Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.
Slamnati (nedelujoči) direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.
Sodišče mora znotraj enotne odmere v vsakem posameznem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si pomaga z napotki iz 179. člena OZ. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.
Zadostuje verjetnost, da bo zaradi dolžnikovih razpolagalnih ravnanj uveljavitev terjatve precej otežena. V prid razlagi, po kateri za verjeten izkaz nevarnosti iz drugega odstavka 270. čena ZIZ ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja, ampak zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve (se pravi onemogočenje ali otežitev izvršbe), se je izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999.
Ogroženosti otrok, ki je posledica konfliktnega in tudi nasilnega odnosa med staršema ter izpostavljenosti otrok temu odnosu, v predmetni zadevi ni moč odvračati s predlaganimi oblikami nadzora nad izvajanjem starševske skrbi.
Katere so obvezne sestavine predloga, je določeno v drugem in tretjem odstavku 12. člena ZST-1. V 4. alineji drugega odstavka 12. člena ZST-1 določena obvezna sestavina predloga so tudi podatki o dohodkih in premoženju, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena zakona. Gre za zbirke podatkov iz 51. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Ker se v teh zbirkah vodijo praktično vsi relevantni podatki o dohodkih in premoženju oseb v RS, morajo stranke v predlogu praviloma navesti le podatke o premoženju in dohodkih v tujini. Ker takih dohodkov in premoženja predlagatelj ni navedel, to narekuje sklep, da jih nima. Podatki o dohodkih in premoženju, o katerem se podatki vodijo v obstoječih zbirkah podatkov, pa niso obvezna sestavina predloga in te podatke sodišče pridobi po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 12.a člena ZST-1.
Nova dejstva so lahko le razlog za obnovo postopka (10. točka 394. člena ZPP), ne pa za novo pravdo.
V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.
Zadnji noveli ZIZ-L in ZIZ-M sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.
Ugotovljena vrednost nepremičnine je upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.
Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.
Skupno varstvo in vzgoja mladoletnih otrok je sicer res pravilo, vendar to pravilo pozna tudi izjeme, npr. če je otrok pri enem od staršev ogrožen ali če eden od staršev ni primeren za izvajanje starševske skrbi. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, ko je bil po eni strani nasprotni udeleženec nasilen do otroka, da mu je s svojimi dejanji, ki so pomenila kaznivo dejanje, povzročal veliko škodo (mladoletni B. B. je bil izpostavljen stresnim in travmatičnim izkušnjam), pa tudi sicer so starševske kapacitete nasprotnega udeleženca bistveno omejene in glede na nasilno ravnanje v preteklosti na škodo sina in tretjih oseb ni sposoben samostojno izvajati starševske vloge na način, da bi bila v korist mladoletnega B. B. (kot je razvidno iz 27., 30. in 31. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa).
Nepravdni postopki so namenjeni bodočemu (prospektivnemu) urejanju pravnih razmerij. Zato se v teh postopkih, kjer imajo udeleženci v izhodišču praviloma skupen interes, da se razmerje uredi, pravna razmerja vzpostavljajo, spreminjajo, odpravljajo, in sicer praviloma z učinkom za naprej. To pomeni, da je mogoče otoka predodeliti drugemu staršu le od izdaje sklepa dalje, ne za nazaj (od vložitve predloga, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje brez posebne obrazložitve).
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni graji, da ni v korist mld. B. B., da se breme, ali bo do videokonferenčnega stika prišlo ali ne, preloži nanj. Odgovornost, da do stika pride, je v prvi vrsti na starših. V skladu s stališči sodne prakse in določbo drugega odstavka 141. člena DZ mora starš, pri katerem je otrok, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike in si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši; tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka. To pomeni, da oba starša veže t.i. obligacija prizadevanja, ne pa obligacija rezultata. Oba si morata prizadevati, da do stika pride (npr. s spodbudami in drugim ustreznim vedenjem), s tem je njuna obveznost izpolnjena; ali bo otrok dejansko vzpostavil stike z očetom, pa je odvisno od otroka.
Izpovedba udeleženke in izvedensko mnenje nudita zadostno oporo za sklepanje, da udeleženka v fazi poslabšanja bolezni, v katerem se nahaja, ne zmore razumeti svojega položaja in potrebe po zdravljenju niti ni sposobna sodelovanja v zdravljenju. Za izboljšanje zdravstvenega stanja, ki bo omogočalo sodelovanje, je po strokovni oceni izvedenke potreben čas petih tednov.
Pritožba prezre, da sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, na katerega se sklicuje zagovornica, ni podajalo lastnih dejanskih ugotovitev, temveč je zgolj povzelo vsebino predloga okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT). Povzemanja vsebine tožilskega predloga pa ni mogoče enačiti z dokazno oceno oziroma dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.
Brez osnove se zagovornica sklicuje tudi na kršitev 17. člena ZKP, saj iz njenih navedb ne izhaja konkretiziran očitek, da bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Golo nestrinjanje z dokaznim rezultatom, do katerega je prišlo sodišče prve stopnje oziroma drugačna ocena pomena posameznih dokazov, pa ne pomeni kršitve citiranega zakonskega določila.
Glede na izvedensko mnenje, da gre pri oškodovancu zgolj za sum na udarnino glave, ni jasno, ali je pri oškodovancu dejansko nastala poškodba, kakor tudi ne nadaljnji zaključek izvedenca, da je bilo pri oškodovancu zaradi ugotovljene poškodbe zdravje začasno okvarjeno, in posledično tudi ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da je z gotovostjo ugotovljeno, da je oškodovanec v obravnavanem dogodku dobil v izreku opisano telesno poškodbo.
Pri presoji naklepa ni odločilno zgolj, kako dolgo je napad trajal oziroma kakšne poškodbe so bile povzročene, temveč predvsem, kako je bilo dejanje izvršeno, s kakšnim sredstvom, proti katerim delom telesa je bilo usmerjeno, v kakšnih okoliščinah in kako se posamezne ugotovljene okoliščine medsebojno dopolnjujejo. Da oškodovanka ni utrpela hujših poškodb, zato samo po sebi ne pomeni, da mladoletnikov naklep ni bil usmerjen v odvzem življenja. Nastanek milejših poškodb je namreč treba presojati tudi ob upoštevanju poteka samega dogodka, obrambnega ravnanja oškodovanke ter vseh drugih okoliščin izvršitvenega dejanja. Posledica sama po sebi še ne razkriva storilčevega naklepa. Nastale poškodbe so lahko pomembne pokazatelj njegovega subjektivnega odnosa, niso pa njegov neposreden odraz, saj je njihov obseg pogosto odvisen tudi od okoliščin, ki niso več izključno v storilčevi oblasti.
V času veljavnosti ZZZDR, ki ni vseboval določb o začasnih odredbah in so se te izdajale na podlagi 411. člena ZPP, se je res izoblikovala sodna praksa, da je z začasno odredbo treba zagotoviti le najnujnejše preživljanje otroka, a novejša teorija tako prakso kritizira.
Izrek ukrepa vključitve v program DNK predpostavlja vsaj minimalno pripravljenost in motivacijo udeleženca za sodelovanje, saj je učinkovitost programa odvisna zlasti od tega.
S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Te bodo zagotovljene le, če bodo stiki izvajani v zadostnem obsegu, da ne bo prišlo do odtujitve med otrokoma in očetom. Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.
Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju v času, ko je bil na razporedu dela Postaje prometne policije H. (PPP H.) oziroma v obrazcu dnevni razpored patrulj, ki se je pošiljal na OKC, opredeljen kot dežurni starešina, dejansko v pripravljenosti, čeprav mu pripravljenost ni bila formalno odrejena na način, kot to določata 71. člen ZODPol in 17. člen KPP. Ugotovilo je vse elemente pripravljenosti (nujnost dosegljivosti in razpoložljivosti tožnika, pripravljenost na vključitev v delo v najkrajšem možnem času, vednost policijske uprave in nadrejenih o dejansko odrejeni pripravljenosti).
Zgolj dejstvo, da ne generalni direktor policije ne direktor policijske uprave oziroma osebe, ki bi jih za to pooblastila, niso pisno odredili pripravljenosti, kot to določa šesti odstavek 71. člena ZODPol, ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka. Tožnik je do dodatka za stalno pripravljenost upravičen, čeprav mu pristojni pisnih odredb niso izdali, saj mu je bila pripravljenost dejansko odrejena s strani nadrejenega z vpisom v razporede patrulj, ker je bilo to njuno za nemoteno zakonito opravljanje operativnih nalog toženke.
Sodišče je dolžno v svoji odločbi navesti (le) pravno relevantne okoliščine za odločitev v konkretni zadevi. Iz 84. člena ZSKZDČEU-1 izhajajo naslednji pogoji za odstop pregona oziroma kazenskega spisa za kazenski pregon in sojenje v drugo državo članico EU:
da je obdolženi zoper katerega poteka v Republiki Sloveniji kazenski postopek, storil kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije;
da je obdolženec državljan druge države članice EU;
da ima obdolženec stalno prebivališče v drugi državi članici EU;
da država članica odstopu kazenskega spisa za sojenje ne nasprotuje;
da oškodovanec, ki je državljan Republike Slovenije odstopu kazenskega spisa ne nasprotuje (razen če je dano zavarovanje za uveljavitev njegovega premoženjskopravnega zahtevka).
Iz določbe drugega odstavka 84. člena ZSKZDČEU-1 še izhaja, da je odstop spisa dopusten le do glavne obravnave in da je pri odločanju o odstopu kazenskega spisa treba upoštevati tudi do tedaj nastale in bodoče stroške predkazenskega oziroma kazenskega postopka.
Prognozo v zvezi z možnostjo ponavljanja kaznivega dejanja lahko sodišče naredi na podlagi preteklih ravnanj obdolženca in na podlagi njegovih ravnanj tekom odločanja o alternativi.
Po listinsko podkrepljenih ugotovitvah o obsežni predkaznovanosti obsojenega za istovrstna kazniva dejanja (specialni povratnik), da predhodni alternativni način izvršitve kazni zapora v konkretni zadevi (delo v splošno korist) ni bil uspešen (obsojeni je delo v splošno korist kljub podaljšanju roka opravil le v zelo majhnem obsegu), da je v tej zadevi obravnavano kaznivo dejanje izvršil v preizkusni dobi po kar petih sodbah, da predhodni alternativni načini prestajanja kazni zapora v drugih zadevah na obsojenca niso imeli vzgojnega vpliva in da se je tudi tekom prvostopenjskega odločanja obsojeni še nahajal v enem kazenskem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine je zaključilo, da pri obsojencu ne obstoji pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj v primeru predlaganega alternativnega izvrševanja kazni zapora ne bo izvrševal. Zaključilo je, da je zavodski način prestajanja kazni zapora zato nujen.
Bistveno je, da je bil tožnik, invalid III. kategorije, 27. 8. 2025 in 4. 9. 2025, ko mu toženka očita kršitve, na čakanju na delo. Dela ni opravljal iz razlogov na strani delodajalca, toženke, ker mu ni zagotovila premestitve na ustrezno delovno mesto. Obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil (kršil bi jih, če se na poziv na delo ne bi odzval, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). Tožnik ni kršil niti 37. člena ZDR-1, kot neutemeljeno ponavlja toženka v pritožbi. Kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca) povezuje s nespoštovanjem invalidske odločbe, kar je pravno zgrešeno. Na podlagi invalidske odločbe je tožnik pridobil pravico do premestitve na ustrezno delovno mesto, česar pa ni mogoče razumeti kot prepovedi izvajanja vsakršnih aktivnosti izven dela, pri katerih ne bi bile upoštevane omejitve. Iz navedenega razloga je nebistveno, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, ali je tožnik pri delu, ki ga je opravljal zase, v prostem času, presegel omejitve iz invalidske odločbe.
Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega prenosa določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora zato cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Ti identifikacijski znaki so navadno v zvezi s predmetom pogodbe in modalitetami izpolnitve.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ga skleneta delavec in agencija, ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se sme napotitev nanašati le na začasno in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s C. d. o. o. opravljal delo le za toženko. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno več kot štiriletno neprekinjeno opravljanje istega dela (VTV) pri toženki na podlagi zlorabe zaporednih pravnih podlag, po katerih je to delo opravljal, tudi to obdobje ne more biti obravnavano kot zakonito začasno agencijsko delo.
Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je toženka zaradi zlorabe institutov delovnega prava odgovorna tožniku kot dejanska delodajalka, ter se zavzema za milejšo, zgolj subsidiarno odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.
Delavcu iz naslova opravljanja višje vrednotenega dela pripada plačilo v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, ki se ne more povečati za že dosežena napredovanja na nižje vrednotnem delovnem mestu, se pa izhodiščni plačni razred poveča za en plačni razred, če je delavec na nižje vrednotnem delovnem mestu dosegel oziroma presegel izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.
Če bi bil namreč tožnik premeščen na delovno mesto, dela katerega je dejansko opravljal, bi s 1. 12. 2022 na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS prejemal za en plačni razred višje plačilo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno smiselno uporabilo drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS in tožniku za obdobje od decembra 2022 priznalo razliko v plači v višini enega plačnega razreda, saj se toženka ne more ogniti obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo s tem, da je tožniku zgolj odrejala višje vrednotno delo, ni pa ga plačala za tako opravljeno delo. S tem se tožniku ni priznal prenos napredovanj, ki jih je dosegel na delovnem mestu policist SR-NDM (napredoval je za več kot en plačni razred), tega tudi ni zahteval, ampak le pravica do plačila za dejansko opravljeno delo po 44. členu ZDR-1. Dodatno priznanje enega plačnega razreda iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS k plačnim razredom, ki jih je tožnik dosegel na svojem delovnem mestu, zato predstavlja plačilo za opravljeno bolj zahtevno delo.