ZP-1 člen 202.d, 202.d/1, 202.d/6, 202.d/8, 202.e, 202.e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – preklic odložitve – predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen program
Obveznosti, neizpolnjevanje katerih ima za posledico preklic prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja so po oceni pritožbenega sodišča (le) tiste obveznosti, ki jih določi sodišče na podlagi Zakona o voznikih, kar izhaja iz prvega odstavka 202.d člena ZP-1. Edina obveznost, ki se nanaša na predložitev dokazila v določenem roku, kršitev katere ima za posledico preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je kršitev obveznosti, ki storilcu nalaga, da sodišču dostavi dokazilo, da je izpolnil obveznosti po Zakonu o voznikih, kot mu je določilo sodišče v sklepu v skladu s šestim odstavkom 202.d člena ZP-1, v zvezi s prvim odstavkom 202.d člena ZP-1. Pri preklicu odložitve izvršitev sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je, na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), treba izhajati iz pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odložitev izvršitve navedene sankcije, določenih v prvem odstavku 202.d člena ZP-1, to je pogoja, da storilec v času, ki ne sme biti krajši od šest mesecev in ne daljši od 24 mesecev (preizkusna doba), ne stori hujšega prekrška in pogoja, da v roku, ki ga določi sodišče izpolni obveznosti, ki jih določi sodišče na podlagi Zakona o voznikih in o tem sodišču dostavi dokazilo. Pri preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je torej logično, da se izhaja iz (kršitev) obveznosti, ki so naštete v prvem odstavku 202.d člena ZP-1, med katere pa ne spada obveznost, ki se tudi sicer naloži storilcu v sklepu v skladu z osmim odstavkom 202.d člena ZP-1 (to je predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen program).
obveznost plačila - plačilo plače - stroški za prevoz na delo in z dela - regres za letni dopust
Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede regresov za letni dopust za leta 2009, 2010, 2011, 2012 upoštevati pisno izjavo tožnika o kompenzaciji. V skladu s 136. členom ZDR delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, s tem da delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da podpisan zapis, četudi naslovljen „Moja kompenzacija“, ne predstavlja tožnikovega pisnega soglasja v smislu 136. člena ZDR. Ker mora biti delavčevo pisno soglasje za pobot jasno, ne zadostuje s strani tožnika lastnoročno sestavljen zapis, ki je pravzaprav le seznam določenega materiala, niti ni mogoče za pisno soglasje za pobot šteti tožnikovih podpisov na dobavnicah. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo regresov za letni dopust za vtoževana leta utemeljen.
Tožena stranka prevoza na delo in z dela ni organizirala oziroma tožniku ni zagotovila prevoza s službenim vozilom, ampak je med strankama obstajal dogovor o uporabi tožnikovega vozila in povračilu stroškov v zvezi s tem. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala stroškov za prevoz na delo in z dela, je je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – rok za podajo odpovedi
Očitki tožniku pri ravnanju z odpadno embalažo, neurejenostjo skladišča, neustrezno organizacijo in vodenjem akcij pri odpravljanju pomanjkljivosti ter nezačetim izvrševanjem določenih nalog iz pogodbe o zaposlitvi, zadostujejo za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sploh sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Navedeno še toliko bolj velja za vodstveno delovno mesto, kakršno je zasedel tožnik, saj pri takšnem delovnem mestu doseganja pričakovanih delovnih rezultatov ni mogoče meriti na podlagi števila izdelkov na časovno enoto in podobno, temveč je pravočasnost, strokovnost in kvaliteta opravljanja dela potrebno ocenjevati glede na obveznosti, ki so bile določene v pogodbi o zaposlitvi.
Tožnik zahteva plačilo odškodnine in rente za škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči, ko ga je v približno dva metra globokem jarku do prsi oziroma vratu zasula zemlja, do česar naj bi prišlo zato, ker stene jarka niso bile zavarovane, s tem da je bila prvotožena stranka njegov delodajalec in podizvajalec drugotožene stranke, ki je bila izvajalec del na spornem delovišču in je imela odškodninsko odgovornost zavarovano pri tretjetoženi stranki. Obširne tožbene navedbe se nanašajo predvsem na drugotoženo stranko, le v manjšem delu se tožbene navedbe nanašajo na prvotoženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno in objektivno odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca), čeprav delo v dva metra globokem jarku z navpičnimi stenami samo po sebi ni nevarna dejavnost, ampak je treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti. Iz trditvene podlage v tožbi ne izhaja jasna materialno pravna posledica glede odgovornosti prvotožene stranke. Tožba ni sklepčna, saj navedbe v njej ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev temelja odškodninske obveznosti prvotožene stranke. Zato je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ob izdaji zamudne sodbe (še) ni bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe, sodišče pa tudi ni uporabilo zakonskih možnosti, ki jih ima v zvezi z odpravo nesklepčnosti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani del delne zamudne sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Poravnalnega naroka oziroma prvega naroka za glavno obravnavo se ni udeležila nobena stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izdalo obravnavani sklep o ustavitvi postopka, potem ko je ugotovilo, da je bilo za oba naroka vabilo strankam pravilno vročeno, toda na nobenega ni pristopil nihče. Takšen izostanek obeh strank pa ima za posledico, da se šteje tožba za umaknjeno (tretji odstavek 28. člena ZDSS-1).
Po drugem odstavku 115. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka ali pooblaščenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. S Pravilnikom o obrazcu zdravniškega potrdila o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem je določena vsebina ter oblika obrazca, ki je drugačna od odločbe ZZZS o bolniškem staležu zakonitega zastopnika tožeče stranke. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prošnje tožeče stranke za preložitev glavne obravnave.
STANOVANJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084524
OZ člen 9. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
spor majhne vrednosti – upravnik – plačilo hišniških storitev – stroški sanacije strehe in fasade
Glede plačila stroškov tekočega vzdrževanja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, s katero so toženka in ostali etažni lastniki priznali obstoj in višino dolga do tožnice za plačilo sanacije fasade in strehe, pri čemer so se hkrati zavezali dolg poravnati tožnici obročno, in sicer toženka v 12-tih mesečnih obrokih po 53,61 EUR. Pogodba je veljavna, pogodbena določila so jasna in nedvoumna ter toženko zavezujejo.
Sklep o začetku stečaja in o imenovanju stečajnega upravitelja še ni bil pravnomočen, vendar to na položaj stečajnega upravitelja ne vpliva. Po določbi 125. člena ZFPPIPP namreč pritožba zoper odločbo, izdano v stečajnem postopku, ne zadrži njene izvršitve. V obdobju, ko je bila sklenjena sporna pogodba med pravdnima strankama, je torej stečajni upravitelj veljavno zastopal toženo stranko in jo zato tudi veljavno zavezal k izpolnitvi.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a, 14. Pravilnik o napredovanju delavcev v zdravstvu člen 6. OZ člen 86, 191.
vračilo preveč izplačanih plač – javni uslužbenci – kombinirano delo – medicinske sestre – upoštevanje napredovanj – ničnost pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je sklenila aneks k pogodbam o zaposlitvi za t.i. kombinirano delo z veljavnostjo od 1. 8. 2008 dalje, v katerem je bilo določeno, da opravlja 80% dela diplomirane medicinske sestre (80 %) in 20 % dela srednje medicinske sestre. Delovno mesto „E037020 diplomirana medicinska sestra v intenzivni terapiji“ je uvrščeno v 33. plačni razred. Toženi stranki pa je bil (za 80 % delovne obveznosti) določen 36. plačni razred. Kot izhodišče je bil namreč upoštevan 33. plačni razred tega delovnega mesta, od katerega je tožeča stranka, v skladu s 14. členom ZSPJS, zaradi nedoseganja zahtevane izobrazbe odštela dva plačna razreda, nato pa v nasprotju z ZSPJS prištela še pet napredovanj, ki jih je tožena stranka pridobila na delovnem mestu srednje medicinske sestre. Tožena stranka bi torej morala biti uvrščena na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v intenzivni terapiji v 31. plačni razred. Zato tožeča stranka utemeljeno zahteva vrnitev preveč izplačanih plač.
Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
odškodninska odgovornost delavca - zmotna uporaba materialnega prava - konkurenčna prepoved - zastaranje
Tožeča stranka je od toženca uveljavljala plačilo odškodnine, ker naj bi bi toženec med trajanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki sodeloval z dobavitelji in kupci tožeče stranke na način, da jim je ponujal storitve bodisi sam kot fizična oseba ali preko družbe C. d. o. o., namesto da bi potencialnim kupcem ponudil storitve tožeče stranke (svojega delodajalca). Toženec naj bi z materialom in delovnimi sredstvi tožeče stranke opravljal enako dejavnost kot tožeča stranka, opravljene storitve in dobavljeno blago pa je kupcem zaračunaval v gotovini kot fizična oseba ali z računom omenjene družbe, katere edini družbenik je toženčeva žena, sam pa je prokurist te družbe. Sodišče prve stopnje je pri presoji toženčevega ugovora zastaranja oziroma ugovora prepoznega uveljavljanja kršitve konkurenčne prepovedi napačno poudarilo pomen 182. člena ZDR in posledično upoštevalo zgolj splošni zastaralni rok iz 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek), namesto posebnega določila o krajšem zastaralnem roku iz 37. člena ZDR. Iz dejanskih navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi tožeča stranka tožencu očitala še kakšna druga ravnanja, ki bi segala zunaj okvira kršene konkurenčne prepovedi. Čeprav je za presojo elementov odškodninske obveznosti delavca treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, velja za zastaranje odškodninske terjatve zaradi kršitve konkurenčne prepovedi specialna ureditev iz 37. člena ZDR. Ker je tožeča stranka za sporno dejavnost toženca izvedela najkasneje 20. 2. 2011, tožba pa je bila vložena šele 8. 6. 2011, je vtoževana terjatev zastarana. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.
