Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 sprejelo stališče, da pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka in da se sodno varstvo zoper odločitve državnih organov lahko zagotavlja tudi v kakšnem drugem postopku ali v postopku pred drugim sodiščem in v obsegu, ki ustreza naravi pravnega razmerja. Iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji ne izhaja, da je ESČP zavrnilo stališče, da je odškodninsko varstvo lahko ustrezen mehanizem za zagotovitev varstva zasebne lastnine tožnikov (tudi pritožnice). ESČP je sprejelo stališče, da Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), katerega izvrševanje je bilo sicer s strani Ustavnega sodišča marca 2020 zadržano, predstavlja pomemben napredek za nekdanje imetnike. Če odškodninsko varstvo že a priori ne bi pomenilo ustreznega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva za varstvo pravice do zasebne lastnine, potem sprejem ZPSVIKOB, neodvisno od njegovega zadržanja, ne bi mogel pomeniti nikakršnega napredka, kar pa ni sporočilo ESČP v citirani odločbi.
Posledično je pravilna presoja Upravnega sodišča, da ni podan eden taksativno določenih razlogov za dovolitev obnove postopka iz 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zavrženje predloga za obnovo ne pomeni posega v pritožničino pravico do sodnega varstva pravice do zasebne lastnine.
Toženka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožba ni dopustna. Na ta način je bil med strankama vzpostavljen spor o vprašanju, ki bi ga upravno sodišče lahko preprečilo oz. odpravilo že samo v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Ko je bila glede obstoja procesne predpostavke vzpostavljena kontradiktornost, pa bi upravno sodišče moralo odgovor na tožbo vročiti tožnikoma in jima omogočiti, da nanj odgovorita. Ker tega ni storilo, jima je odvzelo možnost, da se pred odločitvijo opredelita do stališča toženke, ki je bilo ključno za odločitev.
Upoštevaje drugi odstavek 475. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki zapoveduje subsidiarno uporabo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo za položaje, ki niso (drugače) urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe v tem primeru upoštevna ureditev v ZTFI-1 in s tem določba 482. člena istega zakona, ki izključuje pritožbo.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali mora biti za pravno učinkovito uresničitev odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izjava o uresničitvi takšne odstopne pravice na sopogodbenika naslovljena pred ali vsaj istočasno s podajo predloga sodišču za podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno presodili, da zapade odškodninska terjatev do organa vodenja in nadzora šele takrat, ko zapade v plačilo terjatev na izpolnitev druge pogodbene stranke iz zatrjevano škodljive pogodbe?
Zaradi pomanjkljive trditvene podlage predloga za dopustitev revizije ni mogoče sklepati, da bi lahko šlo v obravnavanem primeru za protiustavno pravno praznino. Takega položaja ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ni zaznalo niti Vrhovno sodišče samo. Ko je tako, po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ne obstoji podlaga za vložitev zahteve za presojo ustavnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
- Ali sme sodišče stranki v fazi izvajanja dokaznega postopka, na naroku, kjer je predvideno neposredno zaslišanje izvedenca, ob dejstvu, da je izvedenec pred narokom izdelal pisno osnovno izvedeniško mnenje, za tem pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja, omejiti njeno pravico do zasliševanja izvedenca in postavljanja vprašanj, na način, da sme stranka postavljati izključno vprašanja, ki se nanašajo na dopolnitev mnenja izvedenca, čeprav izvedeniško mnenje predstavlja enovito celoto in osnovnega mnenja in njegovih dopolnitev ni mogoče obravnavati ločeno?
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta nastanek in zapadlost odškodninske obveznosti organa poslovodenja pri gospodarski družbi v zvezi s sklenitvijo škodljivega pravnega posla odvisna od pogodbeno določene (in z aneksi večkrat podaljšane) zapadlosti terjatve gospodarske družbe kot upnika iz škodljivega pravnega posla?
Če je sodišče prve stopnje zmotno ugodilo ugovoru zastaranja in zato same terjatve, ki je predmet zahtevka, sploh ni obravnavalo, gre za v sebi sklenjeno in zaključeno vprašanje, ki pomeni samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Če je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva v upravičenju stranke doseči preizkus sodbe prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o konkretnem zahtevku, potem je jasno, da gre tu za poseg v ustavno varovano bistvo te pravice glede odločitve o novem odločilnem vprašanju, ki se je pojavilo šele na drugi stopnji in ki pomeni samostojno pravno celoto.
Skladno s petim odstavkom 73. člena ZPP imajo pravdne stranke pravico do posebne pritožbe zoper sklep, s katerim je zavrnjena njihova zahteva za izločitev višjega sodnika. Izpodbijani sklep predsednika Vrhovnega sodišča je prav takšen sklep.
Pritožnici nista substancirali okoliščin, ki bi zbujale dvom v nepristranskost sojenja. Njuni očitki ne sežejo dlje od pavšalnih navedb o domnevno neustreznem ravnanju izločevanega predsednika Višjega sodišča v ... (takrat v. d. predsednika Okrožnega sodišča v ... ). Zato ne utemeljijo sklepanja o njegovem neprimernem odnosu do tožeče stranke. Odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev je zato pravilna.
Ker je predlagatelj takso plačal po poteku zakonskega roka za plačilo sodne takse je vseeno (skladno s prej navedenim) nastopila posledica iz tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da se šteje, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali je podana vzročna zveza med napačno izdano lokacijsko informacijo in nastalo škodo, ob večkratni izrecni ugotovitvi sodišča, da za postopek ni pomembno, v katerem območju ležita parceli?
- Kdaj začne teči zastaranje odškodninske terjatve zaradi napačno izdane lokacijske informacije?
- Ali plačilo leasing obrokov za (ponovni) nakup nepremičnine, katero je lastnik neposredno pred tem prodal in zanjo prejel kupnino, predstavlja zmanjšanje premoženja (navadno škodo)?
Vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje ne bo prekomerno posegla v pravico tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Če bi sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo ter izvajalo dokaze, se namreč postopek ne bi bistveno skrajšal. Nesorazmerno pa bi bilo poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), saj bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.