Že pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H se je zastavljalo vprašanje, ali upravitelj v postopku osebnega stečaja lahko prodaja premoženje, ki je predmet prijavljene in prerekane izločitvene pravice na skupnem premoženju zakoncev, če izločitveni upnik v roku iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ne vloži tožbe, s katero uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP.
Pasivnemu izločitvenemu upniku, ki ne vloži tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, ni mogoče nuditi varstva njegove izločitvene pravice v nedogled.
Položaja izločitvenih upnikov v stečajnem postopku nad pravno osebo in v postopku osebnega stečaja sta z odločbo Ustavnega sodišča postala povsem primerljiva. Ustavno sodišče je presodilo, da izločitvena pravica kot posledica opustitve vložitve tožbe iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP ni mogla prenehati v nobenem primeru. Ker pa je Ustavno sodišče določilo, da se odločba izvrši tako, da se sme prodaja premoženja, ki je predmet izločitvene pravice v primeru opustitve vložitve tožbe začeti po izteku roka iz prvega odstavka 310. člena ZFPPIPP, je po presoji pritožbenega sodišča takšna tudi ustavno skladna razlaga tretjega odstavka 330. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP, kot sta veljala za postopek osebnega stečaja pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-H. Takšna razlaga ni v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo, saj je upnica lahko pričakovala, da se bo premoženje, na katerega se nanaša njena izločitvena pravica, zaradi opustitve vložitve tožbe prodajalo, zlasti glede na odločbo Ustavnega sodišča, saj je bila ta izdana 7. 11. 2019, kar je pred izdajo 3. dodatnega sklepa o preizkusu terjatev ter izločitvenih pravic z dne 20. 12. 2022.
Ker je upoštevno le substancirano, ne pa pavšalno prerekanje, je prvostopenjsko sodišče zatrjevana dejstva iz dopolnitve tožbe glede obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama ter višine in dospelosti iztoževane terjatve pravilno štelo za priznana.
Pavšalnih trditev z izvajanjem dokazov ni dovoljeno konkretizirati. Prvostopenjsko sodišče je zato dokazni predlog z zaslišanjem toženkinega zakonitega zastopnika pravilno opredelilo kot informativen, saj bi se šele z njegovo izvedbo pridobila podlaga za trditve. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena mora stranka najprej podati trditve o določenem dejstvu, šele nato se njihova resničnost lahko potrjuje z dokazi.
Ustavno sodišče RS je potrdilo, da je z uveljavitvijo ZOKIPOSR Republika Slovenije po samem zakonu prevzela dolgove družbenikov izbrisanih družb do upnikov, ki razpolagajo z izvršilnim naslovom, njihove terjatve pa še niso bile poplačane ali drugače prenehale. Ker je bil tožniku po prevzemu dolga s strani Republike Slovenije v izvršbi odvzet denarni znesek, je s tem poplačal tuj dolg in mu ga je toženka dolžna povrniti.
Upravičenje upnika opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku preneha, če je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da ne obstajajo njegove terjatve, ki jih uveljavlja v tem postopku. Stečajno sodišče je ugotovilo, da je postala pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je bilo razsojeno, da ne obstajata terjatev in ločitvena pravica, ki ju je pritožnik prijavil v tem stečajnem postopku.