KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZDR-1 člen 33, 35, 37, 84, 84/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1. ZVrt člen 2, 4, 41.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja – sodna razveza
Tožena stranka tožniku ni dokazala, da je naklepno ali iz hude malomarnosti storil očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Izvedenka je zapisala, da večina iger, dejavnosti in ravnanj, ki jih je tožnik uporabljal in vključujejo telesni stik oziroma dotik, sama po sebi ustreza standardom pedagoške stroke, ustrezajo starostni stopnji otrok in specifični situaciji uvajalnega obdobja v vrtcu. Tudi iz psihiatričnega mnenja izhaja, da tožnik svojih ravnanj ni povezal s spolnostjo, da pa je do potrebe po bližini oziroma posega v integriteto otrok mogoče premalo kritičen, vendar pa navedeno ne pomeni, da je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik z ravnanji, ki mu jih je tožena stranka očitala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, ni kršil 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 35. člena ZDR-1 (spoštovanje predpisov o varnosti pri zdravju in delu) in 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja).
S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 2. 2016 je bil začet stečajni postopek nad tožencem. Istega dne je bil objavljen tudi oklic o začetku tega postopka, zato so 17. 2. 2016 nastopile pravne posledice stečajnega postopka. V 4. točki 1. odstavka 205. člena ZPP je določeno, da se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, odločbo lahko izda le, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave (2. odstavek 207. člena ZPP). Ker je prvostopno sodišče zamudno sodbo izdalo 8. 3. 2016, ko so že nastale pravne posledice stečajnega postopka, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 207. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje novo sojenje.
zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Že dejstvo, da je tožnik sprejel obveznost v taki višini, kot sam navaja – 2 milijona EUR, ne vodi k sklepu, da ne zmore plačati 33 EUR sodne takse. Sicer pa je sodišče prve stopnje ob tem ugotovilo, da prejema približno 3606 EUR mesečnega dohodka, to pa na podlagi podatkov, ki jih je sam navedel v prošnji za oprostitev plačila taks.
Izrek izpodbijanega dela sodbe nasprotuje samemu sebi. V I/I. točki izreka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, medtem ko je v I/II. točki izreka ugotovilo, da delovno razmerje 31. 12. 2014 ni prenehalo, ampak je še trajalo v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016. To pomeni, da obstoji nasprotje med navedenima točkama izreka glede obstoja delovnega razmerja v obdobju od 12. 1. 2015 do 5. 10. 2015, pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi za odločitev v I/II. točke izreka, predvsem ne razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v navedenem obdobju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni ugotovilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00008625
ZKP-UPB4 člen 367, 498.. KZ-1 člen 29, 54, 205, 205/1-2.
neprištevnost storilca - nekonkretizirana navedba - pravna opredelitev dejanja - velika tatvina - vključenost v nadaljevano kaznivo dejanje - odvzem zaseženih predmetov - pritožba zagovornika v škodo obdolženca
Trditev zagovornice, da je bil obtoženec neprišteven ostaja na ravni neargumentirane trditve, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu obrambe glede postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti glede pravne opredelitve kaznivih dejanj. Pod točko I se namreč obtožencu očita nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Gre za primer, ko tatvino storita dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle, in prav to se v točki I/2a in b obtožencu očita. Da so bila dejanja storjena v sostorilstvu je povsem jasno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, razen glede kaznivega dejanja opisanega v točki I/1. Glede na to, da se obtožencu v korist očita nadaljevano kaznivo dejanje, je glede pravne opredelitve kaznivih dejanj v opis pravilno vključeno tudi navedeno kaznivo dejanje, ki ga je sicer obtoženi storil sam. Izrek sodbe res ne vsebuje odločitve o usodi zaseženih predmetov. Takšna pomanjkljivost obtožencu ni v škodo, saj se predmeti, kolikor se ne vzamejo ali odredi njihovo uničenje, upravičencem vrnejo, sicer pa o njih lahko sodišče odloči kadarkoli bodisi na predlog strank ali po uradni dolžnosti v smislu določb 498. člena ZKP. V tem delu je torej pritožba zagovornice obtožencu v škodo, takšna pritožba pa glede na določbo 367. člena ZKP zagovornici ni dovoljena.
Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.
poslabšanje invalidnosti - invalidnost III. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja - zaključeno zdravljenje
Tožnica
je delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično enostavno, fizično lahko delo, kjer ni potreben hiter tempo dela in izrazita spretnost prstov obeh rok s polnim delovnim časom. Ocena poslabšanja invalidnosti še ni mogoča, ker zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in še ni mogoče ugotoviti, če gre za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da ji gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožbeni zahtevek na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zato ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018410
KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-2, 82, 82/1, 82/4, 82/4-2, 211, 211/1, 228, 228/1. ZKP člen 371. 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
zakonska rehabilitacija - konkretizacija zakonskih znakov - enotna kazen - izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence - kaznivo dejanje poslovne goljufije - kaznivo dejanje goljufije - opis dejanja - preslepitev - protispisnost - obrazloženost sodbe - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
V opisu dejanja je konkretiziran očitek preslepitve drugega. Iz opisa dejanja namreč jasno izhaja očitek obtožencu, da je preslepil A. Č. s tem, ko se je z njim dogovoril, da mu bo prodal viličarja, ki mu ga bo izročil po tem, ko bo A. Č. prišel iz prestajanja zaporne kazni, in je A. Č. obtožencu izročil kupnino, ko je A. Č. prišel iz zapora, pa mu obtoženec viličarja ni izročil, s čimer je oškodoval I. Č., ki je A. Č. dala denar za kupnino. V opisu dejanja je tako vsebovan jasen očitek preslepitve A. Č.
ZZZDR člen 51, 57. ZPP člen 224, 224/1. ZIZ člen 64.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe – pravica, ki preprečuje izvršbo – lastninska pravica – pravni položaj tretjega – javna listina
Da je zakonska zveza obstajala tudi v času nakupa spornih nepremičnin v letih 2008 in 2009, je sodišče ugotovilo na podlagi predloženega izpiska matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi. Gre za listino, ki jo je v predpisani obliki izdal državni organ v mejah svoje pristojnosti in ki kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP - javna listina). Glede na dokazno moč takšne listine, je bilo posledično na toženki breme, da dokaže nasprotno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja izmene, je s tem, ko je spornega dne zapustil določeno območje, opustil svojo temeljno delovno obveznost in konkretno ogrozil požarno varnost tega območja ter s tem, ko je isti večer brez ustreznega potnega naloga uporabil službeni avto v zasebne namene, huje kršil svoje delovne obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Za verzijski zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR je aktivno legitimirana oseba, ki je imela stroške zaradi preživljanja mladoletnega otroka, in ne preživninski upravičenec (mladoletni otrok) sam.
Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonske preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato se pri dokazovanju višine ni mogoče opreti zgolj na listinsko potrjene izdatke – račune. Vrednost se presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev – ob odločanju sodišča prve stopnje.
osebni stečaj – upnik – sklep o preizkusu terjatev – objektivna identiteta tožbenega zahtevka – identiteta strank – pravnomočnost – ne bis in idem – res iudicata – prepoved ponovnega odločanja – zavrženje tožbe
Ker sta bili obe pravdni stranki kot upnika stranki stečajnega postopka zoper istega dolžnika, in v katerem je bila končno priznana ista terjatev tožene stranke, je poleg objektivne identitete zahtevka podana tudi potrebna identiteta strank. Zaradi učinka pravnomočnosti o isti terjatvi ni mogoče ponovno odločati v pravdi.
Vsak upnik, ki prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku, lahko v določenem roku prereka terjatve drugih upnikov. Po preteku zakonskih rokov zoper terjatve drugih upnikov ne more več ugovarjati (četrti odstavek 63. člena ZFPPIPP). Priznanje terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve. Veže tako upravitelja pri glavni razdelitvi in vse upnike, ki so sodelovali v postopku prijave in priznanja terjatve.
preprečevanje nasilja v družini - prepustitev stanovanja v skupni uporabi žrtvi nasilja - skupno gospodinjstvo
Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju zakonske dikcije mnenja, da bi bila odločitev sodišča eventualno pravilna, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da sta udeleženca živela v skupnem gospodinjstvu, vendar pa se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da instituta prepustitve stanovanja ni moč ožiti z izgovorom, da so žrtve nasilja iz stanovanja odšle, ter jim zato stanovanja ni mogoče prepustiti, vendar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ocenilo, da je predlagateljica skupno bivališče udeležencev zapustila septembra 2015 ter je predlog za prepustitev stanovanja vložila 10. 6. 2016.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je grobo kršil izrecno navodilo delodajalca, da pri barvanju, še zlasti zaprtih predmetov, kot je silos ali cisterna, uporabi posebno zaščitno masko. Tožnik ni bil seznanjen z načinom uporabe maske oziroma, kako se ta maska uporablja, predvsem pa ne z nevarnostjo, ki je bila povezana s pleskanjem silosov in da pri uporabi nove, tožniku dotlej neznane zaščitne maske, ki ima poseben priključek za dovod kisika, ne gre za uporabo takšnega zaščitnega sredstva, ki bi ga znal tožnik uporabljati brez navodil in pojasnil. Toženka ni ravnala skladno z določili ZVZD-1, zaradi česar tožnik ni imel zagotovljene pravice, da bi bil seznanjen z varnostnimi ukrepi in ukrepi zdravstvenega varstva in ni bil usposobljen za njihovo izvajanje. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
OZ člen 271, 271/3. ZŠtip člen 37, 39. ZŠtip-1 člen 79. ZFPPIPP člen 221b, 221d.
pogodba o štipendiranju – kršitev pogodbene obveznosti – obveznost vračila sredstev – izpolnitev pogodbe s strani tretjega
Toženkina obveznost zaposlitve štipendista izhaja iz same pogodbe o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij. Ta jo v 9. členu zavezuje, da štipendista po končanem študiju zaposli
pri njej
za polni delovni čas za vsaj toliko let, kolikor je prejemal štipendijo. Tovrstna obveznost izhaja tudi iz določbe 39. člena ZŠtip) zato pogodbene obveznosti brez soglasja tožnika ni mogoče izpolniti po tretji osebi.
ZSVarPre člen 28, 28/1, 28/2, 28/2-3. ZDSS-1 člen 24.
denarna socialna pomoč - krivdni razlogi - izbris iz evidence brezposelnih oseb
Ker je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi kršitve pogodbene obveznosti (v nasprotju s pogodbo o vključitvi v aktivnost oziroma delavnico, se je delavnice udeležil le dvakrat), je podan krivdni razlog, zaradi katerega mu denarne socialne pomoči ni mogoče priznati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006851
KZ-1 člen 5, 257, 257/3. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
uradni položaj – uradna oseba – prosta presoja dokazov – znaki kaznivega dejanja - krivda
Pritožnica nima prav, da obrazložitev odločb Ustavnega sodišča, ko odloča o kršitvah človekovih pravic s posamičnimi akti, nimajo učinka za sodno prakso. Ustavno sodišče je po prvem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavno pravnimi argumenti (tako npr. 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 424/06 z dne 22.10.2009).