denarno nadomestilo - brezposelnost - izbris iz evidence brezposelnih
Tožena stranka v določbi 65. člena ZUTD ni imela pravne podlage za odločitev, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V 7. alineji 65. člena ZUTD je kot razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila naveden primer, ko je zavarovanec zavodu posredoval nepopolne ali neresnične podatke o dejstvih, od katerih so odvisni pridobitev, odmera ali izplačevanje denarnega nadomestila. Tožnik je toženi stranki na tipskem obrazcu označil odgovore v zvezi z njegovim statusom, tožena stranka pa bi morala preveriti, ali so ti podatki pravilni.
ZMZPP člen 21, 21/1, 57. ZPP člen 28, 76, 76/2. ZDR-1 člen 3, 4, 4/1, 5, 5/2, 13, 13/2.
sodna pristojnost – sposobnost biti stranka – spor z mednarodnim elementom – uporaba prava – obstoj delovnega razmerja – elementi delovnega razmerja – reparacija – plačilo razlike plače
Za sojenje v obravnavani zadevi je pristojno slovensko sodišče, ne glede na to, da sta stranki v sporu veleposlaništvo tuje države in tožnik, ki je državljan te tuje države. Sodišče prve stopnje je glede na določbe 28. člena ZPP pravilno uporabilo določbo 57. člena ZMZPP, ki določa, da je v individualnih delovnih sporih sodišče RS pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju RS. V obravnavanem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja sodno varstvo pravic delavca v zvezi z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik pri toženi stranki ni opravljal nobene funkcije, ki bi bila v povezavi z izvrševanjem državne oblasti, ampak je na podlagi pogodb civilnega prava za plačilo opravljal delo v okviru dejavnosti poslovne narave, v zvezi s katero tuja država ne more uživati imunitete pred sodiščem RS.
Delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju kot tisti, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega razmerja in plačati vso izgubo na zaslužku (reparacijo). Zato je delavec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, tudi za čas krajših zaposlitev v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu in mu obstoja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ni mogoče priznati, upravičen do odškodnine v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal pri prejšnjem delodajalcu in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, če je bil pri plači prikrajšan. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja mora namreč delodajalec vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če delavcu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
invalidnost – invalidska pokojnina – vzrok za nastanek invalidnosti – bolezen – poškodba – poškodba pri delu
Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena.
OZ člen 546, 555, 555/3, 568. ZPP člen 319, 319/2.
res iudicata - časovne meje pravnomočnosti - izročilna pogodba - pogodba o preužitku - preklic pogodbe -- zavrženje tožbe
Obseg pravnomočnosti sodbe, v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je potrebno presojati iz vidika razlage celotne odločbe, tako izreka, dejanskega stanja in razlogov odločbe, navedeno pa kaže, da dejanska podlaga v obravnavani zadevi ni identična tisti, o kateri je bilo že odločeno, saj se tožnik sklicuje na slabo zdravstveno stanje nastalo po 30. 8. 2013, torej po trenutku zaključka glavne obravnave v prvi, že razsojeni zadevi pred sodiščem prve stopnje.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - prisilna poravnava - stroški postopka - rok za plačilo stroškov
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.
invalid III. kategorije invalidnosti – poklicna rehabilitacija
Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za več kot 50 %, zato je tožnik pravilno razvrščen v II. kategorijo invalidnosti.
Pri tožniku je zaradi bolezni prišlo do invalidnosti II. kategorije. Glede na preostalo delovno zmožnost se lahko usposobi za drugo delo. V skladu z določbo 77. člena ZPIZ-2 se oblika oziroma način rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije ter natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, določijo v pogodbi, ki jo bodo sklenile stranka tega spora. Toženec bo o ostalih pravicah tožnika, ki izhajajo iz pravice do poklicne rehabilitacije, odločil s posebno odločbo.
ZUTD člen 11, 129, 130. 10. Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah člen 20, 20/1, 42.
brezposelnost – prenehanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb oziroma evidenci oseb, vključenih v ukrepe APZ - razlogi za prenehanje vodenja v evidenci – aktivno iskanje zaposlitve
Tožnik je bil vabljen na razgovor k zavodu. V vabilu je bil opozorjen, da se bo v primeru, če se na vabilo iz neopravičenih razlogov ne bo odzval, štelo, da ni aktivni iskalec zaposlitve in bo izbrisan iz evidence brezposelnih oseb. Tožnik se na vabilo ni odzval, razgovora se ni udeležil, svojega izostanka ni opravičil, prav tako opravičljivih razlogov ni navajal tekom sodnega postopka, njegova obveznost aktivnega iskanja zaposlitve z zaposlitvenim načrtom pa ni bila izključena, zato ga je toženec utemeljeno izbrisal iz evidence brezposelnih oseb.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086183
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 358, 358-1, 358-3, 364, 364/9, 383, 383/1.
kriva izpovedba - preizkus po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dejanje ni kaznivo po samem zakonu - oprostilna sodba - razlog za oprostitev obtožbe - izrek - pisna izdelava sodbe - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje
V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v obtožbi oškodovanca kot tožilca ne konkretizira v abstraktnem opisu sicer zatrjevanega zakonskega znaka krivega pričanja. V konkretnem opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe v 21 alinejah so povzeti deli izpovedbe obtoženke kot priče v postopku III K 6021/2010 (III K 208/2009) pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Vendar pa za nobeno od teh izpovedb ni konkretizirano, zakaj naj bi bile obtoženkine navedbe neresnične.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016213
ZDR člen 184.
plačilo odškodnine - izguba na dohodku - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova izgube na dohodku za čas opravljanja poklicne rehabilitacije in stroškov oprave vozniškega izpita C, D in E kategorije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti stroškov za pridobitev vozniških izpitov C, D in E kategorijo, saj je tožnik vozniške izpite opravil pred škodnim dogodkom, prav tako ne gre za škodo, ki bi izvirala iz škodnega dogodka (nezgode pri delu). Ker tožnik ni dokazal, da bi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas s toženo stranko ali drugim delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, po kateri bi bil upravičen do višje plače od nadomestila, ki ga je v spornem obdobju prejemal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova izgube na dohodku ni utemeljen.
ZUP člen 235, 238, 238/1, 246, 246/1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
štipendija – vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev – pritožba – rok za vložitev pritožbe – zavrnitev dokaznega predloga - pravica do enakega varstva pravic – pravica do izjave – bistvena kršitev določb postopka
Pritožba, vložena dne 2. 7. 2014, je bila upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013, prepozna. Vendar tožnik zatrjuje, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 10. 7. 2013 vložil že 19. 7. 2013, torej pravočasno, ker pa o tej pritožbi toženec ni odločil, je pritožbo ponovno vložil 2. 7. 2014. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika in prič v zvezi s tožnikovo navedbo, da je bila pritožba vložena že dne 19. 7. 2013, je bila tožniku kršena pravica do enakega varstva pravic 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje mu je s tem onemogočilo dokazovanje podanih teditev. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - bistvena kršitev določb postopka - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje je presodilo, da predstavlja tožnikovo ravnanje, ko ob zaključku intervencije določenega dne sodelavcem ni pomagal pri čiščenju opreme oziroma pripravi opreme za naslednjo intervencijo in je zapustil delovno mesto, utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pri tem pa sodišče ne zavzame nobenih stališč do izpovedb prič v tožnikovo korist in pokloni vero izključno izpovedi F.F. in predsednice društva, za katero se zastavlja vprašanje, ali je bila tedaj sploh prisotna. Sodišče prve stopnje bi moralo jasno navesti, zakaj je verjelo le priči F.F. in predsednici društva, ne pa ostalim pričam, ki so v veliki meri izpovedovale v korist tožnika. Zato je dokazna ocena sodišča v tem delu vsaj preuranjena.
Sodišče prve stopnje je sprejelo preuranjeno in neprepričljivo dokazno oceno, da tožnik s strani predsednice društva ni bil trpinčen na delovnem mestu. Sodišče navede, da ni neprimerno, če je predsednica s povišanim glasom, vzneseno in iz jeze in frustracije tožnika opozarjala na napake, pri čemer se sodišče ni opredeljevalo do izpovedb zaslišanih prič. Trpinčenje je proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje) in ne zgolj enkraten konflikt. Gre za več dogodkov oziroma ravnanj, ki, gledano skupaj in ne vsako zase, predstavljajo trpinčenje v opisanem smislu. Ponavljajoča se ali sistematična ravnanja so sama po sebi lahko tudi manjšega pomena, gledano kumulativno pa lahko predstavljajo resno obliko nasilja. Med trpinčenje se uvrščajo npr. ravnanja, ki predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve (npr. omejevanje možnosti izražanja, prekinjanje govora, kričanje, zmerjanje, nenehno kritiziranje dela ali osebnega življenja, izrekanje nejasnih pripomb, grožnje, izmikanje neposrednim stikom). Predsednica društva je celo sama priznala, da je na zaposlene tudi kričala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Nobenega dvoma torej ni, kakšna je (sama) vsebina določila 20.2 točke Najemne pogodbe, sklenjene dne 5. 2. 1997. To pritožbeno sodišče poudarja ponovno. Tudi ni dvoma, da sta pravdni stranki svoje obligacijsko razmerje lahko uredili na ta način in da takšno določilo (načeloma) veže obe pravdni stranki v smislu pacta sunt servanda. Kljub temu pa je potrebno zavrniti pravno varstvo v primeru, ko ena od pogodbenih strank zlorabi upravičenje, ki ji ga takšno pogodbeno določilo daje oziroma ko to upravičenje ne izvršuje v skladu s temeljnimi načeli OZ in njegovim namenom. In to je v obravnavanem primeru najemodajalka (tj. tožeča stranka) storila prek pogajanj oziroma obljub toženkini podnajemnici, da bo ta kot najemnica prevzela sporne prostore.
Tožeča stranka je svoje upravičenje namreč „materializirala“ tako, da se je s podnajemnico tožene stranke (ki je zasedala sporni poslovni prostor) pogajala za sklenitev najemne pogodbe in s tem dosegla, da se je podnajemnica upirala izselitvi iz poslovnega prostora, uporabnino pa toženi stranki zaračunala z očitkom, da je njena dolžnost, da (ne glede na pogajanja) izseli podnajemnico.
Izselitev (podnajemnika) ni zgolj najemnikova dolžnost. Je tudi pravica (to je v obravnavanem primeru še posebej izrazito). In če najemodajalka uresničitev te pravice otežuje ali celo preprečuje (s tem, da najemnikovemu podnajemniku obljublja, da bo z njim nadaljevala razmerje kot z najemnikom), toženki ne more naprtiti bremena plačila uporabnine (kot to določa 20.2 točka najemne pogodbe) oziroma posledic, ki so nastale s tem, ko se je C. d. o. o. odločila vztrajati z zasedbo tožničinega poslovnega prostora.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0080123
ZIZ člen 9, 9/6, 46, 46/1, 57, 57/1, 58, 58/1, 58/3, 106, 106/1, 239, 272. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
razmerja med starši in otroki – varstvo in vzgoja – določitev stikov – določitev preživnine – začasna odredba v sporu iz družinskopravnih razmerij – regulacijska začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – restriktiven pristop – nujni primeri – začasna določitev preživnine – verjetnost, da roditelj krši preživninsko obveznost – načelo kontradiktornosti – odgovor na ugovor dolžnika – učinek sklepa o izvršbi – sredstvo zavarovanja – rubež denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet
Ob nesporni dejanski ugotovitvi, da tožnik plačuje preživnino v začasno dogovorjenem znesku, ni mogoče zaključiti, da je nujno preživljanje otrok ogroženo. Zgolj možnost, da bo tožnik prenehal plačevati preživnino zaradi slabe komunikacije med pravdnima strankama, ne zadošča za tak predčasen poseg sodišča.
Kolektivna pogodba grafične dejavnosti člen 25, 25/4. ZPP člen 277, 318, 318/1.
zamudna sodba - letni dopust - kolektivna pogodba
Tožena stranka je tožnici s sklepom o določitvi letnega dopusta priznala 20 dni minimalnega dopusta in 3 dneve iz naslova invalidnosti. Glede na to, da tožničina skupna delovna doba znaša 34 let, da je tožnica stara več kot 50 let in je pri toženki delala na delovnem mestu III. skupine oz. zahtevnosti, tožnici poleg odmerjenih 23 dni letnega dopusta dodatno pripada še 13 dni letnega dopusta v skladu s 25. členom Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep o določitvi letnega dopusta pravilno razveljavilo in ugotovilo, da tožnici za leto 2015 pripada dopust v skupnem trajanju 36 dni.
Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo je prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, da ni izvedlo dokazov, predlaganih v tožbi, v zvezi z vprašanjem tožničine prištevnosti v času vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav gre za izvajanje dokazov o dejstvu, ki je za presojo pravočasnosti vložene tožbe bistveno. Zavzelo je namreč zmotno stališče, da so splošne navedbe o nezmožnosti razumevanja pomena prejetih listin o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani detektiva nezadostne in ne dajejo pravne podlage za izvedbo predlaganih dokazov s strani tožnice, ker tožeča stranka v vlogah ni podala navedb o diagnozi svoje bolezni ter morebitnih hospitalizacijah po času in trajanju ali obiskih pri zdravniku specialistu. Trditvena podlaga v tožbi je zadostna in ustrezna, zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 63, 91.
invalidnost – invalid III. kategorije
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami, kar je po 3. točki 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in po 91. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do premestitve.
ZPIZ/92 člen 94, 139, 142, 181, 182, 262. ZPIZ-2 člen 91, 91/1, 111, 111/5, 178.
invalidnost – nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom – invalid II. kategorije – začetek izplačevanja
Ker je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom opravljal samostojno dejavnost, vlogo za izplačevanje nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom vložil 24. 5. 2013, je toženec pravilno, skladno z določbo 182. člena ZPIZ/92 oziroma petega odstavka 111. člena ZPIZ-2, odločil, da se tožniku izplačuje nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve, tj. od 24. 5. 2010, ne pa že od 14. 2. 1990 ali vsaj od 15. 10. 1993 dalje.
nadomestilo za invalidnost – delovni invalid III. kategorije – brezposelnost – prijava pri zavodu – objektivna ovira - izbrisani
ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se je hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se ni mogel, ker je bil izbrisan. S tem je pokazal potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje, vendar svoje obveznosti ni mogel izpolniti zaradi objektivne ovire in prepovedi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri Zavodu RS za zaposlovanje se je prijavil takoj, ko se je iztekla 6 mesečna prepoved. To pa je razlog, zaradi katerega tožniku, čeprav se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca, ni mogoče odreči pravice do nadomestila za invalidnost.
DELOVNO PRAVO- ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0016821
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – soprispevek – nepremožanjska škoda
Tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel spornega dne, ko je v okviru nadzora nad potekom dela stopil na podest in preveril, koliko testa je še v lijaku. Ko je hotel v lijak dodati moko, mu je na lesenem podestu, ki je bil nepritrjen in spolzek zaradi razsute moke, spodrsnilo, pri čemer je izgubil ravnotežje in padel v lijak oziroma stroj. Pri tem si je poškodoval roko. Škodni dogodek se je zgodil med „štavbanjem“ (to je vsipavanjem moke v lijak), ki je nekakšna predfaza čiščenja stroja. Pri štavbanju je šlo za nevarno dejavnost. Tožnik je med delovnim procesom stopil na leseni podest, ki ni bil del stroja, temveč je šlo le za pripomoček, ki je bil namenjen dostopu za čiščenje stroja. Podest ni bil pritrjen na podlago, temveč se je zaradi neravne podlage premikal, hkrati pa je bila po njem razsuta moka, ki je, zaradi narave delovnega procesa, v času dela nikoli ni mogoče popolnoma očistiti. Glede na navedeno in ob dejstvu, da lijak ni bil zaščiten in je obstajala možnost, da delavec vanj pade in doseže rezila na dnu lijaka, je podana objektivna odgovornost delodajalca (drugotožene stranke) za obravnavano nezgodo.
V zvezi s štavbanjem pri drugotoženi stranki ni bilo konkretnih navodil. Tožnik je to opravilo opravljal skladno s prakso pri toženi stranki. Pri tem je imel obute ustrezne delovne čevlje s protizdrsnim podplatom, spoštoval je dolžnost vzdrževanja reda in čistoče na delovnem mestu. Sama narava delovnega procesa je bila taka, da je bila moka dejansko ves čas prisotna na podestu, zaradi česar je bil ta spolzek. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka.
delovni invalid III. kategorije – bolezen – trajanje pravice na podlagi invalidnosti
Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov z izvedenskim organom in skladno z določbo 63. člena v zvezi s 93. členom ZPIZ-2 ugotovilo, da je pri tožnici od 2. 4. 2014 podana III. kategorija invalidnosti v novi obliki. V 126. členu ZPIZ-2 je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker stanje, ugotovljeno na dan 2. 4. 2014, predstavlja spremembo v smislu 126. člena ZPIZ-2, bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati pravice iz invalidskega zavarovanja od 1. 5. 2014 dalje, to je od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe in ne že od 2. 4. 2014.