PRAVO DRUŽB – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006774
OZ člen 336, 336/1, 352, 352/1.
odškodnina – zapadlost terjatve v plačilo - zastaranje
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo (izgubo tovora) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Nobenega dvoma ni (te ugotovitve sodišča prve stopnje obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je tožeča stranka za ti dve okoliščini izvedela 6.11.2009, tožbo pa je vložila šele 30.11.2012, torej po izteku triletnega zastaralnega roka. Zaradi tega v konkretnem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe iz prvega odstavka 20. člena CMR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – sodna razveza – denarno nadomestilo – denarno povračilo
Iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da višino denarnega povračila določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitve ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena relativno kratko obdobje (nekaj več kot 5 let). Tožničine zmožnosti za novo zaposlitev so majhne (glede na njeno invalidnost, izobrazbo in zaposlitvene možnosti v regiji). Tožnica nima prihodkov. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala kakršnekoli pravice za čas do prenehanja delovnega razmerja, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi odklonila zato, ker ji je bila ponujena zaposlitev za neustrezno delo) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nezakonita zato, ker ni vsebovala razlogov za odpoved in ker je bila podana iz diskriminatornih razlogov, je tožnica glede na kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 upravičena do denarnega povračila v višini 12 mesečnih plač, izplačanih tožnici v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSK0006750
ZFPPIPP člen 20, 42, 42/1, 249. OZ člen 352, 352/1. ZIZ člen 38.
odškodnina - zapadlost terjatve v plačilo - prepoved odtujitve in obremenitve - stečaj
Določba 249. člena ZFPPIPP predpostavlja, da je terjatev stečajnega dolžnika do njegovega dolžnika do začetka stečajnega postopka že nastala. V konkretnem primeru pa odškodninska terjatev tožeče stranke zoper toženca pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko ni mogla nastati, zato ni mogoče uporabiti določbe 249. člena ZFPPIPP.
povračila stroškov v zvezi z delom – prevoz na delo in z dela – kilometrina – javni prevoz – regres za letni dopust
Javnega (oziroma brezplačnega) prevoza na relaciji kraja tožničinega stalnega bivališča in kraja tožničinega opravljanja dela ni bilo, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo stroške prihoda na delo in z dela v spornem obdobju v višini kilometrine.
Tožnica je svoj zahtevek za obračun ter izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust utemeljevala s četrtim odstavkom 131. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec v primeru, če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, v zvezi z 161. člena ZDR-1, ki določa, da je v primeru, če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, vsak delodajalec delavcu dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela letnega dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen v primeru, če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi glede izrabe sorazmernega dela letnega dopusta obstajal kakršenkoli dogovor med tožnico in toženo stranko oziroma tožnico in njenim prejšnjim delodajalcem, ki bi tožničino pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (in s tem pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust) uredil drugače. Zato je tožnica upravičena do sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporno leto.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 67, 67/1, 67/1-1, 71, 71/1.
invalidnost – pridobitev novih pravic – invalid III. kategorije – invalidnost I. kategorije
Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ne bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. S krajšim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Zato je sodišče prve stopnje tožnika pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja po dokončnosti izpodbijane odločbe je lahko le predmet novega postopka pri tožencu.
ZZVZZ člen 40, 40-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 153, 153/2, 174, 174/1, 247, 247/1.
povračilo stroškov za potovanje - osebni zdravnik - napotitev
V konkretni zadevi je tožnikov osebni zdravnik zavarovanca napotil na dializo zunaj kraja stalnega prebivališča. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta zadevo presojala z vidika, ali je bila taka odločitev osebnega zdravnika pravilna in zakonita, torej, ali je bila napotitev skladna z predpisi. Ali je bilo ravnanje osebnega zdravnika pravilno in zakonito, pa za samo odločitev o povračilu potnih stroškov ni odločilno. Bistveno je, da je bil tožnik napoten v drug kraj in da je tja zaradi dialize tudi potoval. V tem primeru ni šlo za izbiro tožnika, h kateremu izvajalcu bo potoval, temveč je bil tja napoten s strani osebnega zdravnika. Ali je bilo tako ravnanje osebnega zdravnika pravilno ali ne, je stvar presoje organov tožene stranke, ne more pa to vplivati na tožnikovo pravico do povračila potnih stroškov. Osebni zdravnik je tisti, ki je tožnika napotil na dializo in s tem v zvezi tudi izstavil potrebno listino, s katero je skladno z prvim odstavkom 247. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja tožnik izkazoval utemeljenost zahteve za povrnitev potnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo vse štiri prvostopenjske odločbe in vse štiri dokončne odločbe ter tožniku priznalo pravico do povračila prevoznih stroškov za potovanje od svojega prebivališča do izvajalca v spornem obdobju.
vknjižba latninske pravice – označba nepremičnine – označba katastrske občine
V sodbi, ki je bila podlaga predlaganemu vpisu, je navedena tako številka parcele kot katastrska občina, le da slednja le z imenom, ne pa tudi s številčno šifro. Glede na to, da je na območju Republike Slovenije le ena katastrska občina G., dvoma v identiteto nepremičnine, kljub odsotnosti številčne šifre katastrske občine ne more biti.
invalid II. kategorije – pravica do premestitve na drugo delovno mesto
Skladno z določbami ZPIZ-2 se nove pravice iz invalidskega zavarovanja priznajo v primeru, ko pride do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na invalidnost (prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2). V sporni zadevi do te spremembe ni prišlo v času vodenja novega postopka, temveč je bila potreba po dodatni omejitvi izkazana že v letu 2008, ko je tožena stranka tožnika razvrstila v II. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravice iz invalidskega zavarovanja. Zdravstveno stanje oziroma spremembe v zdravstvenem stanju pomenijo pravno relevantno dejstvo, ki vpliva na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Bistveno je, da zdravstveno stanje narekuje priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in v takem primeru ni mogoče govoriti, da je sodišče poseglo v pravnomočno odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje namreč pravice do premestitve z dodatno omejitvijo ni priznalo že od leta 2008 dalje, temveč je upoštevalo datum pravnomočnosti odločbe z dne 24. 11. 2011 in tožniku priznalo pravico do premestitve z dodatno omejitvijo od 1. 1. 2012 dalje. Gre za čas po izdaji pravnomočne odločbe, kar pomeni, da sodišče ni kršilo načela pravnomočnosti.
Tožnik, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2, to je pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpolnjuje pa pogoje za upokojitev po posebnem predpisu, to je po 87. členu Zakona o policiji v zvezi z določbo 399. člena ZPIZ-2, za izplačevanje 20 % starostne pokojnine izpolnjuje pogoje pod pogoji, določenimi v tretjem odstavku 38. člena ZPIZ-2, ne glede na to, da določba 399. člena ZPIZ-2 le postopno spreminja pogoje glede starosti in pokojninske dobe, potrebne za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnem zakonu in da ta določba ni umeščena v poglavje zakona, ki se nanaša na pridobitev in odmero pravic iz obveznega zavarovanja.
KZ člen 35, 35/2, 51, 51/4, 244, 244/1. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-5.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - obarvani naklep - družba z omejeno odgovornostjo - enoosebna gospodarska družba - edini družbenik - razpolaganje s premoženjem družbe - pogojna obsodba - izrek pogojne obsodbe - stranska kazen - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo
Predmet varstva pri kaznivem dejanju po 244. členu KZ je varovanje zvestobe družbi. Je pa na tem mestu potrebno izpostaviti, da je gospodarska družba, ne glede na to v kakšni obliki se pojavlja, samostojna pravna oseba, pri kateri je premoženje družbenikov v času, ko družba obstaja kot pravna oseba, ločeno od premoženja družbe. Slednje, upoštevajoč pravila gospodarskega prava, nedvomno velja tudi za družbo z omejeno odgovornostjo, pri kateri je celotni (100%) poslovni delež v lasti enega samega družbenika.
Sam izvršitveni način ter obstoj premoženjske koristi prepričljivo izkazujeta, da je obdolženi ravnal z obarvanim namenom oziroma naklepom, zato pritožniki z nasprotnim stališčem, v okviru katerega navajajo, da edini lastnik družbe s svojim ravnanjem ne more škodovati svoji lastni družbi, v pritožbenem postopku ne morejo uspeti.
Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranke kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne kazenske stranske kazni izvršijo (četrti odstavek 51. člena KZ). Iz omenjene določbe izhaja, da se stranska kazen izreka ob pogojni obsodbi na poseben način, in sicer na ta način, da se glavna in stranska kazen določata vedno skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni. Ker je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče izreklo denarno kazen, ne da bi jo pred tem določilo v okviru pogojne obsodbe, je podana kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP.