KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00013234
ZJU-UPB3 člen 7, 14, 21.. KZ-1-UPB2 člen 90, 90/1-5, 257, 257/1, 263, 263/2-1. ZKP-UPB8 člen 150, 150/1, 154, 154/2, 154/4.
kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic - prikriti preiskovalni ukrepi - dokazi zbrani na podlagi dokazov pridobljenih v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - zastaranje kazenskega pregona - predlog za izločitev dokazov - nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov - komunikacijska zasebnost - kršitev pravice do nepristranskega sodišča - izločitev sodnika - objava prostega delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da zatrjevanja o teh sporih med njima ne kažejo na osebne spore, temveč strokovna razhajanja, zaradi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobenega razloga za to, da Ž., sedaj v funkciji preiskovalnega sodnika, ne bi smel voditi preiskovalnega postopka ali odrediti ukrepa, kot ga je odredil in da bi moral biti v zadevi izločen.
Obdolžencu tako ni bila prekršena pravica do nepristranskega sojenja in nepristranskega sodnika in niso bili podani razlogi, da se dokazi, ki so bili zbrani na podlagi opravljenega nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ter dokazi, ki so bili pridobljeni na tej podlagi, iz spisa izločijo.
Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo tudi do vprašanja, ali je obdolženec upravičeno dvomil v nepristranskost preiskovalnega sodnika Ž. in je pravilno odgovorilo, da ta dvom ni bil upravičen in objektiven, saj ni ugotovilo, da je prišlo med njima do nesoglasij, ki bi presegla strokovno in politično nestrinjanje. Za zaslišanje Ž. glede na navedeno ni imelo razlogov, o vsebini izjave R.M. in J.J. ter predlogu, da se ju zasliši in da se pridobijo magnetogrami sej Komisije, pa je pravilno pojasnilo, da je zato izvedba predlaganih dokazov nepotrebna in da overjena izjava J.J. in R.M. ne kaže na drugo kot na njune konflikte zaradi izvrševanja funkcij v Komisiji in SOVI.
Subjektivno prepričanje obdolženca in njegovo zatrjevanje, da je sodnik pristranski, ne more biti razlog za sodnikovo izločitev.
Preiskovalni sodnik pri tej svoji nalogi ne tehta in ne presoja stališč nasprotne stranke, zato njegove nepristranskosti (in videza nepristranskosti) ni mogoče presojati enako kot kadar sodnik odloča o stališčih obeh in lahko pri eni stranki s svojim vedenjem vzbuja občutek, da njenih argumentov in predlogov ne obravnava enako skrbno kot predlogov in argumentov nasprotne stranke. Zato je v takšnem primeru kot je obravnavani toliko bolj odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je preiskovalni sodnik ravnal pri izdaji odredbe Pp 1/2009 in njenih podaljšanjih kako drugače, kot bi ravnal, če bi na isti podlagi odločal o katerem drugem osumljencu, torej o nekom, ki ga niti ne bi poznal, in ali je glede na razloge in številna dejstva, navedena v pobudi Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 17. 2. 2009, s katerimi je obdolženec nedvomno seznanjen, utemeljeno sklepati, da je slednji, ki je po poklicu pravnik in je bivši kriminalist, lahko objektivno prepričan, da je sodnik ob odločanju ravnal pristransko, ko je pobudi ugodil, in ali bi razumen človek, ki mu je to isto znano, sklepal, da obdolženec ni bil deležen nepristranskega obravnavanja.
Ne glede na navedeno dejstvo pa pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi odredbo za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem izdal sodnik, ki ne bi izpolnjeval standarda videza nepristranskosti, to še ne pomeni, da na zbrane dokaze sodišče ne bi smelo opreti sodbe, saj so bili izsledki ukrepa - vsebina telefonske komunikacije - kot dokazi pretreseni na glavni obravnavi v prisotnosti strank, in to tako, da so bili poslušani ter jih je presojala druga sodnica.
Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejeni zoper obdolženega F.K., so tako lahko bili v obravnavani zadevi dokazna podlaga tudi za presojo utemeljenosti obtožbe, ki je T.V.F. očitala storitev nekataloških, a s kataloškim kaznivim dejanjem povezanih kaznivih dejanj.
Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov niso nedovoljeni, saj sodišče sodbe nanje ne sme opreti, če je podan kateri od razlogov, ki jih določa zakon, torej razlog iz četrtega odstavka 154. člena ZKP - če bi bili prikriti preiskovalni ukrepi izvršeni brez odredbe državnega tožilca oziroma brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, ali če daljšega izvajanja ukrepov ni preveril senat, za kar pa v obravnavanem primeru, kot v sodbi pravilno pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče, ne gre.
Predmet uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP so le tisti podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki so bili pridobljeni z uporabo v tem primeru prikritih preiskovalnih ukrepov iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ki zaradi vsebine ne omogočajo začetka oziroma nadaljevanja kazenskega pregona, medtem ko vse ostale po prvem odstavku 154. člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis. Podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, ki kažejo na storitev kaznivih dejanj, in sicer tistih, zaradi katerih je bil posamezni ukrep odrejen ali drugih, se hranijo, pri čemer ima kazenski pregon kot posebni del javnega interesa nedvomno prednost pred interesi posameznika, konkretno pred varovanjem njegove zasebnosti v takšnem primeru, kot je predvideno tudi v drugem odstavku 8. člena EKČP, drugem odstavku 37. člena in drugem odstavku 38. člena Ustave. Sicer pa je pritožbeno sodišče glede tega vprašanja (v drugi zadevi zoper istega obdolženca - sklep V Kp 93774/2010 z dne 1. 4. 2014) že pojasnilo, da je državni tožilec na podlagi vsebin, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih z navedeno odredbo, sicer v drugi zadevi, 18. 7. 2011 vložil zahtevo za preiskavo in da je med obema zadevama podana subjektivna in objektivna koneksiteta ter da ni nujno, da bi bili zadevi vodeni samostojno, oziroma da bi bili lahko skupaj obravnavani, če ne bi šlo za tako obširno preiskovanje kriminalne dejavnosti oziroma za toliko zadev. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da bi le v primeru, ko izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov več kot dve leti ne bi bili podlaga in predmet nadaljnje preiskave kriminalne dejavnosti, nastopila domneva, da ne omogočajo začetka ali nadaljevanja kazenskega pregona ter da jih je potrebno, kot določa drugi odstavek 154. člena ZKP, uničiti.
Napadena sodba se ne opira ne na povzetke in ne na prepise telefonskih pogovorov, temveč na telefonske pogovore, ki so bili na glavni obravnavi predvajani. Sodišče prve stopnje glede tega v sodbi utemeljeno navaja, da obdolženec in zagovornik, ko so bili predvajani, nista oporekala skladnosti predvajanih posnetkov z njihovimi prepisi, kar pa je v zadevi bistvenega pomena.
Izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov so bili pridobljeni na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika, ki je po pregledu prejete dokumentacije potrdil, da je bil prikriti preiskovalni ukrep izvajan v skladu z odredbami št. Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 in odrejenimi podaljšanji (ki jih iz razloga, ker mora navedeno nalogo - presojo v zadevi opraviti, vselej podaljšuje preiskovalni sodnik, ki je ukrep prvič odredil) ter da se je izvajal zoper osebe, navedene v odredbah in da se je izvajal ukrep, ki je bil odrejen, in to v času, s sredstvi in v obsegu, kot je bil odrejen. Pridobljeni izsledki pa so pri tem potrjevali utemeljenost suma izvrševanja korupcijskih kaznivih dejanj in uporabili so se v kazenskem postopku zoper obdolženca tako, da so bili na glavni obravnavi tisti posneti telefonski pogovori, ki so bili v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, poslušani, obdolženčeva zasebnost in hkrati njegova komunikacijska zasebnost pa sta bili zavarovani tako, da je bila zaradi varovanja njegovega zasebnega življenja ter drugih oseb javnost pri poslušanju izključena.
V opisu kaznivega dejanja, očitanega F.K., so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 263. člena KZ-1, z opisanim načinom posredovanja pri direktorici T.V.F., da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, pa je obdolžencu očitano kaznivo dejanje ustrezno konkretizirano, ko je navedeno, kaj ji je naročil v zvezi z razpisom prostega delovnega mesta in plačilom šolnine za A.B., in ko je (pod točko I/2 izreka prvostopenjske sodbe) v nadaljevanju opisano, kako je T.V.F. to izvedla.
Sodba tudi ustrezno konkretizira protipravnost ravnanja T.V.F., ko navaja, da je ravnala v nasprotju s 14. členom ZJU, po katerem mora javni uslužbenec gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatov ob najnižjih stroških, v nadaljevanju pa pojasnjuje način, iz katerega je razvidno, da tako ni ravnala, ter ustrezno pojasnjuje kršitev 7. člena ZJU ter 263. člena ZGD-1 v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZJS-1, ker kot direktorica pri opravljanju svojih nalog ni ravnala v dobro X s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.
Trditev, da je bilo lahko 226 diplomiranih ekonomistov prijavljenih na Zavodu iz drugih razlogov, in sicer zato da koristijo pravice, ki jim gredo iz vrste socialnih zavarovanj, ali ker to zahteva kakšen drug predpis, ne pa zato, ker iščejo zaposlitev, je povsem nesprejemljiva in kaže na nepoznavanje problema nezaposlenosti in razmer na tem območju, medtem ko je trditev pritožbe, da navedeno delovno mesto ni bilo namenjeno A.B. in da za to pri T.V.F. obdolženi F.K. ni posredoval, zmotna.
Prav skladnost datuma, ko je A.B. diplomirala, z datumom objave prostega delovnega mesta z določitvijo le 5 dnevnega roka za prijavo, kaže na pravilnost zaključka, da je bila objava razpisa delovnega mesta namenjena le zadostitvi formalnega pogoja, da Zavod kot uporabnik proračunskih sredstev razpisano delovno mesto javno objavi, nato pa se zaposli A.B., ki ji je bilo namenjeno.
USTAVNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085953
URS člen 25. ZPP člen 82. ZZZDR člen 181, 181/1, 181/3, 211, 212, 213, 213/2.
odvzem poslovne sposobnosti – kolizija interesov – začasni zastopnik – skrbnik za poseben primer – postavitev skrbnika za poseben primer – pravica do pravnega sredstva
Zoper sklep o postavitvi skrbnika za poseben primer je dovoljena pritožba.
Ker tožnik v obravnavani zadevi toži svojega stalnega skrbnika CSD in so torej njegove koristi v nasprotju s koristmi skrbnika, slednji zaradi kolizije interesov v sporu ne more biti tožnikov skrbnik. Zato je bilo potrebno postaviti tožniku skrbnika za poseben primer.
Tudi pri pogodbah s klavzulo „ključ v roke“ je sklepčno uveljavljati jamčevalne zahtevke oz. ugovarjati, da obseg izvedenih del do razveze pogodbe ne ustreza do takrat zaračunanim delom. Tožena stranka pa se samo s sklicevanjem na to klavzulo in zaradi nje na »nefunkcionalnost del« ne more razbremeniti svoje obveznosti, da plača tisto, kar je izvajalec do odstopa od pogodbe zanjo opravil.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka pravna naslednica obeh bank in, da je bila tožnica 1. 9. 1985 na podlagi dogovora premeščena v banko, ki je bila v času premestitve povezana s tožničinim predhodnim delodajalcem. V konkretnem primeru je bila podana delovnopravna kontinuiteta, zato tožnici pripada odpravnina za 32 let dela pri toženi stranki.
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice z vložitvijo tožbe po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Če je delavec (čeprav zmotno in brez podlage) prepričan, da mu je delodajalec napačno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da mu odpoved sploh ni bila vročena in iz tega razloga šteje, da je upravičen do sodnega varstva, ter je prepričan, da je tožbo vložil pravočasno, ne gre za zlorabo procesnih pravic, ne glede na to, ali tožbo vloži sam ali po pooblaščenem odvetniku. Za zlorabo tudi ne gre, če se je delavec vročitvi odpovedi izogibal, saj zakon dovolj natančno ureja pravila vročanja, ki jih mora delodajalec upoštevati in so taka, da je izogibanje vročitvi in odklanjanje prejema pošiljke (odpovedi) sankcionirano tako, da so določene posledice takega ravnanja delavca v njegovo škodo – fikcija vročitve ipd. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.
zamudna sodba - poravnava - plačilo dolga - zamudne obresti
Pravdni stranki sta sklenili dogovor o poravnavi, s katerim se je toženec zavezal tožnici povrniti znesek, ki ga je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Dogovorili sta se za vračilo zneska dolga v 24 mesečnih obrokih. Ker sta stranki sklenili poravnavo, v kateri sta se dogovorili glede upravičenosti povrnitve dolga in rokov, toženec pa svoje obveznosti iz sklenjene poravnave poravnave ni poravnal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Res velja načelo publicitete, po katerem se nobena oseba ne more sklicevati, da mu pravica, vpisana v zemljiško knjigo, ni bila znana, vendar je sodna praksa strogost tega načela pri priposestvovanju omilila in je v vsaki zadevi pri presoji dobre vere priposestvovalca treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve. Praviloma je posestnik glede priposestvovanja nepremičnine, na kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug, lahko dobroveren, kadar se sklicuje na veljaven pravni posel z zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnine ali pa takrat, kadar gre za priposestvovanje dela nepremičnine in ko je posestnik v opravičljivi zmoti glede meja in obsega nepremičnine.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 406, 406/4, 406/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/1. ZMEPIZ-1 člen 115, 115a. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5.
lastnost zavarovanca - dvojni status - rok za uskladitev statusa
Tožnik je bil v spornem obdobju vpisan v poslovni register kot samostojni podjetnik posameznik in hkrati uživalec pokojnine francoskega nosilca zavarovanja. Ker je imel 1. 1. 2013 dvojni status, torej je bil hkrati uživalec pokojnine in je opravljal samostojno dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca, za uskladitev katerega pa rok pred izdajo izpodbijanih odločb še ni potekel, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi o vključitvi v zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti utemeljeno odpravilo.
Ker vložnik nepopolne vloge (tožnik ni predložil dokončne upravne odločbe) ni popravil v roku 15 dni, kot mu je s sklepom naložilo sodišče prve stopnje, je sodišče skladno s 108. členom ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo, saj ni pogojev za njeno vsebinsko obravnavanje.
Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka od toženke zahtevala vtoževani znesek, ker je bila ta po njenem mnenju neupravičeno obogatena, saj je za isto časovno obdobje prejela prejemke iz naslova brezposelnosti od Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ) in nadomestilo plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od tožeče stranke (delodajalca). Ni utemeljeno zavzemanje pritožnice, da je s kasnejšo odločbo ZRSZ odpadla pravna podlaga za plačilo vtoževanega zneska toženki, saj ne gre za vprašanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč za vprašanje vrnitve (dela) nadomestila plače kot prejemka delavca iz delovnega razmerja v razmerju do delodajalca na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da delavka ni bila obogatena brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ), temveč da pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi delovnega sodišča z vsemi učinki pravnomočne sodbe.
poslabšanje invalidnosti - invalidnost III. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja
Pri tožnici, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja invalidnosti v smislu dodatnih razbremenitev pri delu, vendar niso izkazane tolikšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi jo popolnoma onesposabljale za vsakršno organizirano pridobitno delo, niti takšen funkcijski psihosomatski status, ki bi poleg potrebnih stvarnih razbremenitev utemeljeval še časovno razbremenitev. Zato je del tožbenega zahtevka na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, oziroma na temelju preostale delovne zmožnosti pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno utemeljeno zavrnjen.
Dopolnilno mnenje po obsežnosti in zahtevnosti v ničemer ne odstopa od dopolnilnih mnenj v podobnih zadevah. Tudi sicer priglasitev nagrade nima nikakršne utemeljitve, zakaj bi bilo potrebno dopolnilno pisno izvedensko mnenje šteti za zelo zahtevno, oziroma zakaj naj bi bilo zahtevnejše od osnovnega pisnega izvedenskega mnenja. V obravnavani zadevi ni z ničemer izkazan dejanski stan iz 3. točke 2. odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, da bi bilo mnenje mogoče šteti za zelo zahtevno.
Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ko je izvedenski organ pri tožniku ugotovil dobro funkcionalno sposobnost srčno-žilnega sistema brez znakov ishemije miokarda, pri tožniku še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, pač pa stanje, ki ustreza invalidnosti III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine je zato neutemeljen. Stanje, kakršno je na podlagi novejše dokumentacije, ni stvar tega postopka. Skladno s 63. členom v zvezi z 81. členom ZDSS-1 se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dokumentacije in stanja, izkazanega do dneva dokončne odločbe. Vsaka sprememba ali poslabšanje zdravstvenega stanja, nastala po dokončni odločbi, zlasti če temelji na novejši dokumentaciji, je lahko le stvar novega postopka pred tožencem.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006860
KZ-1 člen 258. ZKP člen 370, 370/1-3, 372, 372/3.
nevestno delo v službi - zastaranje kazenskega pregona - načelo proste presoje dokazov
V obravnavani zadevi je obdolženec kot direktor ZD v avgustu 2008 posamezne navedene delavce neupravičeno razporedil na delovna mesta, za katera niso imeli ustrezne izobrazbe, in jih uvrstil v previsoke plačne razrede, s tem pa jim je omogočil neupravičeno napredovanje v plačnih razredih ter posledično povišanje plače vse do odprave nepravilnosti, po odpravi nepravilnosti najmanj do konca leta 2011 pa od delavcev ni zahteval vračila preveč izplačanih plač. Na podlagi takšnega načina storitve kaznivega dejanja je utemeljen zaključek, da je obdolženec deloval z namenom pridobiti delavcem premoženjsko korist v višini najmanj 154.361,82 EUR, ki pa je bila uresničena postopoma. Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca – ZD, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti večjo premoženjsko korist javnim uslužbencem na škodo premoženja javnega zavoda, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomenijo eno kaznivo dejanje, četudi je do večje premoženjske koristi prišlo sukcesivno.
Obdolženec kot direktor javnega zavoda je imel status uradne osebe, saj očitano ravnanje, ki se nanaša na razpolaganje z javnimi sredstvi, namenjenimi zdravstvu, sodi v okvir opravljanja uradnih dolžnosti.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016850
ZDR člen 184. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost – nepremoženjska škoda – stroški za tujo nego in pomoč – družinski člani
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne pri sestopanju s skladovnice pragov, ko je stopil na lesen tram, ki se mu je spodmaknil, zaradi česar je padel in si poškodoval desno nogo. Tožena stranka delavcem ni dala navodil za pravilno zlaganje pragov (ki bi morali biti zloženi stopničasto in ne navpično), prav tako jim ni dala navodil za sestop iz navpično zložene skladovnice pragov in jim za to tudi ni zagotovila ustreznega pripomočka. Zato je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice.
Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani. Tožniku so pomoč nudili brat in njegova žena ter dve hčerki, in sicer pri vožnji, nakupih, osebni negi in higieni ter oblačenju. Nato je odšel domov v Bosno, kjer mu je pomoč in nego nudila žena. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006934
ZFPPIPP člen 42, 42/2, 57. ZGD-1 člen 263, 263/4, 263/5-2. ZPP člen 214, 214/2.
gospodarska družba - odškodninska odgovornost - odgovornost članov nadzornega sveta - odgovornost članov organov upravljanja
Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, lahko uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati (četrti odstavek 263. člena ZGD-1). Če je nad družbo začet stečajni postopek, se ta odškodninski zahtevek uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku, in sicer tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku (peti odstavek 263. člena ZGD-1).
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016547
ZDR člen 184. OZ člen 131.
nezgoda pri delu – odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – ekskulpacijski razlogi – soprispevek – menjavanje pnevmatike na motornem vozilu
Menjava pnevmatike na prikolici tovornjaka je nevarna dejavnost. Prikolico je potrebno dvigniti z dvigalko, s čimer se poveča nevarnost za zdrs ali premik prikolice, pri čemer je potrebno upoštevati še, da je bil na prikolici naložen 25 ton težak tovor, dvigalko pa se namesti pod osovino tako, da se izvajalec tega opravila uleže pod tovornjak.
Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno iz razlogov na strani tožnika, in sicer zato, ker ni imel ustreznega orodja za menjavo kolesa, ker je napačno namestil dvigalko pod osovino vozila in se je tega opravila napačno lotil s strani in ker je imel možnost poklicati asistenco, a se je menjave kolesa samovoljno lotil sam. Ekskulpacijske razloge za razbremenitev (objektivne) odgovornosti bi morala navajati tožena stranka in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati samo. Tožena stranka konkretnih razlogov, ki bi jo razbremenili odgovornosti, tekom postopka na prvi stopnji ni navajala.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker se je samovoljno lotil menjave pnevmatike, ni utemeljen. Menjava poškodovane pnevmatike na vozilu, ki ga poklicni šofer vozi, je ena izmed nalog tega delovnega mesta. Tudi sicer orodje za zamenjavo poškodovanega kolesa (in rezervno kolo) spada med obvezno opremo tovornih vozil, skladno s Pravilnikom o delih in obvezni opremi vozil. Dejstvo, da tožnik ni poklical asistence, čeprav je za to imel možnost, ni relevantno pri presoji eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode.
Pri tožniku gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo zaradi bolečnosti sklepov celotnega lokomotornega aparata ter oteklosti, bolečnosti in zakrčenosti prstov rok, ob katerih si po oceni sodnega izvedenca ni mogoče predstavljati, da bi lahko opravljal kakršnokoli delo. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.
Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep Upravnega odbora Odvetniške zbornice z dne 10. 2. 2015, ker je po 19. členu Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) Upravni odbor Odvetniške zbornice pristojen dajati pojasnila in obvezne razlage o uporabi tarife, ne pa tudi razlage ZOdv, torej tudi ne konkretno določbe petega odstavka 17. člena ZOdv. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko ni upoštevalo razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije.