.
spor majhne vrednosti - prekluzija v postopkih v sporih majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - pisni dogovor
V postopkih v sporu majhne vrednosti velja načelo zaostrene prekluzije, prav tako pa ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze še kasneje, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in odgovoru ter v omejenem obsegu še vsaka v eni pripravljalni vlogi.
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - spori majhne vrednosti
Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je zavrglo prepozno pritožbo, to je pritožbo, vloženo po izteku pritožbenega roka, ki je bil v tem primeru 8 dni, ker je šlo za spor majhne vrednosti.
začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža - izkazana težko popravljiva škoda - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pravni standard neznatne škode - poseg v tujo lastnino - pavšalne navedbe o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost
Večinska sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (poslovni delež), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi predpisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino, zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Takega trditvenega in dokaznega bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb in dokazov ni ponudila. Ni namreč na toženi stranki dolžnost, da zatrjuje in dokazuje, kakšno škodo bo utrpela zaradi izdaje začasne odredbe, pač pa je na tožeči stranki breme dokazovanja, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, ali da bo le-ta takšna, ki tožene stranke v svojih premoženjskih pravicah ne bo omejevala.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost z dela - dolžnost obveščanja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 3. 7. 2016 toženo stranko obvestil o razlogih svoje odsotnosti z dela in s tem je izpolnil svojo dolžnost obveščanja po 36. členu ZDR-1 in zato v ravnanju tožnika ni podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Je pa tožnik s tem, ko je v času od 1. 7. 2016 do 25. 7. 2016 neopravičeno izostal z dela, huje kršil delovne obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je z opisanim ravnanjem kršil svoje pogodbene obveznosti vestnega opravljanja dela na delovnem mestu, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalca. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker izredna odpoved delodajalca v tem primeru učinkuje naslednji dan po vročitvi odpovedi (tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 9. 2016), je sodišče pravilno spremenilo datum, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 22. 9. 2016.
nadomestilo za invalidnost - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - prekoračitev tožbenega zahtevka
Tožnik je s tožbenim zahtevkom, ob odpravi nepravilnih in zakonitih zavrnilnih odločb toženca o pravici do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, priznanje nadomestila, izrecno uveljavljal od 1. 6. 2016 dalje. Ker mu je sodišče prve stopnje pravico do nadomestila za invalidnost, ki mu jo je ob pravilni uporabi materialnega prava edino mogoče priznati, priznalo že od 1. 1. 2013 dalje, mu je prisodilo več, kot je uveljavljal, saj mu je nadomestilo priznalo za daljše obdobje od vtoževanega. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek.
ZPP v četrtem odstavku 108. člena določa, da če tožnik pritožbe ne popravi tako, da je primerna za obravnavanje, jo sodišče zavrže. Tožnik vloge v postavljenem 15-dnevnem roku ni prevedel v slovenski jezik. V posledici tega je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je njegovo vlogo - pritožbo zavrglo.
imenovanje posebnega revizorja - odločanje družbenikov na skupščini
Zakon za koncernsko posebno revizijo tako ni predvidel predhodnega neuspešnega poskusa imenovanja posebnega revizorja na skupščini kot pogoja za sodno imenovanje posebnega revizorja, kot je to določeno po splošnih pravilih 318. člena ZGD-1 za imenovanje posebnega revizorja.
začasna nezmožnost za delo - vzrok - prekluzija dokazov
Ne glede na to, da je tožnik šele v pripombah na izvedensko mnenje izpodbijal tudi vzrok začasne nezmožnosti za delo, pa po prepričanju pritožbenega sodišča, s tem ni bil prekludiran.
ZDR-1 člen 84, 84/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije
Tožnici v zvezi z odgovorom na vprašanje "če živite v zakonski zvezi - ali je vaš zakonec zaposlen?" pod točko 2.2 na izjavi o premoženjskem in socialnem stanju z dne 13. 9. 2015, ki jo je tožena stranka dala v reševanje delavcem v postopku ugotavljanja presežnih delavcev, ni mogoče očitati goljufivega namena oziroma, da bi podala neresnične podatke o svojem socialnem stanju z namenom, da bi ohranila zaposlitev pri toženi stranki. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica prikazovala ali prikrivala dejanske okoliščine o svojem samskem statusu, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnici očitano ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po določbi 211. člena KZ-1 niti ni tožnici mogoče očitati kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato v konkretnem primeru ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Ker je bilo v predhodnem invalidskem postopku relevantno tožničino stanje, kot je obstajalo v času do dokončnosti predhodne invalidske odločbe, torej do 20. 5. 2015, je bilo potrebno v tem postopku ugotoviti, ali je pri tožnici od 20. 5. 2015 do 5. 9. 2016, torej do izdaje v obravnavanem postopku izpodbijane dokončne odločbe, prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma da izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zaključilo, da do takšnega poslabšanja ni prišlo.
Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč neutemeljeno. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V v četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.