ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZGD-1 člen 283.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok - seznanitev z razlogom - pravna oseba - predsednik nadzornega sveta
Skladno z 283. členom ZGD-1 je predsednik nadzornega sveta nasproti tožniku kot članu uprave zastopal toženo stranko, nadzorni svet pa je bil tudi pooblaščen za odpoklic direktorja ter podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil predsednik nadzornega sveta z vsemi elementi in okoliščinami, ki opravičujejo izredno odpoved, seznanjen najkasneje v septembru 2016, je bil že tedaj ugotovljen razlog za izredno odpoved pri toženi stranki. Subjektivni rok 30 dni je potekel najkasneje konec oktobra 2016. Odpoved, podana s strani nove uprave v mesecu marcu 2017, je zato prepozna.
Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča s katerimi se pritožnik izrecno strinja, med drugim izhaja, da je potem, ko mu je bil od 1. 11. 2015 do 31. 12. 2018 ponovno priznan dodatek za nego otroka, dne 22. 8. 2016 vložil zahtevo za izplačilo dodatka še za čas od 1. 1. 2011 do 31. 10. 2015. Glede na to, da je bila zahteva za izplačilo dodatka za nego otroka vložena 22. 8. 2016, ni pogojev za uveljavitev pravice do izplačila denarne dajatve za nazaj. Takšno stališče je bilo že zavzeto v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.
O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ravna v nasprotju s strokovnimi in poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
Pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti glede tveganj se od zdravnika pričakuje, da pacienta seznani z rednimi tveganji posameznega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljenja bolezni ali ga celo presegajo in bi zato lahko vplivala na pacientovo privolitev v zdravljenje.
Neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane odškodninskopravno pomembna šele takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojasnilna dolžnost je predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu (da lahko poda t. i. informirano soglasje). Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravljenja predstavlja kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Stranka, ki je kršila svoje pogodbene obveznosti, odgovarja za škodo, ki je s takšno kršitvijo v pravnorelevantni vzročni zvezi. Neposredni vzrok škode, ki izvira iz realiziranega tveganja, je medicinski zaplet, medtem ko ima kršitev pojasnilne dolžnosti značaj posrednega vzroka. Škode zaradi uresničenega tveganja, na katerega pacient ni bil opozorjen, zato ni mogoče avtomatično pripisati kršitvi pojasnilne dolžnosti, temveč je vzročna zveza vzpostavljena le, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zaplet in s tem škodo preprečila. To pa je tedaj, ko bi glede na zdravstveno stanje pacienta, dosegljive oblike zdravljenja ter naravo konkretne oblike zdravljenja, njegove pričakovane pozitivne učinke in z njim povezana tveganja pravilno izpolnjena pojasnilna obveznost pri pacientu povzročila vsaj razmislek (notranji konflikt), ali naj se posegu podvrže ali ne. Če je izkazano, da pojasnilo o tveganju ne bi spremenilo toka dogodkov, ker pri pacientu ne bi povzročilo nobene dileme glede strinjanja s posegom, ni razloga za to, da bi sodišče posledice naključnega zapleta v procesu zdravljenja s pacienta prevalilo na zdravnika.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakoncev - pravica do izjave - pravica do izjave glede pravno pomembnega dejstva - izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o izločitvi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Okoliščina, ali je toženec s sklenitvijo prodajne pogodbe (po prenehanju življenjske skupnosti) zgolj „dokončal“ posel, ki sta ga s tožnico (na podlagi soglasne odločitve o skupnem nakupu stanovanja) začela v letu 2007 (torej v času življenjske skupnosti), in ali je slednja sredstva, ki so predstavljala njeno posebno premoženje, vložila v nakup stanovanja, ki naj bi bilo skupno, za presojo narave premoženja še zdaleč ni nerelevantna. Ker gre dejansko za ključen del tožničinih navedb, slednja v pritožbi utemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje do njihovega pomena (neupravičeno) ni ustrezno opredelilo.
ZD člen 163, 210, 210/2, 210/2-3, 210/2-5, 212. OZ člen 547, 550. ZDen člen 78, 81.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - izločitev iz zapuščine - manj verjetna pravica dediča - vračunanje daril v dedni delež - izročilna pogodba - odplačna pogodba - odpoved dedovanju - dedna pravica - kasneje najdeno premoženje - denacionalizirano premoženje - oporočno dedovanje - oporočno razpolaganje - oporočno razpolaganje z denacionaliziranim premoženjem - oporočno dedovanje denacionaliziranega premoženja
Med dediči je prišlo do spora o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. V skladu z določbo 212. člena ZD je v primeru tovrstnega spora napotitev dedičev na pravdo obligatorna, ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali za spor o uporabi prava.
Med dediči gre za spor o vsebini pogodbe, kar je glede na trditve udeležencev v zapuščinskem postopku najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo pogodbeno voljo pogodbenikov izročilne pogodbe.
Zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri preostali dediči niso sodelovali, v celoti ali delno za darilo, mora izpodbiti dedič J. D., saj preostale dediče, kljub izročilni pogodbi, ki kaže vsaj na delno odplačno pogodbo, ščiti zakonska domneva.
Večinska sodna praksa zastopa stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje: da je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, če je to mogoče ugotoviti z razlago oporoke.
Pritožbena teza o odsotnosti toženkine profesionalne skrbnosti je v nasprotju z ugotovitvami izvedenega dokaznega postopka. Toženka je z različnimi obvestili in nenazadnje tudi splošnimi pogoji svoje komitente – s tem tudi tožnika – opozarjala o pomenu dodatnega varnostnega gesla, ki služi preprečevanju zlorab. Pritožnik je z dodatnim varnostnim geslom razpolagal, vendar pa ga ni uporabljal, zato je moč njegovo ravnanje označiti za neskrbno, s tem pa je tudi breme odgovornosti za nastanek škodnega dogodka prešlo nanj.
delna sodba - izpodbojna pogodba - napake volje - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - začetek teka roka - nedopustne pritožbene novote - nerelevantna dejstva
Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti. Tožeča stranka je bila o zatrjevani prevari tožene stranke oz. lastni zmoti, obveščena z elektronskim dopisom z dne 29. 5. 2014, s katerim jo je tožena stranka obvestila, da je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji in razveljavilo drugostopenjsko sodbo, ki je tožeči stranki dovoljevala uporabo krožne poti za dostop do njenega poslovnega prostora, ter da je v ponovljenem odločanju Višje sodišče v Ljubljani dne 11. 3. 2014 izdalo sodbo, s katero je bila uporaba krožne poti prepovedana. Okoliščina, ali in kdaj je lastnik zemljišča, v korist katerega je bila uporaba krožne poti prepovedana, izvedel dejansko zaporo uporabe s postavitvijo betonskih blokov, je za odločitev o začetku teka prekluzivnega roka povsem nerelevantna. Razmerje med lastnikom zemljišča, po katerem teče krožna pot, in tožečo stranko kot uporabnikom te poti je samostojno in neodvisno od razmerja med strankama kupoprodajne pogodbe. Izpodbojni rok bi tekel tudi v primeru, če bi lastnik uporabo poti trpel oz. konkludentno dovoljeval kljub pravnomočni sodni odločbi.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - plačilo odškodnine zaradi okrnitve osebnostnih pravic - pravica do duševne integritete - škodni dogodek - grožnja - verbalna grožnja - občutek ogroženosti oškodovanca - obramba - strah - duševne bolečine - obseg nepremoženjske škode - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - načelo individualizacije - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Tožnik je z opisom ravnanja tožencev in navedbo posledic, ki jih je zaradi njunega ravnanja utrpel (navedel je, da so izrečene grožnje pri njem vzbudile strah in porušile njegov notranji mir) opredelil področje varovanja in kršitev. S tem je opravil zadostno konkretizacijo splošne osebnostne pravice, zato mu okoliščina, da v okviru tožbenih navedb ni konkretno opredelil vrste kršene osebnostne pravice, ni v škodo. Subsumpcija pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera, pod pravno normo je naloga sodišča.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo, da odškodnina ne more odražati zgolj oškodovančevega subjektivnega vrednotenja posledic. Povedano drugače: načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v podobnih primerih, ni uporabilo kot korektiv načela individualizacije.
enotna kazen - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - izrek enotne kazni za dejanja v steku - kršitev kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo tudi enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora, pri čemer je kot določeni upoštevalo po dve leti zapora za vsako od obeh kaznivih dejanj ter kazen deset mesecev zapora, ki je bila obtožencu s sodbo istega sodišča VII K 4680/2017 izrečena dne 12. 3. 2018, v izrek enotne kazni po obeh sodbah povzelo tudi odločbo o odvzemu premoženjske koristi iz prejšnje sodbe, s takšnim ravnanjem pa je kršilo kazenski zakon. Pritožbeno sodišče je zato poseglo v odločbo o odvzemu premoženjske koristi v znesku 70,00 EUR (po sodbi VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018). Člen 53 KZ-1 namreč določa pravila za odmero kazni za kazniva dejanja v steku, ki se uporabljajo tudi takrat, kadar se odmerja kazen obsojencu v skladu s 55. členom KZ-1, kot je to storilo sodišče prve stopnje in pri izreku enotne kazni upoštavalo kazni, ki ju je določilo za obravnavani kaznivi dejanji in kazen deset mesecev zapora po prejšnji obsodbi, ki je obsojenec še ni prestal. Enotno kazen je izreklo po pravilu iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 tako, da je izrečena enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni in ni dosegla njihovega seštevka. Na tak način izrekanja enotne kazni se spreminjajo samo odločbe o kazni, medtem ko odvzem premoženjske koristi ni kazen, temveč poseben ukrep, na podlagi katerega se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Odvzem premoženjske koristi, izrečen obtožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 4680/2017 z dne 12. 3. 2018 kljub izreku enotne kazni z izpodbijano sodbo, ni izgubil svoje samostojnosti, v tem delu je navedena sodba pravnomočna in izvršljiva, zato je povsem nepotrebno, da bi sodišče obtožencu še enkrat odvzelo protipravno premoženjsko korist.
Ker dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, ni bilo treba dokazovati, je odločitev, da izvedba dokazov ni bila potrebna, pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00018611
OZ člen 468, 468/2, 468/3, 480, 480/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
prodajna pogodba - stvarna napaka - refleksna škoda - škoda zaradi zaupanja - izguba pravic - stroški postopka - potni stroški stranke - pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov - prekluzivni rok za grajanje napak - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe
Sodišče prve stopnje je zatrjevano škodo pravilno opredelilo kot škodo zaradi zaupanja. V konkretnem primeru namreč tožeča stranka (kupec) zoper toženo stranko (prodajalca) uveljavlja zahtevek na povračilo 34.189,55 EUR, kolikor je morala tožeča stranka, zaradi zatrjevane napake toženčeve vodovodne cevi, plačati svojemu končnemu kupcu. Odgovornost za tovrstno škodo pa se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, temveč po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Ena izmed teh je tudi sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku. Da tožeča stranka zahtevka v tem roku ni uveljavljala, pa pritožbeno ni izpodbijano.
Udeležencem, ki so našteti v 2. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, med katere sodijo tudi stranke, se, glede na to, da je na relaciji Ž. – K. vzpostavljena avtobusna povezava, prizna le cena povratne avtobusne vozovnice.
Tudi po dopolnjeni določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kar velja tudi za uveljavljanje ugovora zaradi pobota in zastaranja, in ni omejeno na pripravljalne vloge med pripravami za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje toženke ni pozivalo, da v določenem roku dopolni odgovor na tožbo, predlaga dodatne dokaze ali dodatno obrazloži svoje predhodne navedbe.
preložitev naroka zaradi zdravstvenih razlogov - zdravniško spričevalo - načelo pomoči prava neuki stranki - pravica do izjave stranke - celovita dokazna ocena
Ocena tožnikove izpovedbe ni dovolj skrbna. Tožnik se sklicuje na izpovedbo v kazenski zadevi, zato bi moralo sodišče vrednostno oceniti celotno izpovedbo, v kolikor je menilo, da ga samo natančneje ne rabi izpraševati. Ker je to ključni dokaz tožbenih trditev, bi natančno izpraševanje najverjetneje pripomoglo k jasnejšemu ugotavljanju bistvenih dejanskih ugotovitev.
ZPP člen 81, 81/1, 108, 108/4, 151, 151/1, 154, 156.
sklep o stroških postopka - potrebni pravdni stroški - podružnica - procesna sposobnost - separatni stroški
Zgolj dejstvo, da je bila podružnica primorana ščititi svoje, pa tudi interese matične družbe, podružnice še ne upravičuje do povračila stroškov v tem postopku. V postopku je namreč prišlo le do nepravilnosti glede označbe stranke, ki je bila odpravljena, ta pa na to, kdo je stranka postopka, ne vpliva.
Povračilo stroškov ugovora zoper sklep o izvršbi in odgovora na tožbo je odvisno od uspeha tožene stranke v postopku in torej ne gre za separatne stroške.
Sodišče nima diskrecijske pravice, da v vsakem posameznem primeru odloči, ali je preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška v preizkusni dobi nujen ali ne.
postopek osebnega stečaja - sodna poravnava - soglasje k sklenitvi sodne poravnave - nastanek škode - zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - upravljanje stečajne mase
Iz navedenega je razvidno, da bi bile (in tudi bodo) nepremičnine, ki so predmet sodne poravnave, tako ali tako prodane že za poplačilo zavarovanih terjatev. Zato ni jasno, kakšno škodo naj bi sklenjena sodna poravnava povzročila dolžniku.
poenostavljena prisilna poravnava - nepopolna zahteva za potrditev poenostavljene prisilne poravnave - dopolnitev zahteve
Za dolžnikovo pričakovanje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede posodobljenega seznama terjatev, ki ga je dolžnik očitno štel za pogoj, ki se mora izpolniti, da bo poslal sodišču še zahtevane listine iz sklepa o dopolnitvi, ni bilo nobene podlage. Določba 221.f člena ZFPPIPP, ki določa, da sodišče potrditev prisilne poravnave zavrne, če predlagatelj po tem, ko ga sodišče k temu pozove, ne dopolni zahteve v skladu z zahtevo sodišča, je jasna. Takšna stroga zakonska določila pa terjajo od dolžnika še posebno skrbnost in aktivno ravnanje. Dolžnik bi moral (v skladu s pozivom sodišča) v postavljenem roku predložiti popravljen posodobljeni seznam terjatev in (predvsem) listine, zahtevane v sklepu o dopolnitvi.
Sodišče prve stopnje je, potem ko je podvomilo v prodajno ceno, ki jo je predlagal upravitelj, smelo upravitelju odrediti, da objavi nezavezujoče zbiranje ponudb, s katerim bo pridobil (dodatne) informacije, ki so pomembne za presojo najugodnejših pogojev prodaje. Navedeni postopek spada med priprave za prodajo premoženja stečajnega dolžnika in še ne predstavlja njegove prodaje. Sodišče bo na podlagi upraviteljevega predloga, podanega po izvedbi nezavezujočega zbiranja ponudb, s sklepom odločilo o njihovi prodaji in šele takrat določilo tudi prodajno ceno, pritožnica pa bo tudi takrat imela možnost vložiti pritožbo, če se s ceno ne bo strinjala.