kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poškodovanje stvari
Obtožni predlog očita obdolžencu kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, in sicer prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari. Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari. Državni tožilec bi torej moral navesti zakaj so vrata bila delno uničena (npr. se niso dala več zapreti, bila so zvita …) ali njihovo okvaro (na njih je poškodovan lak, barva in podobno). Državni tožilec v obtožnem aktu ni opisal konkretnih okoliščin poškodovanja vrat, zato tudi po presoji sodišča druge stopnje le abstraktna navedba, da je obdolženec vrata poškodoval, ne zadošča.
Zgolj dejstvo, da tožnik ni predložil dokazila iz računovodskih knjig, ob ostalih izvedenih dokazih, ni odločilno, saj ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil.
premoženjska škoda - dodatek za nego otroka - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje
V ustaljeni sodni praksi so izoblikovani standardi za presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije ob izdaji posamičnih upravnih aktov. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava, še ne pomeni protipravnosti in naslova civilnega delikta. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje toženih strank šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oz. arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je center za socialno delo pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZGD-1 člen 283.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - subjektivni rok - seznanitev z razlogom - pravna oseba - predsednik nadzornega sveta
Skladno z 283. členom ZGD-1 je predsednik nadzornega sveta nasproti tožniku kot članu uprave zastopal toženo stranko, nadzorni svet pa je bil tudi pooblaščen za odpoklic direktorja ter podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil predsednik nadzornega sveta z vsemi elementi in okoliščinami, ki opravičujejo izredno odpoved, seznanjen najkasneje v septembru 2016, je bil že tedaj ugotovljen razlog za izredno odpoved pri toženi stranki. Subjektivni rok 30 dni je potekel najkasneje konec oktobra 2016. Odpoved, podana s strani nove uprave v mesecu marcu 2017, je zato prepozna.
Tožeča stranka je v posledici vložitve tožbe dosegla 8 % izpolnitev tožbenega zahtevka. Pojem takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa šele po določni seznanitvi z izpolnitvijo zahtevka. V vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha v pravdi, pa tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa upoštevanje vidika potrebnosti stroškov.
DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00017658
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15. ZD člen 177.
določitev pristojnosti - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - stvarna pristojnost - preizkus pristojnosti - čezmejno dedovanje - mednarodni element - običajno prebivališče - običajno prebivališče zapustnika
Sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno odločati o dedovanju zapustničinega premoženja, ker zapustničino običajno bivališče ni bilo v Republiki Sloveniji.
ZASP člen 81, 81/1, 168. ZPP člen 184, 184/1, 184/3, 185, 286.
avtorsko pravo - računalniški program kot avtorsko delo - dovoljenje za uporabo avtorskega dela - civilna kazen - običajen avtorski honorar - sprememba tožbe - sprememba istovetnosti denarnega zahtevka - druga pravna podlaga - prekluzija dejstev in dokazov
Uveljavljanje (po višini enakega) tožbenega zahtevka na drugi pravni podlagi sicer samo po sebi še ni sprememba tožbe, a v primeru, ko so tudi trditve (v pretežni meri) druge, gre v resnici za spremembo tožbe.
Sprememba tožbe je dovoljena do konca glavne obravnave. Prekluzija (286. člen ZPP) je ne zadene.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - višina odškodnine - lahek primer po Fischerjevi lestvici - zlom gležnja
Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (zlom gležnja; II. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejel približno sedem povprečnih neto plač v RS, kar je celo nekoliko pod povprečjem prisojenih odškodnin v teh primerih.
O strokovni napaki zdravnika govorimo, če ta ravna v nasprotju s strokovnimi in poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
Pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha.
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti glede tveganj se od zdravnika pričakuje, da pacienta seznani z rednimi tveganji posameznega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljenja bolezni ali ga celo presegajo in bi zato lahko vplivala na pacientovo privolitev v zdravljenje.
Neizpolnitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane odškodninskopravno pomembna šele takrat, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti, in če je iz tako realiziranega tveganja izšla pravno priznana škoda.
Pojasnilna dolžnost je predpisana zato, da se pacient na podlagi relevantnih informacij lahko odloči za ali proti posegu (da lahko poda t. i. informirano soglasje). Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti o tveganjih zdravljenja predstavlja kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah. Stranka, ki je kršila svoje pogodbene obveznosti, odgovarja za škodo, ki je s takšno kršitvijo v pravnorelevantni vzročni zvezi. Neposredni vzrok škode, ki izvira iz realiziranega tveganja, je medicinski zaplet, medtem ko ima kršitev pojasnilne dolžnosti značaj posrednega vzroka. Škode zaradi uresničenega tveganja, na katerega pacient ni bil opozorjen, zato ni mogoče avtomatično pripisati kršitvi pojasnilne dolžnosti, temveč je vzročna zveza vzpostavljena le, če obstaja možnost, da bi pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost zaplet in s tem škodo preprečila. To pa je tedaj, ko bi glede na zdravstveno stanje pacienta, dosegljive oblike zdravljenja ter naravo konkretne oblike zdravljenja, njegove pričakovane pozitivne učinke in z njim povezana tveganja pravilno izpolnjena pojasnilna obveznost pri pacientu povzročila vsaj razmislek (notranji konflikt), ali naj se posegu podvrže ali ne. Če je izkazano, da pojasnilo o tveganju ne bi spremenilo toka dogodkov, ker pri pacientu ne bi povzročilo nobene dileme glede strinjanja s posegom, ni razloga za to, da bi sodišče posledice naključnega zapleta v procesu zdravljenja s pacienta prevalilo na zdravnika.
BBHSZ člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-1 člen 110.. ZPIZ-2 člen 392.
vdovska pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah 333. in 343. člena ZPP. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni s tem zakonom določen kakšen drug rok. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje ob preizkusu pritožbe skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo tožnika zoper sodbo pritožbenega sodišča kot nedovoljeno pravilno zavrglo, saj je bila pritožba vložena dne 16. 3. 2018 zoper sodbo vročeno tožniku dne 29. 8. 2017, prepozna.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018701
ZUP člen 225.. URS člen 158.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - načelo pravnomočnosti
Predmet odločanja v novem postopku so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravnomočnost zajema vso dejansko in pravno podlago, na kateri temelji pravnomočna odločba z dne 8. 5. 2015, zaradi česar v novem postopku ni dopustno odločati o kategoriji invalidnosti in tudi ne o pravicah iz invalidskega zavarovanja za čas pred tem.
Ker je torej v konkretnem primeru obdobje od 17. 3. 2015 že obseženo v pravnomočno končanem prejšnjem postopku, pri tožniku tako ni mogoče ugotoviti nastanka I. kategorije invalidnosti že z dnem 17. 3. 2015. Glede na odločbo z dne 8. 15. 2015, ki je postala pravnomočna dne 28. 5. 2015, se tako tožnika lahko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 29. 5. 2015, to je od prvega naslednjega dne po formalni pravnomočnosti zavrnilne odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja dalje.
delitev solastnega premoženja - zakonski pogoji - zakonski kriteriji - kriteriji za delitev solastnine - fizična delitev nepremičnin - fizična delitev z izplačilom razlike v vrednosti - upravičeni interes - ohranitev solastninske skupnosti na stvari, ki je predmet delitve - pripadajoče zemljišče - ustanovitev stvarne služnosti po uradni dolžnosti
Sodišče mora pri fizični delitvi nepremičnin upoštevati, kateri od solastnikov izkazuje večji upravičen interes, da bi prejel posamezno stvar v naravi. Interes se ugotavlja glede na dosedanjo rabo stvari, potrebe solastnikov in velikost solastninskih deležev.
Na možnost fizične delitve ne more vplivati niti prepoved odtujitve in obremenitve, saj ta pomeni omejitev lastninske pravice po volji lastnika in se nanaša na pravno poslovno razpolaganje, kamor odtujitev nepremičnine, ki je posledica načina delitve solastnine v nepravdnem postopku, ne sodi.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru (v katerem tožnica, ki je delala preko študentske napotnice, ni uspela v podobnem sporu iz naslova faktičnega delovnega razmerja) poudarilo, da je poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, pomembno poudariti zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivno oblast delodajalca), ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela. Ker obseg tožničinega dela v tem primeru ni bil enak obsegu dela redno zaposlenih in ker stopnja njene odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom ni bila enaka stopnji odvisnosti delavca v delovnem razmerju, elementi delovnega razmerja niso bili ugotovljeni.
Posebnost tožnikovega dela pri toženi stranki je bila ravno v tem, da dela pogosto po več tednov ali mesecev po lastni volji ni opravljal. Tožena stranka pri tem niti ni vedela, ali bodo posamezne prekinitve začasne, koliko časa bodo trajale ali bodo morda celo trajne. Četudi je študentsko delo po svoji naravi in vsebini zelo podobno delovnemu razmerju, pa to še ne pomeni, da ima nujno vse elemente delovnega razmerja. Ker se študentsko delo lahko opravlja na podlagi stalne napotnice, ki velja daljše obdobje in omogoča dolgotrajnejše sodelovanje, je običajno angažiranje za daljše časovno obdobje oziroma da študent v tem obdobju večkrat opravlja delo, kar pa še ne utemeljuje obstoja delovnega razmerja.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
VSL00016830
OZ člen 190. SPZ člen 92, 92/3, 95, 95/8, 96, 96/1, 96/2. ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/1, 16. Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (1993) člen 1, 2, 5, 5-9.
neupravičena pridobitev - družbena lastnina - lastninjenje družbenega premoženja - lastninjenje zadružnega premoženja - zadružno premoženje - lastnina države - lastninska pravica - sporno lastništvo nepremičnine - dobra vera - dobrovernost pridobitelja - dobroverni lastniški posestnik - nedobroverni posestnik - odplačna pridobitev - dokazno breme - trditvena podlaga - zemljiškoknjižno stanje - zemljiškoknjižni vpis - zemljiška knjiga - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - reivindikacijski zahtevek - zastaranje
Ker je Republika Slovenija v zvezi z lastništvom nepremičnin vložila tožbo, glede na zakonsko določeno obveznost tožene stranke kot sklada za upravljanje s temi nepremičninami, tožena stranka od vložitve tožbe oziroma od prejema odgovora na tožbo, kjer je zadruga zatrjevala, da je nepremičnine pridobila odplačno, ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica teh Republika Slovenija.
izločitev dokazov - predlog za izločitev dokazov - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - skrajšani kazenski postopek - izločitev dokazov v skrajšanem postopku - dopustnost pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev nedovoljenih dokazov
V kolikor je predlog za izločitev dokazov v skrajšanem postopku podan pred začetkom glavne obravnave, je zoper sklep tako v primeru ugoditve in izločitve dokazov kot v primeru zavrnitve predloga za izločitev dokazov dopustna pritožba, o kateri odloča višje sodišče. Temeljne določbe so namreč v drugem in tretjem odstavku 83. člena ZKP.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89, 99, 99/2, 101.. ZS člen 113, 113/1.. Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - predhodno vprašanje
Tožena stranka je s tem, ko kljub temu, da je v decembru 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih za 36 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, to je na prvo polovico leta 2016, dejansko obšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru t. i. kolektivnega odpusta, to je zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za več odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne izpodbija, neutemeljeno pa vztraja na stališču, da je za presojo, ali gre za t. i. kolektivni odpust, bistveno zgolj število dejanskih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa v obravnavanem primeru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v decembru 2015 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga, ni bistveno.
zavarovalna doba - pokojninska doba - delo na kmetiji - vključitev v zavarovanje - elementi delovnega razmerja
Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je pravilen zaključek, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji določeni v 5. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2, v zvezi z 48. in 49. členom ter 7. členom ZTPPIZ za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo.