nezgodno zavarovanje - zavarovalnina - dnevna odškodnina - invalidnina - splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe - razlaga nejasnih določil splošnih pogojev pogodbe - začasna zadržanost z dela - bolniški stalež - aktivno zdravljenje - medicinska dokumentacija - izvedensko mnenje - razlaga materialnega prava - trditvena podlaga
Zmotno je prepričanje tožnice, da je imenovani sodni izvedenec v svojem izvedenskem mnenju povzemal materialno pravo. Slednji je v obravnavani zadevi bil imenovan, ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanja spornih dejstev glede upravičenosti tožnice do dnevne odškodnine ter glede obstoja invalidnosti, samo ni razpolagalo s strokovnim znanjem medicine.
Ker je iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožnik ne izpodbija razvidno, da revizije ni vložil po odvetniku, prav tako ni zatrjeval oziroma predložil dokazila, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 91. člena ZPP predlog za dopustitev revizije tožeče stranke utemeljeno zavrglo.
zasebna tožba - rok za vložitev - zavrženje zasebne tožbe
Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentaciji prvega sodišča, ki temelji na povsem jasni določbi tretjega odstavka 53. člena ZKP po kateri se v primeru, če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, šteje ovadba oziroma predlog za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo.
zemljiškoknjižni postopek - vpis poočitve - dovoljene pritožbene novote - predložitev listin v pritožbi
Predlagateljica je bila šele z izpodbijanim sklepom seznanjena, katere listine bi morala priložiti sovjemu predlogu. Te listine je priložila pritožbi, torej pravočasno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00045260
KZ-1 člen 251, 252, 252/1, 252/1-2. ZKP člen 144, 144-6, 168, 168/3, 277, 277/2, 431, 431/1, 431/2, 437, 437/1.
kaznivo dejanje posebnih primerov ponarejanja listin - zavrženje vloge - lastnost oškodovanca - predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj
Zakonski opis kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi z 251. členom KZ-1 sicer res ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, saj oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja, medtem ko je navedeno kaznivo dejanje v kazenskem zakoniku uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Vendar pa slednje ne pomeni, da je varovan zgolj pravni promet z listinami, temveč da le-ta predstavlja primarni in ne izključni objekt varstva. Glede na to, da F. P. ni vložil obtožnega predloga, temveč je predlagal opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki jih je tudi ustrezno konkretiziral vlagatelja (zdaj pritožnika) le obvestiti o nestrinjanju, pri čemer bi le-ta imel možnost vložitve obtožnega predloga
OZ člen 10, 131, 131/1, 171, 171/1. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (2014) člen 13.
osvetljen objekt - protipravno ravnanje - stopnišče - opustitev dolžnega ravnanja - krivdno načelo - teorija o ratio legis vzročnosti - dolžnostno ravnanje - deljena odgovornost - soprispevek k nastanku škode - vmesna sodba
Ker je zavarovanec toženke opustil dolžno ravnanje (prižig luči, ki osvetljuje stopnišče) je ravnal protipravno. Z navedeno opustitvijo je namreč za goste lokala ustvaril nevarno situacijo, ker so gostje iz zgornjega, od svetlobe prihajajoče iz gostilne še zadostno osvetljenega dela stopnišča, prišli v spodnji neosvetljen (temačen) del stopnišča, po katerem je bila hoja zaradi slabe vidljivosti otežena in nevarna. Tožnica je k škodnemu dogodku (padcu po stopnišču) prispevala s tem, da sama ni prižgala luči stopnišča z zgornjim stikalom, zlasti pa s tem, da je po prihodu v temačen spodnji del stopnišča kar nadaljevala s hojo navzdol po stopnišču še v bolj temačen del in pri tem celo iskala stikalo za luči, namesto, da bi se vrnila po stopnišču navzgor ter prosila zaposlene v gostilni, da prižgejo luč na stopnišče in s tem omogočijo varno uporabo stopnišča.
odvzem poslovne sposobnosti - delni odvzem poslovne sposobnosti - procesna sposobnost - pravdna sposobnost - zasebni tožilec - vložitev zasebne tožbe - skrbnik - naknadna odobritev
Ker je namen odvzema poslovne sposobnosti za nastopanje v sodnih postopkih v tem, da se procesno nesposobni stranki v celoti onemogoči samostojno opravljanje procesnih dejanj, so procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna oseba sama, neobstoječa oziroma nična ter kot takšna nimajo pravnega učinka. Zato naknadna skrbnikova odobritev strankinega dejanja že pojmovno ni mogoča in z njo nično procesno dejanje ne more konvalidirati.
Kot obteževalnih okoliščin pa ni moč upoštevati vloženih obtožnic zoper obdolženca in ne večjega števila preiskav zoper obdolženca zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, saj bi sodišče s tem kršilo načelo nedolžnosti iz 3. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Povedano drugače, odprti kazenski postopki zoper obdolženca ne morejo biti obteževalna okoliščina pri izreku kazni.
Pri odgovoru na vprašanje, ali opis v zadostni meri konkretizira zakonski znak preslepitve je potrebno izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja oziroma vseh obdolženčevih ravnanj, kot se mu očitajo v tenorju obtožbe. Bistvo očitka obdolžencu je, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije izvršil z dvema izvršitvenima načinoma, in sicer pri sklenitvi posla s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene (ko je kljub zadostnim sredstvam zamolčal, da računov ne bo plačal) in ob izvajanju posla s prikazovanjem, da bo obveznosti izpolnil, s tem ko je bil s strani družbe M. d.o.o. tri mesece po njegovi izdaji plačan le en račun in s tem pri oškodovancu utrjena zmota, da bodo plačani tudi drugi računi. Pri tem ni zanemarljivo, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je bil ta prvi račun plačan dne 11. 4. 2014, kar je po izdaji računa št. 140665 z dne 31. 3. 2014 in pred izdajo ostalih računov, ki so navedeni v tenorju obtožbe, s čimer je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri konkretizirano, da je s takim ravnanjem oškodovano družbo prepričal, da bo poravnal vse nadaljnje račune, zaradi česar je ta nadaljevala z izpolnjevanjem svojih obveznosti v skladu z poslovnim dogovorom. Pri tem tudi ne gre prezreti, da iz opisa tudi izhaja, da kljub večkratnemu opominjanju zapadlih obveznosti ni poravnal, temveč je to zgolj obljubljal. Glede na tak opis njegovih ravnanj zato v obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da gre za vsebinsko izpraznjen opis dejanja, pri katerem bi izostala konkretizacija preslepitvenih ravnanj. Pri prikrivanju, da obveznosti kljub zadostnim sredstvom ne bodo izpolnjene, gre za pasivno obliko preslepitve in se po naravi stvari tak očitek ne more manifestirati navzven, vendar pa je v obravnavanem primeru pasivna oblika preslepitve dopolnjena še z aktivnim ravnanjem in drugimi spremljajočimi dejanskimi okoliščinami (obljube o plačilu), ki njegovemu ravnanju jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve in je tako mogoče sklepati na obdolženčev namen, da (vseh) obveznosti ne bo poravnal. Tako je zakonski znak preslepitve dovolj določno konkretiziran in zato ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da gre zgolj za enostavno civilnopravno neizpolnitev obveznosti.
zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper sodbo - nedovoljena pritožba - odločba Ustavnega sodišča
V času izdaje izpodbijanega sklepa je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju storilčeve pritožbe sicer pravilna in zakonita. Vendar pa je po izdaji izpodbijanega sklepa v Uradnem listu RS, št. 5/2021 z dne 14. 1. 2021 bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-991/17-31, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti ne uporablja besedilo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki se glasi: ″če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena), ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR.″
Pritožba ima prav, da je potrebno v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT in 2b točko tarifne številke 18 OT, po kateri vrednost storitve v sporu o osebnih in stvarnih služnostih znaša 300 točk, v zvezi z 2. točko 29. člena ZST, po kateri je vrednost zahtevka (spora) za odmero takse v sporih o stvarnih služnostih določena fiksno v višini 1.500,00 EUR in je ta po določbi četrtega odstavka tarifne številke 1 ZST določena v fiksni višini 800 točk, odvetniške storitve v sporu iz stvarnih služnosti odmeriti po 2b točki tarifne številke 18 OT, ne pa po 1. točki tarifne številke 18 OT, kot je to zmotno storilo prvostopno sodišče.
ZKP člen 18, 18/2, 149a, 149a/3. URS člen 23, 23/1.
prikriti preiskovalni ukrepi - tajno opazovanje in sledenje - kumulativno določeni pogoji - uporaba tehničnih sredstev in metod - nadzor območja - zaseda - sporazum o priznanju krivde - priznanje soobdolženca - priznanje soobtoženca kot dokaz - obdolženec kot priča v istem postopku - načelo nepristranosti in objektivnosti sojenja - nepristranskost sodnika - dvom v nepristranost sodnika
Postavitev zasede po tem, ko je obtoženec območje gozdička že zapustil, jasno kaže na to, da je bilo delovanje policije vseskozi usmerjeno v nadzorovanje določenega javnega območja in ni bilo osredotočeno na določene osebe, predvsem pa med tem nadzorom, ki je trajal zgolj nekaj ur, policija ni uporabila nikakršnih tehničnih sredstev.
Sodišče prve stopnje dokaznih zaključkov ni oprlo na priznanje soobtoženca, niti se ni sklicevalo na predhodno sodbo, ki je bila izdana zoper soobtoženca, temveč jo je zgolj bežno omenilo. Poleg tega izpoved C. C. ni predstavljala odločilnega dokaza, saj je sodišče prve stopnje o vpletenosti obtoženega B. B. sklepalo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Tako razlogi izpodbijane sodbe ne vzbujajo upravičenega dvoma v nepristranskost predsednice senata.
KZ-1 člen 36a, 38, 90, 90/1, 90/1-4, 235, 235/2, 253, 253/1. ZKP člen 383, 383/1, 391, 394, 394/1. ZUP člen 1, 3, 139. ZDR člen 135.
kaznivo dejanje overitve lažne vsebine - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - blanketna norma - blanketni predpis - dopolnilna norma - poslovna listina - lažna poslovna listina - dolžnost organa - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti
Iz biti kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena in prvem oziroma drugem odstavku 235. člena KZ-1 je mogoče kot enega izmed temeljnih zakonskih znakov izluščiti lažnost nekega podatka, ki ga pristojni organ potrdi oziroma storilec vpiše v poslovno listino ali tako lažno listino uporabi kot resnično. Tako mora biti opis teh kaznivih dejanj usmerjen v zatrjevanje neresničnosti konkretno navedenega podatka ob spremljajočih okoliščinah (denimo navedba organa in vrste postopka, pomena tega podatka kot dokaza v predmetnem postopku oziroma opredelitev poslovne listine ter zakonske podlage za njeno izdajo). Ne zahteva pa se opredelitev tudi resničnega podatka, saj ni nujno lažna zgolj neka vrednost, temveč je lahko izmišljen celoten obstoj nekega dejstva. V takem primeru že pojmovno ni mogoče navesti pravega podatka.
Upoštevaje načelo omejenosti kazenskopravne represije je tako bit predmetnega kaznivega dejanja izpolnjena zgolj v primeru, ko mora pristojni organi izdati javno listino izključno na podlagi podatkov, ki jih navaja stranka postopka, ne pa tudi v primeru, ko lahko organ te podatke ugotavlja oziroma preverja sam. V slednjem primeru je namreč dolžnost organa, da v okviru svoje pristojnosti po uradni dolžnosti ugotovi ali preveri pravilnost podatkov in tako prepreči izdajo listine z lažno vsebino.
Po oceni pritožbenega senata tako blanketna dispozicija v smislu poslovne listine ni ustrezno zapolnjena z dopolnilnim predpisom, saj je konkretna poslovna listina (plačilna lista) opredeljena napačno. Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje, opis dejanja pa mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo. Napačna navedba dopolnilne norme ima tako za posledico, da dejanje, opisano pod točko IV. obtožbe, ni kaznivo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00045112
ZPP člen 347, 347/2, 347/4, 347/5, 348, 348/6. OZ člen 187, 662, 662/3, 662/4, 663, 663/1, 663/3. ZGO-1 člen 47, 47/1, 47/2. Pravilnik o projektni dokumentaciji (2008) člen 7, 7/6.
pritožbena obravnava - gradbena pogodba - sončna elektrarna - zamakanje strehe - napake v projektu - napake v solidnosti gradbe - dolžnost obvestitve in izguba pravice - odgovornost projektanta - odgovornost izvajalca del
Le v kolikor bi bila tožena stranka projektant sončne elektrarne, bi odgovarjala za solidnost gradbe ob nadaljnjem pogoju, da bi izvirala napaka gradnje iz kakšne napake v projektu in bi bila ta napaka tudi vzrok za puščanje strehe. Za odgovornost tožene stranke kot projektanta torej ne zadošča, da je pri gradnji sodelovala kot projektant jeklene strešne konstrukcije in da je B. B. opravljal projektni nadzor gradnje. Odgovornost tožene stranke za nastalo škodo po določbi tretjega odstavka 662. člena OZ tako ni podana.
Napake, ki jih je ugotovil izvedenec, so glede na navedeno nedvomno povzročile takšno puščanje strehe, ki je vplivalo na trdnost in varnost objekta in ogrožalo njegovo uporabo, ne glede na spremembo njegove namembnosti. Zato so te napake predstavljale napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost.
Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je vsem lastnikom poslovnih prostorov obljubljala sanacijo, se tožena stranka ne more sklicevati na določbe prvega in drugega odstavka 663. člena OZ.
zamudna sodba - izdaja zamudne sodbe - izostanek odgovora na tožbo - splošno znana dejstva - priznana dejstva - odsotnost trditev - sklepčnost tožbe - skupno premoženje zakoncev - pritožbene novote
Glede na 67. člen DZ je tožničina tožba sklepčna, saj ji iz tega, kar navaja, po pravu pripada to, kar zahteva. To, da naj v času nakupa spornih nepremičnin zakonska zveza ne bi več obstajala, je dejstvo, ki bi ga toženec lahko navajal in dokazoval v svojo obrambo, pa tega ni storil. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je bil edini resnični in ne samo formalni kupec sam in da tožnica ni nič prispevala. Ker pa toženec na tožbo ni odgovoril, se šteje, da je priznal vse tožničine tožbene trditve.
ZPP člen 7, 8, 184, 212, 286, 286/2, 339, 339/2, 339/2-8. SPZ člen 43, 269, 269/2.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice - družbena lastnina - dobroverna lastniška posest - uporaba materialnega prava - tek priposestvovalne dobe - dobra vera - sprememba tožbe - širjenje tožbene podlage - dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožnica je svoj tožbeni zahtevek uskladila z izvedenskim mnenjem izvedenca mag. D. D., določila je številko novo odmerjene parcele in navedla njeno točno izmero glede na mnenje izvedenca. S tem ni povečala obstoječega zahtevka niti ni spremenila njegove istovetnosti, zato ne gre za spremembo tožbe (184. člen ZPP).
Tožnica med postopkom ni nedopustno širila trditvene podlage glede tega, kolikšen del zemljišča in na kakšen način ga je uporabljala v času priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da navedbe tožnice v vlogi z dne 11.11.2019 in na ogledu niso zavlekle reševanja spora in jih je zato pravilno upoštevalo. Tožnica je v teh navedbah le pojasnila, kako je uporabljala del zemljišča, ki ga je izvedenec označil kot gozd in gozdni rob.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje lastninske pravice s strani tožnice na delu sporne parcele. Pravilno je pojasnilo, da priposestvovanje pred 25.7.1997 (uveljavitev ZLNDL) ni moglo začeti teči. Na sporni parceli je bila namreč v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina.
V zvezi z dobro vero tožnice in njenega bivšega moža pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da npr. ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo (v obravnavani zadevi je sicer bilo izstavljeno), da ni bil plačan davek na promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren. Prav tako za presojo dobre vere ni pomembno, kje se nahaja izvirnik pogodbe. Dobrovernost tudi ni samodejno izključena, če je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi o tem, na koga je mogoče prenesti pravico uporabe. SPZ za priposestvovanje zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa (drugi odstavek 269. člena SPZ). Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Za dobroverno lastniško posest se tudi ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Priposestvovanje sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla. V tem se dobroverna lastniška posest razlikuje od dobroverne zakonite posesti, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu. Glede na to, da tožnici in njenemu pravnemu predniku v teku priposestvovalne dobe nihče ni oporekal posesti sporne nepremičnine (ki je temeljila na pogodbi o odplačnem prenosu pravice uporabe), sta bila tožnica in njen bivši mož nedvomno dobroverna lastniška posestnika sporne parcele.
napotitev na pravdo - vezanost na napotitveni sklep - oblikovanje tožbenega zahtevka - spor o obsegu zapuščine
Če bo dedič tožbo vložil, s svojim zahtevkom ni vezan na predmetni (izpodbijani) napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, pač pa ga lahko oblikuje glede na svoje trditve in zahteve tudi kar se tiče premoženja, ki v tem sklepu ni omenjeno.
posestno varstvo - pravica do posesti - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - menjava ključavnice - dovoljena samopomoč - pravica do samopomoči - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja
Toženec ni dokazal, da bi se bal tožnika, svojega sina, in je zato zamenjal ključavnico. Slabi družinski odnosi, odhod tožnika v psihiatrično bolnico, še ne pomenijo dovoljene samopomoči iz 31. člena SPZ. Ravnanje toženca ni bilo takojšnje in nujno.
zavarovanje zapuščine - popis in ocenitev zapuščine - zapečatenje - opravičeni razlogi - poseg v osebnostne pravice posameznika - intelektualna lastnina - neopredelitev do odločilnih dejstev - obstoj zunajzakonske skupnosti - spor med dediči - spor glede obsega zapuščine - sporna dejstva v zapuščinskem postopku - spor o pravnih vprašanjih - manj verjetna pravica dediča - napotitev dediča na pravdo - skrbnik zapuščine - upravitelj zapuščine - lastnina zapustnika - izločitev gospodinjskih predmetov iz zapuščine - uveljavljanje lastninske pravice na predmetu zapuščine - kršitev pravice do izjave v postopku - izjasnitev o navedbah nasprotne stranke - izdaja sklepa pred iztekom roka za odgovor - odprava procesne kršitve pred pritožbenim sodiščem - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Popis premoženja je sredstvo za zavarovanje zapuščine pa tudi interesov dedičev. Ta ukrep je praviloma nizko intenziven poseg v lastninsko sfero sodedičev ali tretjih oseb. ZD pozna dve podlagi za odreditev popisa in cenitve zapuščine. Popis je obvezen, če to zahtevajo pokojnikovi dediči, volilojemniki ali upniki, če to zahteva skrbnik zapuščine ali če gre za omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Sodišče pa ga lahko odredi tudi iz drugih upravičenih razlogov. V konkretnem primeru so takšni razlogi za popis zapuščine podani (obstaja spor med dvema osebama glede statusa dediča in glede obsega zapustnikovega premoženja; s popisovanjem ne bo poseženo v zasebnost nikogar; sporno je predvsem premično premoženje, ki je fizično manjšega formata, deloma verjetno hranjeno v elektronski obliki in kot tako nadpovprečno podvrženo izginotju ali poškodovanju).