ustavitev izvršbe – ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo
Vsota terjatev upnikov z vpisanimi hipotekami, ki imajo boljši vrstni red kot pritožnika, presega ugotovljeno vrednost vseh predmetnih nepremičnin skupaj. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljena vrednost predmetnih nepremičnin niti delno ne zadošča za kritje terjatev pritožnikov (kot upnikov, na predlog katerih se je vodila izvršba). S tem pa je izpolnjen pogoj po prvem odstavku 180. člena ZIZ za ustavitev izvršbe na v izreku izpodbijanega sklepa navedene nepremičnine.
invalid II. kategorije - priznanje novih pravic - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V obravnavani zadevi je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno oziroma so odločilna dejstva o tem, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in kdaj, nepopolno ugotovljena. Ni bilo odpravljeno protislovje v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, v katerem so poleg časovne razbremenitve določene dodatne omejitve pri dvigovanju bremen in nekatere druge, ob tem pa sočasno utemeljevano, da se pri tožnici zdravstveno stanje po pravnomočno ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti sploh ni spremenilo. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem ugoditvenem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0083790
SZ-1 člen 23. SPZ člen 68, 115. OZ člen 355, 355/1, 355/1-1, 355/2, 378, 381. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 1.
etažna lastnina – posamezni del stavbe – stroški dobave toplotne energije – etažni lastnik – odklop iz sistema ogrevanja – skupno odjemno mesto – ključ delitve – zastaranje terjatev – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – zamudne obresti – procesne obresti
Etažni lastnik z enostranskim ravnanjem (zaprtjem ventilov) ne more vplivati na zakonsko (skupno) obveznost, ki je neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne.
telesna okvara - invalidnost - invalid I. kategorije - invalid III. kategorije - pravica do izjave - pisna izjava priče - načelo kontradiktornosti
V primeru predložitve pisne izjave priče gre za izjemo od načela neposrednosti, ki je uveljavljeno zlasti na naroku za glavno obravnavo. Stranke pa lahko vedno zahtevajo ustno zaslišanje prič, tako da ni prizadeta njihova pravica do kontradiktornega postopka, katerega sestavni del je pravica strank postavljati vprašanja pričam. V danem primeru je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se takšen kontradiktorni postopek pri izvedbi tega dokaza izvede, pa sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ni sledilo. S tem je sodišče prve stopnje tožeči stranki kršilo pravico do izjave v postopku.
stroški postopka - potrebnost stroškov - priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave - pripoznava zahtevka v pravdnem postopku - pravnomočna odločitev o vtoževani terjatvi - ne bis in idem
Gledano celovito je treba šteti, da je tožeča stranka prek priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko uspela (njen zahtevek je bil pripoznan), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka.
Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni, in sicer azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu v času opravljanja dela pri družbi B, kot pravnem predniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990 in se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri družbi B do 17. 10. 1967. Nad družbo B je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila ta družba prodana družbi C. d.o.o., zato je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Takrat veljavni ZPPSL je namreč v 130. členu določal, da se po prodaji pravne osebe v stečaju stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Za terjatve pravne osebe, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne odgovarjata ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, kar pomeni, da ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper toženo stranko ni utemeljen.
izvršilni postopek – prisilna poravnava – stečaj – zastavna pravica – ločitvena pravica – sklep o izvršbi
Po določbi 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ker se to v predmetni zadevi ni zgodilo, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice in s tem tudi ne ločitvene pravice. Pri tem ni pomembno, zakaj do izdaje sklepa o izvršbi in s tem do nastanka ločitvene pravice še ni prišlo.
V predmetni zadevi izvršilni postopek v trenutku začetka insolvenčnega postopa še ni prišel do točke, ko bi o predlogu upnika za izvršbo sploh že bilo odločeno, zato o pridobljeni ločitveni pravici v nobenem primeru ni mogoče govoriti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - delovna uspešnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker je bilo tožničino delovno mesto („skrbnik kupcev I“) ukinjeno oziroma se je tožena stranka odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne bo več opravljalo, gre v tem obsegu za organizacijsko spremembo, ki jo je sprejela tožena stranka zaradi zagotovitve boljših poslovnih rezultatov. Pri tem ni odločilno, ali je tožena stranka v svojih internih aktih to delovno mesto formalno ukinila, ali pa se je zgolj odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne opravlja več, kljub temu da takšno delovno mesto v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki še obstaja. Sodišče ne more presojati organizacijske odločitve tožene stranke v smislu, ali so odločitve ekonomsko upravičene, racionalne oziroma primerne, temveč lahko ugotavlja le, ali je razlog resničen oziroma ni fiktiven. Tožena stranka je dokazala, da sta delovne naloge delovnega mesta „skrbnica kupcev I“ prevzeli drugi dve delavki, ki sta delali na delovnem mestu skrbnic ključnih kupcev, delo poslovodje, ki ga je tožnica opravljala na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa je opravljal nadzorni poslovodja, angažiran pa je bil tudi študent na delovnem mestu supervizorja. Organizacijski razlog je torej podan, resničen in ni navidezen, ter je tak podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj ekonomskega razloga, ki je v upadu prometa oziroma izpadu dohodkov in nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Za čas prve pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki določili delovno uspešnost kot variabilni del plače tožnice po merilih, ki so jasno določena. Zato je za presojo tega dela tožbenega zahtevka bistvena le dosežena prodaja oglasnega prostora oziroma uspeh tožnice pri trženju. Tožena stranka bi morala tožnici, glede na podatke o prodaji oglasnega prostora, obračunati ter izplačati neto znesek delovne uspešnosti, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma v njeni prilogi. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni obstajala dolžnost tožene stranke izplačati tožnici delovno uspešnost, ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, to je zneska prodaje oglasnega prostora v posameznih kvartalih, čeprav je tožnica glede tega podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu odločitve glede plačila delovne uspešnosti ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pri predlagani popravi sodbe bi šlo za spremembo identitete tožbenega zahtevka. S predlagano popravo sodbe tako, da se tožeči stranki naloži plačilo kupnine prvotoženi stranki, bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožeča stranka takega tožbenega predloga ni uveljavljala. S tem bi vsebinsko spremenilo odločbo sodišča o tožbenem zahtevku, kar pa z izdajo popravnega sklepa ni dopustno.
Ker tožnik v postavljenem 15-dnevnem roku od prejema sklepa o dopolnitvi tožbe, tožbe ni ustrezno dopolnil, saj sodišču ni posredoval odločbe, katero je s tožbo izpodbijal, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP).
Tožnica je najkasneje ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 3. 2011 dalje, to je 25. 2. 2011, zvedela za kršitev pravice (da ji tožena stranka ne priznava obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011), zato bi morala najkasneje v 30 dneh od pričetka veljavnosti pisno sklenjene pogodbe o zaposlitvi vložiti tožbo na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2008 do 28. 2. 2011. Ker tega ni storila v zakonsko predpisanem roku (tožbo v tem sporu je vložila dne 30. 6. 2014), je sodišče prve stopnje v tem delu njeno tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (3. odstavek 204. člena ZPP).
Glede obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 3. 2011 dalje, ko ima tožnica veljavno podpisano pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar med strankama ni sporno, pa tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo pravilno zavrglo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda
Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Pomanjkljiva organizacija sprejema in evidentiranja poštnih pošiljk in težave vpisničarke pri toženi stranki, ki je namesto 15 - dnevnega roka izračunala 30 - dnevni rok, ne predstavljajo upravičenega razloga za zamudo roka za odgovor na tožbo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, ki so ji nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnica pa je tožbo pravočasno umaknila (1. odstavek 158. člena ZPP).
izdaja odločbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo - pravočasnost navajanja dejstev in dokazov - pogoji za nastop domneve priznanja dejstev
Če sodišče stranko v skladu z drugim odstavkom 286. člena ZPP pozove, da odgovori na navedbe nasprotne stranke v določenem roku, s potekom tega roka, če se pozivu ne odzove, nastopijo učinki domneve priznanja dejstev iz drugega odstavka 214. člena ZPP, razen če izkaže, da dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti prej. V takem primeru lahko odloči o sporu tudi brez razpisa naroka.
stroški postopka - pripoznava tožbenega zahtevka - povod za tožbo
Ko se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, je po temelju in višini nasprotovala uveljavljani terjatvi, zahtevek pa je pripoznala šele po začetku postopka prisilne poravnave. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da niso podani pogoji za uporabo določbe 157. člena ZPP v korist tožene stranke, ter da je slednja dolžna povrniti stroške tožeči stranki.
invalidnost - invalid II. kategorije - definicija poklica in invalidnosti - pravice iz invalidskega zavarovanja - ustrezno delo zavarovančevim zmožnostim
V skladu s tretjim odstavkom 66. člena ZPIZ-1 je treba utemeljenost (ne) priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presoditi celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj in dejanske (in ne le teoretične) usposobljenosti za drugo delo. Pri tem je treba med drugim upoštevati tudi obdobje dela na zadnjem delovnem mestu, čas dela na drugih delovnih mestih, če jih je zavarovanec v času zavarovanja zasedal, in s tem časovnim vidikom oceniti zmožnost in usposobljenost za druga dela v okviru definicije „svojega poklica“.
ZDR člen 44, 126, 127, 128, 129, 190, 133, 134, 135, 137. ZPP člen 277, 318.
plača - zamudna sodba - minimalna plača
Ker tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v postavljenem roku ni odgovorila in so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo razliko v plači v višini prikrajšanja med zneski izplačanega nadomestila v višini osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi in med zneskom minimalne plače.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo - pravnomočno urejeno pravno razmerje - izredna pravna sredstva
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. Z delom prvostopenjske upravne odločbe o ugotovljenem preplačilu nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013, izdane v rednem postopku, je namreč poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonske podlage. Četudi je tožena stranka menila, da je v zvezi s pravnomočno sodbo delovnega in socialnega sodišča, po kateri je bil tožnik tudi od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, potrebno odmeriti in izplačati denarno nadomestilo za to obdobje ob upoštevanju 31. člena ZZVZZ, tako da se kot osnova uporabi povprečna mesečna plača in nadomestila iz koledarskega leta pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, torej iz leta 2009 in ne 2010, bi bilo mogoče zakonito na takšen način denarno dajatev odmeriti le za navedena 2 meseca. Za naknadni preračun že izplačanih nadomestil od 5. 9. 2011 do 31. 1. 2013 pa v predmetnem rednem predsodnem postopku ni bilo mogoče ugotovljati preplačila. Gre namreč za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je dopusten le izjemoma, ob uporabi katerega izmed izrednih pravnih sredstev iz ZUP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Tožena stranka je pri določitvi ocene tožnikovega dela za leto 2011 v celoti upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in je tožnika za leto 2011 ustrezno ocenila z oceno zelo dobro, kar v skladu z definicijo iz Uredbe pomeni zelo dobro opravljeno delo, tj. nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja. Za odlično oceno bi moral tožnik glede na kriterije iz Uredbe delo opraviti odlično, tj. visoko nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, tega pa v dokaznem postopku ni uspel dokazati. Zato je ocena delovne uspešnosti tožnika za leto 2011 pravilna in zakonita.
sodna taksa za ugovor po izteku roka - ugovor zoper plačilni nalog
Ker ZST-1 temelji na načelu sorazmernosti med višino sodne takse in storitvijo sodišča (za ugovor po izteku roka le presoja omejenih razlogov po 56. členu ZIZ), za katero je treba plačati sodno takso, se sodna taksa za ugovor po izteku roka odmeri po tar. št. 4022 v znesku 30,00 EUR.