Res ni nikjer predpisano, da je mogoče višino škode dokazati samo na točno določen način, vendar opisane okoliščine upravičujejo sum v resničnost trditev tožeče stranke o višini škode, zato dokazi, ki jih je predložila, ne zadoščajo, da bi se sodišče lahko prepričalo o višini škode. Dejstvo je, da iz razlogov na strani tožeče stranke ni bilo popisa prejetega blaga, zato inventura blaga, ki je ostalo v skladišču, ni zanesljiv dokaz o vrednosti ukradenega blaga, podobno velja za CMR, ki bi za prevoz iz Italije v Slovenijo nedvomno moral obstajati, pa ga tožeča stranka ni mogla predložiti. V predmetni zadevi je bila sporna višina škode, kar je bilo dokazno breme tožeče stranke. Stroški, ki jih je imela tožena stranka s preverjanjem upravičenosti do izplačila zavarovalnine pred pravdo, bi ji nastali tudi v primeru, da tožeča stranka tožbe ne bi vložila. Ob upoštevanju dokaznega bremena zato niso bili potrebni stroški tega postopka.
Določba 18. člena ZOZP je jasna, kot tudi njen namen, ki je preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine.
V predmetni zadevi gre za situacijo, ko dajatveni zahtevek še ni zapadel, o izdaji vmesne sodbe pa ni sporazuma med strankama, zato sodišče ne more izdati vmesne sodbe na podlagi določbe 315. člena ZPP. Prav tako ni izpolnjen noben od pogojev iz 205. člena ZPP za prekinitev postopka (čakanje na zapadlost terjatev ni razlog za prekinitev postopka).
PRAVO DRUŽB - KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK0006898
ZGD-1 člen 50.
sodno imenovanje poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo - zadeve, o katerih sodišče odloča v nepravdnem postopku - pravni interes
Po določbi drugega odstavka 50. člena ZGD-1 lahko sodišče na predlog imenuje poslovodjo, če družba z omejeno odgovornostjo le-tega nima in sicer zaradi smrti, bolezni ali dolgotrajne nezmožnosti za delo ali v drugih nujnih primerih. Iz določbe jasno izhaja, da ne zadošča zgolj dejstvo, da družba poslovodje nima, temveč mora biti podan še eden od taksativno naštetih pogojev. Namen zakonodajalca torej ni bil, da dopusti sodno intervencijo v vseh primerih, temveč le, kadar je to nujno potrebno. Pri odločitvi, ali gre za nujen primer, je treba izhajati iz pristojnosti in nalog poslovodje. Nujen primer nastane takrat, kadar družbi, njenim družbenikom in upnikom in drugim, ki imajo pravni interes, grozi neka konkretna nevarnost ali škoda, ker poslovodstvo družbe ne deluje. Ali gre za nujen primer, je torej potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru, trditveno (in nato dokazno) breme pa je na predlagatelju.
ZFPPIPP člen 261, 261/1. OZ člen 59, 261, 261/1, 319, 349, 349/1.
pridržna pravica - najemno razmerje
Čeprav si je tožeča stranka (po njenih navedbah v mesecu septembru 2010) v skladu z določbo prvega odstavka 261. člena OZ pridržala sporne opaže, ki jih je dotlej imela v posesti in najemu (najemodajalec je bila tožena stranka), pa to samo po sebi še ne pomeni, da je zaradi tega tedaj najemno razmerje med pravdnima strankama (in s tem dolžnost plačila najemnine za najete opaže v obdobju od junija 2010 do junija 2011) prenehalo veljati. Pravica do pridržanja premičnih stvari je namreč le sredstvo zavarovanja, ki ga enostransko uveljavlja upnik zapadle terjatve.
Ker tudi pravilno ugotovljeni dohodek na družinskega člana presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, je utemeljen sklep, da zaradi plačila dolgovane sodne takse ne bo prišlo do občutnega zmanjšanja sredstev za njihovo preživljanje, kar je po 11. členu ZST-1 pogoj za taksno oprostitev.
stroški postopka – nagrada odvetnika – nagrada za posel – predpravdni odškodninski zahtevek
Tožnik je pred pravdo na zavarovalnico naslovil odškodninski zahtevek, kar ob upoštevanju večinskega stališča sodne takse predstavlja potreben strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo.
prepoved opravljanja dela - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - javni uslužbenci - policist – možnost nadaljevanja delovnega razmerja – sodna razveza
Obe pravdni stranki sta navajali okoliščine in interese glede nadaljevanja delovnega razmerja. Pravilno sicer tožena stranka opozarja, da odločitev o tem, ali posamezni javni uslužbenec lahko nadaljuje delovno razmerje ali je povsem porušeno medsebojno zaupanje, ne more biti v pristojnosti posameznih zaposlenih, temveč je v pristojnosti delodajalca. Vendar je sodišče prve stopnje pri tehtanju okoliščin v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja pravilno upoštevalo tudi izpovedbe prič - bivših sodelavcev tožnice, ki so izpovedali, da je tožnica skoraj štiri leta, od domnevne storitve kaznivega dejanja do podaje izredne odpovedi, svoje delo normalno opravljala in pri tem ni imela nobenih omejitev. Priči pomočnik komandirja in komandir policijske postaje sta potrdili, da je nadaljevanje delovnega razmerja možno. Izpovedi nadrejenih delavcev tožnice je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot pomembno okoliščino v prid odločitve o reintegraciji tožnice. Tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka, niso potrdile trditev tožene stranke, da je zaupanje v delo tožnice tako porušeno, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da je v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi nezakonito, delavec primarno upravičen do vrnitve na delo.
Nova ali prevzemna družba je univerzalni pravni naslednik, toda le v zvezi z dodeljenim premoženjem (2. stavek šestega odstavka 623. člena ZGD-1). Pravna posledica delitve je torej sicer vesoljno (univerzalno) pravno nasledstvo, toda to nasledstvo je le delno: omejeno je namreč na dodeljeni del premoženja. Pravna naslednica lahko torej z uspehom uveljavlja svoj zahtevek le, če trdi in dokaže svoje pravno nasledstvo. Svoj zahtevek mora torej opreti na šesti odstavek 623. člena ZGD-1, ki je edini pravni temelj za pripis premoženja pravnemu nasledniku. Terjatev pravnih naslednic se niti ne more opirati na 393. in 406. člen in nasl. OZ, saj te določbe zgolj urejajo razdelitev v notranjem razmerju, ne pa tudi pravnega nasledstva.
Tožeča stranka je dne 18. 1. 2016 sodišču posredovala prošnjo za podaljšanje roka za predložitev dokumentacije v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnika, ker je ni uspela pridobiti v danem roku. Sodišče prve stopnje je tožniku rok podaljšalo za 15 dni, zato tožnik s pripravljalno vlogo z dne 25. 1. 2015 oziroma z navedbami in dokaznimi predlogi iz navedene pripravljalne vloge ni prekludiran.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0017017
ZUP člen 103, 104, 205, 106, 240.
starostna pokojnina - vrnitev v prejšnje stanje - opravičeni razlogi
Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli stranki, ki je iz opravičenih razlogov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti. Razloge, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja mora verjetno izkazati. Tožnik ni z verjetnostjo izkazal, da zaradi zdravstvenih razlogov (bil naj bi nezmožen premikanja) ni mogel pravočasno vložiti pritožbe zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, zato je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnjen, zamujena pritožba pa zavržena.
podjemna pogodba - pravica do plačila - prevzem in potrditev del - grajanje obsega in kvalitete opravljenih del
V primeru, ko naročnik morebitnih napak glede obsega in kvalitete izvedenih del ne graja, se šteje, da je bilo delo potrjeno in izrecna potrditev ni bila nujna (ni bila pogoj) za nastop obveznosti naročnika izvršiti plačilo.
varstvo in vzgoja otrok - stiki - neformalni razgovor z otrokom
Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s členom 410 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni pridobilo izjave mladoletnih otrok. Po določbi člena 410 ZPP, kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka ali posledic odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalni razgovor na sodišču ali zunaj sodišča, s posredovanjem centra za socialno delo delo ali šolskega svetovalnega delavca.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je toženo stranko o tem, da je na voljo za delo, obvestil s pošiljanjem bolniškega lista, o izteku bolniškega staleža pa je bila obveščena tudi s strani ZZZS. Navedeno zadostuje za izpolnitev tožnikove obvestilne dolžnosti do delodajalca.
Med strankama je sporno, ali je toženka dolžna tožniku povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza ali v višini cene dnevne vozovnice. Pravilno je prvostopno sodišče ugotovilo, da je v spornem obdobju toženko zavezoval ZDR, Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti in Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugim dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo in da nobeden od teh predpisov ne daje pravne podlage, da naj bi bil delodajalec dolžan delavcu plačati povračilo stroškov za prihod na delo in z dela le v višini cene mesečne vozovnice javnega prevoza. Niti ni določena obveznost, da bi se povrnil le strošek najcenejšega javnega prevoza. Vendar pa zaradi tega materialnopravno ni pravilen zaključek, da delavcu pripada povračilo v višini cene dnevne vozovnice. Tožnik ni upravičen do povračila višjega zneska od zneska dejanskih stroškov. Kolikšni so bili tožnikovi dejanski stroški pa prvostopno sodišče ni ugotavljalo.
ZUTD člen 65, 65/3, 140. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 247, 247/2.
vrnitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti - preizkus upravne odločbe
Izpodbijane odločbe, da je delodajalec (tožnik) dolžan vrniti denarno nadomestilo, ki ga je prejemal zavarovanec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, se ne da preizkusiti, saj ni razvidno, kakšen znesek neto denarnega nadomestila je bil tožniku izplačan v spornem obdobju, ko ga je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vključiti v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odpravilo dokončno odločbo in v tem delu prvostopenjsko odločbo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZPP dopušča, da se prvotno zatrjevano dejansko stanje spremeni, dopolni ali popravi v takšnem obsegu, da se s tem ne spremeni zahtevek. Kakšen obseg je torej dovoljen, da gre zgolj za popravo, je stvar ocene sodišča. Primerjava dejanskega stanja glede na obe uveljavljani pravni podlagi v predmetni zadevi pokaže, da gre za isti historični dogodek. V tožbi tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve kršitev konkurenčne prepovedi, ker je toženec še v času zaposlitve pri toženi stranki sklepal z dosedanjimi zavarovanci tožeče stranke pogodbe o zavarovanju za konkurenčno zavarovalnico, pri čemer si je pomagal z zavarovalno dokumentacijo konkurenčne zavarovalnice, v pripravljalni vlogi pa tožeča stranka navaja, da je toženec s posredovanjem osebnih podatkov zavarovancev in podatkov o zavarovalnih produktih, ki so jih imeli sklenjeni dosedanji zavarovanci tožeče stranke, kršil dolžnost varovanja poslovne skrivnosti. Za spremembo istovetnosti zahtevka bi šlo, če bi tožeča stranka po vsebini sicer enak tožbeni zahtevek utemeljevala na povsem drugi dejanski podlagi kot prvotno. Tega pa tožeča stranka s svojimi navedbami ni storila, ampak je svoje dotedanje navedbe le dopolnila in se sklicevala na drugo pravno podlago, kar pa po tretjem odstavku 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe.
Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na to opredelitev je pomembno, kdaj je oseba, ki nastopa v imenu delodajalca, ugotovila razlog za uveljavljanje odškodnine iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi. Ker je v obravnavani zadevi tožeča stranka delniška družba, je pomembno, kdaj je ta razlog ugotovila uprava ali od nje pisno pooblaščena oseba.
Izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec (zavarovalni zastopnik) pri tožeči stranki (zavarovalnici), so bila ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“, je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
Določitev pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi ni v nasprotju s konceptom delovnega prava, temveč gre za dopustno urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem. Potrebno je upoštevati načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami OZ, kljub temu da v času sklepanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi, takrat veljavni zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba uporabe pogodbene kazni za primer kršitve konkurenčne klavzule nista posebej določala.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – rok za podajo odpovedi
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožena stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik) vedela za ravnanje tožnice že več kot 30 dni pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je zmotno zaključilo, da je odpoved prepozna. ZDR-1 v 109. členu namreč določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v šestih mesecih od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega ravnanja, ki ima znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Za priznanje nadur ni bistveno, da tožniku niso bile pisno odrejene. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile te nadure za toženo stranko potrebne in koristne, da je tožena stranka bila seznanjena s tem, da tožnik pri njej nadure dejansko opravlja (pri čemer ni ukrenila ničesar, da bi tožniku opravljanje teh nadur preprečila, če bi štela, da so bile zanjo nepotrebne in nekoristne, oziroma če bi štela, da tožniku niso bile odrejene), kar pomeni, da je tožena stranka tožniku nadurno delo dopuščala, so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tožnika zavrniti kot neutemeljen.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 89/3, 118, 118/1, 164. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi – neizrabljen letni dopust
Razlog nesposobnosti, ki je tožnici očitan v izpodbijani odpovedi, je nastal najkasneje 25. 9. 2014 (glede posameznih očitkov iz odpovedi pa že prej), zato je v času podaje odpovedi 21. 4. 2015 že potekel šestmesečni rok iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bila podana prepozno, je izpodbijana odločitev o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi že iz tega razloga pravilna.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z nadomestilom za neizrabljen letni dopust ugotovilo, da je imela tožnica v letu 2014 24 dni letnega dopusta, od katerih ji je neizrabljenih ostalo še 5 dni, v letu 2015 pa je imela 26 dni letnega dopusta, ki ga še ni izrabila. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena 4. 5. 2015 in da je istega dne poslala elektronsko sporočilo, v katerem je najavila izrabo preostalega letnega dopusta v času od 6. 5. 2015 do 26. 5. 2015, vendar odgovora ni prejela. Dne 27. 5. 2015 je tožnica nastopila bolniški stalež in bila v njem do izteka delovnega razmerja 31. 10. 2015. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica iz objektivnih razlogov ni izrabila preostalih 31 dni letnega dopusta in da ji zato pripada zahtevano nadomestilo.