KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043644
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 73, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije - stranska denarna kazen - stranska kazen izgon tujca iz države - priznanje krivde - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - nevarnost in teža kaznivega dejanja
Tako obdolžencu izrečena zaporna kazen, kot tudi stranska denarna kazen ter stranska kazen izgon tujca iz države, so bile obdolžencu izrečene ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin, predvsem tudi ob upoštevanju dejstva, da je obdolženec krivdo po obtožnici priznal in obžaloval, sodišče je pri odmeri kazni upoštevalo tudi obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost ter njegov ekonomsko-socialni položaj ter okoliščino, da je obdolženec brez redne zaposlitve in brez rednih dohodkov in premoženja, pri čemer je dolžan skrbeti za dva mladoletna otroka, kar vse v pritožbi še posebej izpostavlja obdolženčev zagovornik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00047468
ZKP člen 149.a.
zahteva za izločitev dokazov - prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje - doktrina plain view - test sorazmernosti - pravica do zasebnosti
Pritožnika tudi nimata prav, ko izpodbijata prvostopenjsko presojo, da s tajnim opazovanjem oziroma snemanjem ni bilo poseženo v pravico C in B do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS. Pritožnika natančno opisujeta značilnosti zemljiške parcele, na kateri je prišlo do tajnega snemanja, in trdita, da je sodišče prve stopnje na tem zemljišču neutemeljeno odreklo pričakovano zasebnost. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta C in B na navedeni parceli uživala bistveno nižjo stopnjo zasebnosti, kot bi jo v stanovanju, ter je po opravljenem testu sorazmernosti pravilno zaključilo, da s tajnim opazovanjem ni bilo nedopustno poseženo v pravico C in B do zasebnosti.
ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/3, 91/4.
zastaranje kazenskega pregona - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - zadržanje zastaranja - pretrganje teka zastaralnega roka
ZZUSUDJZ je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah, pri čemer je v drugem odstavku 3. člena predpisal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po večinski, zaenkrat dostopni sodni praksi, se kot pravilnejša nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona; situacijo v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala v nujnih zadevah, je mogoče razumno navezati na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje, da zastaranje ne teče v času, ko se pregon po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati. Sodišče druge stopnje k odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu dodaja, da je ZZUSUDJZ začel veljati 29. 3. 2020 in je veljal do 31. 5. 2020, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki je začel veljati 1. 6.2020. Upoštevaje razlago, da zastaranje kazenskega pregona zoper osumljenega A. A. zaradi očitanega kaznivega dejanja ni teklo v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (zadržanje zastaranja kazenskega pregona), je torej 10-letni zastaralni rok, glede na opis kaznivega dejanja v zahtevi za opravo preiskave, potekel 3. 9. 2020.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046922
KZ-1 člen 50, 51, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - teža kaznivega dejanja
Okrožna državna tožilka v pritožbi trdi, da je sodišče zagrešilo kršitev Kazenskega zakonika po 5. točki 372. člena ZKP, vendar nima prav. Ta kršitev ni podana, ker sodišče z omilitvijo zaporne kazni ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Za očitano kršitev gre le tedaj, če sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaporno kazen omililo v mejah 51. člena KZ-1.
Res je, kar navaja pritožnica, da je omilitev kazni fakultativna, vendar to ne pomeni, da je v obravnavani zadevi omilitev zaporne kazni prevedla do "izkrivljanja prava" kot trdi pritožnica. Že na splošno namreč velja, da je priznanje krivde, ki ga sodišče preveri in sprejme, institut, ki omogoča, da se kazenski postopek pred sodiščem hitro konča, saj ni glavne obravnave in gre dejansko za poenostavljen kazenski postopek, ki je splošno uveljavljen v svetu in je bil že v času sprejetja novele ZKP-K (iz leta 2011) v skladu s priporočilom Sveta Evrope po poenostavitvi kazenskih postopkov R (87) 18.
zahteva za plačilo za dopolnitev izvedenskega mnenja
Sodišče druge stopnje je torej (že) v svojem prvem sklepu, v katerem je presojalo, do kolikšne nagrade in do povrnitve katerih stroškov je (po izdelavi osnovnega mnenja) upravičen izvedenec, opozorilo, da izvedencu nagrada za pisno mnenje v skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP pripada takoj, ko opravi svoje delo. Takšno je enotno stališče sodne prakse. Kot je enotna sodna praksa, da izvedenca pripada nagrada za pisno mnenje takoj, ko napravi in sodišču posreduje pisno mnenje, je enotna tudi o vprašanju, da za dopolnitev mnenja na podlagi pripomb strank izvedencu pripada nagrada le, če presega nalogo, ki jo je sodišče naložilo izvedencu s prvotnim sklepom. Izvedensko delo je treba obravnavati kot celoto, kar pomeni, da izvedenčevih odgovorov (zgolj) na pripombe strank k mnenju, ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega mnenja. Če je torej sodišče od izvedenca v okviru istega obsega naloge (glede na pripombe strank) zahtevalo, da v zvezi z že opravljenim delom poda določena pojasnila, slednji do nagrade in morebitnih dodatnih stroškov ni upravičen.
zasebna tožba - zavrženje zasebne tožbe - opis kaznivega dejanja
Tožba ne vsebuje zahtevanih lastnosti za obravnavo kazenske zadeve, saj za opis kaznivega dejanja ne zadostuje navajanje dejstev v obliki prostega spisa.
Pravdna stranka mora izročiti sodišču vloge v toliko izvodih, kolikor je treba za sodišče in nasprotno stranko. Pritožbeno sodišče zato sprejema tudi stališče pritožbe, da druga toženka ni nasprotna stranka v razmerju do prve toženke, temveč je nasprotna stranka v razmerju do prve toženke le tožnik.
Še posebej odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati z oceno oz. nestrinjanjem, ki se nanaša na spremembo glede predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje po KZ-1G, ki tudi sicer ne onemogoča, da se upoštevajoč konkretni primer, kazen omili, vse v skladu s 50. in 51. členom KZ-1. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 lahko sodišče zaporno kazen omili do enega leta zapora, na podlagi 2. točke drugega odstavka pa do treh mesecev zapora. Ker je spodnja meja predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje tri leta zapora, sodišče pa je obtožencu izreklo kazen dve leti zapora, pritožbeno sodišče, glede na okoliščine, ki so pomembne pri odločanju o tem ali naj bo kazen višja ali nižja, ocenjuje, da je odmerjena zaporna kazen pravilna in pravična.
Navedbe družbe izkazujejo le njen ekonomski interes, ki je v tem, da naj tožniku odškodnino plača toženka, nasprotuje pa ugoditvi celotnemu zahtevku po višini in povsem prereka trditve tožnika glede svoje odgovornosti. S tem ne izkazuje pravnega interesa, da v predmetni pravdi zmaga tožnik, kar je po določbi prvega odstavka 199. člena ZPP odločilna okoliščina za udeležbo intervenientna na tožnikovi strani.
Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog člen 1, 18, 26. ZPP člen 151, 154, 155, 156, 156/1.
potrebni stroški - evropski plačilni nalog - potrdilo o izvršljivosti plačilnega naloga - pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov
Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, kot določa 18. člen Uredbe in potrdila o izvršljivosti ni nemudoma izdalo in poslalo tožeči stranki, je treba šteti njeno vlogo z dne 5. 11. 2020 za potreben strošek postopka, enako tudi vlogo z dne 26. 11. 2020, ker o njeni stroškovni zahtevi ni odločilo.
Sodišče prve stopnje je obtoženčevo pritožbo po vsebini obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila denarne kazni oziroma obročno plačilo, vendar je ugotovilo, da je obsojenec predlog podal prepozno. Te odločitve sodišča pritožnik ne izpodbija, temveč se zavzema za oprostitev plačila denarne kazni zaradi finančnih težav, v katerih se nahaja. Vendar je pojasniti, da zakon ne daje podlage, da se obsojenca oprosti plačila denarne kazni, ki mu je bila izrečena kot kazenska sankcija, temveč kvečjemu dopušča njeno obročno plačilo, kot je to navedlo že sodišče prve stopnje.
Vloga je namreč nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča. Po tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje vlagateljico pozvalo, da vlogo v določenem roku ustrezno popravi tako, da bo le-ta jasna in razumljiva in bo iz nje razvidno, kaj želi od sodišča, pri čemer jo je hkrati tudi opozorilo na vse zakonske posledice, v kolikor tega ne bo storila.
ugovor tretjega - stroški odgovora upnika na ugovor tretjega - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe
Upnik vse do vložitve ugovora tretjega ni bil (in ni mogel biti) seznanjen z dejstvom, da sta zarubljena viličarja last tretjega. V ugovoru pa je tretji svojo lastninsko pravico na predmetu izvršbe zatrjeval in izkazoval zgolj s predložitvijo pogodb, sklenjenih z dolžnikom, za najem spornih viličarjev, medtem ko je v kasnejši izločitveni pravdi svojo lastninsko pravico (uspešno) izkazal tudi s predložitvijo računov o nakupu spornih viličarjev od svojega dobavitelja. Glede na to ni mogoče trditi, da je tretji že v izvršilnem postopku ponudil natančne informacije in dokazila o svoji stvarnopravni pravici na predmetu izvršbe. Upniku tako ni mogoče očitati neskrbnosti in slabe vere ob nasprotovanju ugovoru tretjega. Posledično mu tudi ni mogoče na temelju šestega odstavka 38. člena ZIZ naložiti v plačilo stroškov, ki so v postopku nastali tretjemu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044997
KZ-1 člen 20, 20/2, 37, 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1.
napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje goljufije - opis kaznivega dejanja - konkretizacija - napeljevanje - zavrženje obtožnega predloga - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - formalni preizkus obtožnega akta
Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Ravnanje napeljevalca mora biti takšno, da je zmožno pri storilcu izzvati odločitev za kaznivo dejanje. Navedena oblika udeležbe se lahko stori s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem in podobnimi dejanji, s katerimi se vpliva na odločanje drugega. Zgolj navedba, da sta napeljevalca "predlagala" napeljevanima osebama določeno ravnanje ne kaže na vplivanje napeljevalcev na napeljevani osebi, da se odločita za izvršitev kaznivega dejanja. Izraz "predlagati", tudi ob odsotnosti navedbe abstraktnega zakonskega znaka (napeljevanja), vsebinsko ne pove nič konkretneje, zato je treba vsebino takega pojma, da bi bila njegova konkretizacija objektivno in subjektivno določna ter v tem pogledu tudi preverljiva, opredeliti v obliki in vsebini tistih in takih ravnanj, ki določajo njegovo pojavno obliko v realnosti.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - obteževalne okoliščine
Pridobitev določene premoženjske koristi je motiv, ki je po drugi strani simbiotično povezan z ekonomskimi razmerami na strani oseb, ki so za to, da jih storilci kaznivih dejanj spravijo v določeno državo, pripravljeni plačati, pogosto tudi visoke zneske, ki dejansko lahko pomenijo njihovo ekonomsko izkoriščanje. Zato je pritožniku moč pritrditi, da je zasledovanje določene premoženjske koristi na strani storilcev tovrstnega kaznivega dejanja vkorporirano v določbo tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Ko je tako dejanje storjeno v svojstvu člana hudodelske združbe, kot je bilo to v obravnavanem primeru, pa je podana hujša oblika kaznivega dejanja iz šestega odstavka 308. člena KZ-1. Ker gre pri obeh okoliščinah za znaka kaznivega dejanja, teh okoliščin ni moč in upravičeno dodatno upoštevati še kot obteževalnih, razen kolikor bi v zvezi s tem bila ugotovljena bodisi višina pridobljenega premoženjske koristi, ki bi bila lahko nesorazmerno velika, bodisi veliko število prevažanih tujcev, bodisi kakšne druge okoliščine izvršenega kaznivega dejanja, ki pa jih prvostopenjsko sodišče ni navajalo.
izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - ugoditev pritožbi
Ob izreku enotne kazni v odločbi o kazenski sankciji je že bila upoštevana kazenska sankcija po sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018. S tem, ko je bila sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018 upoštevana pri izreku enotne kazni v kasnejši sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 40393/2017 z dne 14. 1. 2019, pa je v odločbi o kazenski sankciji izgubila svojo samostojnost in v tem delu prenehala obstajati, zato sodišče prve stopnje za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršitvi kazni sedem mesecev zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist (420 ur) ni imelo pravne podlage.
Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to, da je obdolženec kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe K. d.o.o. naročil samostojnemu podjetniku S. K. s.p. izgradnjo vlake in izdal naročilnico ter mu lažno zagotavljal, da bo družba K. d.o.o. naročena dela po njihovi izvedbi v dogovorjenem roku plačala, obvezo plačila pa potrdil z izjavo o dobro opravljenem delu, so elementi slehernega civilnopravnega razmerja in za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve ne zadoščajo. Tudi očitek v obtožnici, da naj bi obdolženec zamolčal, da družba na svojem poslovnem naslovu ne posluje in ne sprejema pošte, tega zakonskega znaka ne more zapolniti, saj zgolj iz tega dejstva, ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da če bi oškodovanec za to vedel, z obdolžencem posla ne bi sklenil. Nadaljnji očitek obdolžencu kot direktorju družbe, da ni plačal izstavljenega računa, čeprav je podjetje K. d.o.o. na računu imelo prilive in je poravnavalo druge obveznosti, obdolženec pa je tudi iz računa podjetja dvigoval denar, ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka preslepitve. To, da naj bi obdolženec v telefonskih pogovorih oškodovancu po zapadlosti računa obljubljal plačilo, zaradi česar naj oškodovanec ne bi takoj vložil predloga za izvršbo, prav tako ne more predstavljati zakonskega znaka preslepitve pri izvajanju pogodbe, saj je oškodovanec kot samostojni podjetnik vedel, da lahko v primeru neplačila računa, zoper dolžnika takoj vloži izvršbo in ga obdolženec s takšnimi obljubami nikakor ni mogel preslepiti, da bodo obveznosti izpolnjene.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ob izostanku navodil in nadzora (poleg nepretrganosti opravljanja dela), ki so značilni za delovno razmerje, niso podani vsi elementi delovnega razmerja.
ugovor zoper sklep o izvršbi - obrazloženost ugovora - odlog izvršbe - obstoj služnostne pravice - izvršilni naslov
Pritožbene trditve o v predlogu za izvršbo napačno označenem dejstvu, da je bil izvršilni naslov izdan v gospodarskem sporu, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati, saj navedeno samo dovolitev izvršbe ne preprečuje, temveč lahko vpliva le na fazo oprave izvršbe, konkretno na časovni trenutek poplačila upnika in kot tako lahko utemeljuje le zahtevo stranke za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe.