predlog za oprostitev plačila sodne takse – predložitev izjave o premoženjskem stanju – trditveno breme
Tožeča stranka je s predložitvijo izjave o premoženjskem stanju zadostila formalnim zahtevam, ki jih določa tretji odstavek 12. člena ZST-1, zato je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pozivati k dopolnitvi predloga za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse, ni pa zadostila trditvenemu bremenu glede okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 11. člena ZST-1, ki so odločilne za uspešno uveljavljanje oprostitve oziroma odloga ali obročnega plačila sodne takse.
zavrženje tožbe - sposobnost biti stranka - Zoisova štipendija - pasivna legitimacija
Določba 81. člena ZPP se nanaša na postopek, če manjka sposobnost biti stranka v pravdi. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, to je predpostavka dopustnosti tožbe. Če sodišče bodisi po uradni dolžnosti ali na pobudo strank ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da pomanjkljivosti odpraviti, potem zahteva najprej od tožnika, da popravi v tožbi, kar je treba ali da ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki ima sposobnost biti stranka v pravdi. Le če se pomanjkljivosti ne da odpraviti, sodišče tožbo zavrže.
Vprašanje pasivne (in tudi aktivne) legitimacije se presoja v materialnem smislu, ne po procesnem, ker tožniku ne pripada zatrjevana pravica (aktivno) in ne zoper tega toženca (pasivno). Če se v pravdi izkaže, da tožnik ni upnik in da toženec ni dolžnik, obdržita tožnik in toženec procesni položaj strank, le vsebina sodbe je drugačna, ker se tožbeni zahtevek zavrne. Stvarna legitimacija (in tudi pravdno upravičenje) nam povesta, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, tudi prava stranka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
Konkretno stroškovno terjatev je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo morala tožeča stranka v stečajnem postopku nad toženo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP.)
ZST-1 člen 8, 29, 29.b, 29.b/3, 34, 34/3, 35, 35/1. ZIZ člen 38, 38/5. --------------------- Op. št. (1): Tretji odstavek 34. člena ZST-1 določa:“Če se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa za postopek o vlogi ni bila plačana, mora stranka plačati takso, ki je v tarifnem delu tega zakona določena za umik vloge. Če ta taksa v tarifnem delu zakona ni določena, se plača tretjina takse za postopek o vlogi. Zaradi plačila te takse pošlje sodišče taksnemu zavezancu nov plačilni nalog s sestavinami, določenimi v prvem odstavku tega člena“.
nastanek taksne obveznosti
Ob neizpolnjeni procesni predpostavki (neplačilo sodne takse za vloženo pravno sredstvo), sodišče sploh ne presoja, ali so izkazane ostale z zakonom zahtevane formalne procesne predpostavke (pravočasnost, popolnost, dovoljenost), kot tudi pravnega sredstva vsebinsko ne obravnava. Ob ugotovitvi, da sodna taksa za pravno sredstvo ni plačana, sodišče šteje, da je vloga umaknjena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - večje število delavcev – program razreševanja presežnih delavcev
Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.
V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).
Res je sicer, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da ZZK-1 v prehodnih in končnih določbah ni posebej določal, kateri predpis se uporablja za vložitev izbrisne tožbe za vpis, ki je bil opravljen pred veljavnostjo ZZK-1, v času, ko je veljal triletni prekluzivni rok, vendar pa sta tako teorija kot tudi večinska sodna praksa štela, da prekluzivni rok, ki ga je določal drugi odstavek 102. člena ZZK ne velja, ker gre za nepravo retroaktivnost zakona, ki načeloma ni prepovedana.
Tožnik je pri sodišču podal vlogo, v kateri je navedel, da je pravno neuk ter sodišče prosil, da razsodi in upošteva pravice, pridobljene iz naslova invalidnosti III. kategorije, ki mu pripadajo, pa v odločbah ZPIZ niso bile upoštevane. Te odločbe je priložil ter prosil, da se mu ponovno odmeri pokojnina z upoštevanjem vseh dejavnikov, pridobljenih pravic iz naslova invalidnosti, z dnem nastanka invalidnosti. Glede na takšno nerazumljivo vlogo je sodišče prve stopnje tožniku naložilo, da naj pojasni namen svoje vloge, česar ni storil in mu tudi naložilo, da predloži še en izvod vloge s prilogami za nasprotno stranko in ga tudi opozorilo, da bo sodišče njegovo vlogo zavrglo v kolikor ne bo ravnal po sklepu. Ker tožnik vloge ni popravil ali dopolnil tako, da je primerna za obravnavo, jo je bilo potrebno zavreči (5. odst. 108. čl ZPP).
ZIZ člen 24, 40.c, 42, 42/2, 42.c, 76, 76/1. ZPP člen 81, 81/1.
prenehanje pravne osebe - prevzeta družba - sklep o spremembi upnika - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Po ustaljenem stališču sodne prakse, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti pravdna stranka, in glede na določbo 15. člena ZIZ tudi ne stranka v izvršilnem postopku, ker nima pravne subjektivitete (prvi odstavek 76. člena ZIZ). V takšnem primeru gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. To velja ne glede na to, da je pravna oseba prenehala s pripojitvijo, to je na način, ki ima za posledico univerzalno pravno nasledstvo prevzemne družbe.
Tožeča stranka od toženca zahteva povrnitev zneska iz naslova neupravičeno pridobljenega nadomestila za brezposelnost. V sporu se presojata dva različna obdobja in s tem v zvezi tudi dve različni odločbi, ki pa se obe nanašata na pravico oziroma izplačevanje denarnega nadomestila za brezposelnost. Odločba, na kateri temelji odločitev sodišča, je bila odpravljena. Ker je bila odločba odpravljena, v tem primeru ni mogoče govoriti o odpadu pravne podlage. V 3. odstavku 190. člena OZ je namreč določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je pravna podlaga odpadla v zvezi z drugo odločbo. Sodba glede omenjenega nima razlogov in se v tem delu tudi ne da preizkusiti, enako tudi glede vprašanja, ali so bili sporni zneski nadomestila tožencu tudi dejansko izplačani, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena.
Pravdni stranki sta sklenili poravnavo, iz katere izhaja, da toženec, ki je bil upravičen do republiške štipendije, namena, zaradi katerega mu je bila dana štipendija, ni uresničil iz razlogov na njegovi strani. Nadalje je bilo dogovorjeno, da bo toženec tožeči stranki vrnil dolgovani znesek v dvanajstih obrokih. Toženec je tožeči stranki vrnil zgolj dva obroka, zato tožeči stranki dolguje še vtoževano razliko (1050. čl OZ).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Toženec je ugovarjal pravočasnost vložitve tožbe glede na določbo člena 204/3 ZDR v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti oziroma razveljavitvijo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar mora sicer sodišče prve stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti. 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz člena 204/3 ZDR je namreč materialni prekluzivni rok, katerega prekoračitev ima za posledice izgubo pravice zahtevati meritorno presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, če je tožnik tožbo v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložil v roku iz člena 204/3 ZDR, od te ugotovitve pa je odvisna tudi odločitev o delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obstoj delovnega razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja za določeno obdobje, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
OZ člen 54, 58, 808, 808/1, 808/2, 831, 831/2. Uredba EU št. 44/2001 člen 23, 26, 26/1. ZMZPP člen 19.
pogodba o trgovskem zastopanju - obličnost pogodbe – dogovorjena oblika – sprememba iste pogodbe – dogovorjena oblika kot pogoj za spremembo te iste pogodbe
Sicer določa 2. odstavek 54. člena OZ, da je pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, mogoče spremeniti tudi z neobličnim sporazumom. Poleg tega je 2. odstavek 54. člena OZ tudi sam dispozitiven in isto velja tudi za 3. odstavek 54. člena OZ; stranki se lahko dogovorita tudi drugače. To je razumljivo; če se stranki lahko dogovorita, da je posebna oblika pogoj za veljavnost pogodbe, potem ni nobenega razloga, da se ne bi mogli dogovoriti tudi, da je posebna oblika pogoj za spremembo te iste pogodbe.
odškodnina - igranje bowlinga - organizator dejavnosti
Tožnica se je poškodovala pri igranju bowlinga, ko ji je iz stojala na nogo padla krogla. Res je, kar izpostavlja pritožnica, da tipična tveganja pri posameznem športu prevzamejo udeleženci sami, vendar pa to ne odvezuje organizatorja, da aktivnost organizira v skladu z merili profesionalne skrbnosti, ki so vsebovana ali v varnostnih predpisih, pravilih stroke ali pa v splošnem načelu prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).
Toženec bo moral od bruto zneska, ki je bil tožniku dosojen iz naslova plače, plačati dohodnino in prispevke v višini, kot bo izhajala iz davčnih predpisov, ki bodo veljali na dan izplačila. Neto znesek plačila plače za sporni mesec bo zato tisti znesek, ki bo od dosojenega bruto zneska ostal po plačilu akontacije dohodnine in prispevkov, po stopnji, kakršna bo veljala v času dejanskega izplačila dosojenega zneska.
Voznik, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pa bilo izvršeno na podlagi 202.d člena ZP-1, ima poseben položaj, saj lahko v preizkusni dobi in vse do izdaje sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, sodeluje v cestnem prometu kot voznik motornega vozila in se torej tudi lahko znajde v položaju, ko mu je zaradi kršitve določb cestnoprometnih predpisov mogoče izreči sankcijo kazenskih točk v številu, ki ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritrditi je zato treba stališču sodišča prve stopnje, da je hkratno vodenje dveh postopkov, torej postopka dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z izdajo sklepa, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši, kot določa 1. odstavek 202.e člena ZP-1 prej in sedaj veljavnega ZP-1 in vodenje postopka o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi novega prekrška, kot določa 1. odstavek 202.č člena v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZP-1, pravno nevzdržno, saj bi zaradi pravne praznine (ZP-1 pred dopolnitvijo ZP-1H v 5. odstavku 202e. člena te pravne situacije ni urejal) prišlo do neenakega obravnavanja enakih situacij.
Za obstoj subjektivnega pogoja ni pomembno, ali je bil v trenutku izvršitve izpodbijanega dejanja dolžnik dejansko insolventen, pač pa ,ali je to upnik vedel oziroma ali bi moral vedeti.
Zakon ne predpisuje aktivnega ravnanja tožene stranke za ugotovitev (in)solventnosti. Določa le, da je subjektivni element izpodbojnosti podan, če je oseba, v korist katere je bilo opravljeno dejanje, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. To pa bi mogla in morala vedeti, če bi obstajala navzven zaznavne okoliščine, na podlagi katerih bi vsak skrben gospodarstvenik presodil, ali mogel presoditi, da je prejel izpolnitev od insolventne družbe.
ZPP člen 80, 86, 86/3, 91, 91/1, 394. ZDSS-1 člen 19, 35.
obnova postopka - predlog - pooblaščenec - izredna pravna sredstva - odvetnik - postulacijska sposobnost - sposobnost biti stranka
V postopku obnove postopka, ki je izredno pravno sredstvo, je potrebno upoštevati določbo iz 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik in 35. člen ZDSS-1, ki določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja stranka procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov, in je opravil pravniški državni izpit.. V tem individualnem delovnem sporu tožnika zastopa pooblaščenec, ki je opravil pravniški državni izpit, ni pa izkazal, da bi bil odvetnik oziroma pooblaščenec, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev. Ker vložnik vloge ni imel postulacijske sposobnosti določene v 3. odstavku 86. člena ZPP oziroma 35. členu ZDSS-1, je potrebno izredno pravno sredstvo zavreči kot nedovoljeno, kot to določa 1. odstavek 91. člena ZPP.
ZZVZZ člen 81. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
začasna nezmožnost za delo – osebni zdravnik - imenovani zdravnik
Pri tožnici, ki je bila v spornem obdobju brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, bolniški stalež zaradi težav s pljuči ni bil utemeljen. Tožnica je bila namreč sposobna iskati novo zaposlitev. Zato njen tožbeni zahtevek, da je bila v vtoževanem obdobju začasno nezmožna za delo, ni utemeljen.
skupno premoženje - dolg, ki bremeni oba zakonca - zunajzakonska skupnost - terjatev zakonca do drugega zakonca
Ker je tožnica v času trajanja zunajzakonske skupnosti v celoti sama krila stroške za registracijo svojega vozila v letih 2005 in 2006, ki sta ga uporabljala oba s tožencem, in stroške nakupa drv v letih 2005 do 2008, ji mora toženec povrniti 1/2 plačanega zneska.