Vrhovno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje (367. in 370. člen ZPP) ugotavlja, da je sodba sodišča druge stopnje v zadostni meri in dovolj konkretno obrazložena, zato zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave RS niso podane. Do vprašanja, ali so razlogi sodišča druge stopnje tudi materialnopravno pravilni, pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj presega domet dopuščene revizije.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče v konkretnem primeru pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1 v delu, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, pravilno napolnilo pravni pojem "nujnosti"?
Strankina pravna naziranja niso omejena s prekluzijami. Zato ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da so bile trditve tožeče stranke o tem, da ne bi mogla pridobiti vodnega soglasja in da je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ... pridobila status odlagališča odpadkov, kar naj bi predstavljalo oviro za pridobitev gradbenega dovoljenja, prepozne.
Ker se sodišče druge stopnje zaradi napačnega stališča o prekluziji navedb tožeče stranke ni opredelilo do njenih materialnopravnih pritožbenih ugovorov, pri čemer ti niso bili očitno neutemeljeni, je tožeči stranki kršilo pravico do izjave, ki je vsebovana v absolutno bistveni kršitvi postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Rok iz 367. člena OZ varuje učinke pretrganja zastaranja. Ko sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil oškodovanec napoten, da odškodninski zahtevek uveljavlja v pravdi, odloči na seji, na kateri sodbe ne razglasi, začne rok treh mesecev iz 367. člena OZ teči, ko je oškodovancu vročena odločba sodišča druge stopnje.
ZKP v prvem odstavku 129. člena ne ureja vprašanja zastaranja civilnopravnega zahtevka, o katerem kazensko sodišče sploh ni odločilo. V okviru civilnopravnega zahtevka je čas nastopa pravnomočnosti pomemben zaradi dopustnosti začetka pravdnega postopka, v katerem oškodovanec uveljavlja civilnopravni zahtevek. Skladno z določbo prvega odstavka 103. člena ZKP smejo upravičenci do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi. Dokler pa upravičenec takšen zahtevek uveljavlja v kazenskem postopku, iz razloga litispendence ni dopustno vložiti tožbe pred pravdnim sodiščem.
Razlogom sodišča druge stopnje, da je s spremembo poseglo v izrek prvostopenjske sodbe, ker je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o istem zahtevku, najprej v I. točki izreka, nato pa še v II. točki izreka, bi bila skladna le zavrnitev (enakega) zahtevka, kot naj bi bil (ponovno) vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje pa je vsebino zahtevka, ki naj bi ga kot nesklepčnega zavrnilo, v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe opredelilo kot zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013. Tako opredeljen predmet spremembe sodbe je nejasen, saj ni skladen z vsebovanim zahtevkom iz II. točke izreka prvostopenjske sodbe. Prav tako ni jasno, na katerega od tožencev se zavrnjen zahtevek nanaša. Ker v zavrnjenem zahtevku ni vsebovan naložitveni del plačila v breme druge toženke, ni jasno, ali pritožbeno sodišče v ta del tožbenega zahtevka, kot je bil vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe, s spremembo ni posegalo. Na takšen zaključek ni mogoče sklepati iz odločitve v drugem odstavku I. točke izpodbijane sodbe o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopenjske sodbe zgolj glede I. In III. točke izreka. Zato je utemeljen revizijski očitek obeh revidentov, da iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, kakšna obveznost je na podlagi odločitve sodišča druge stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe v povezavi z izrekom prvostopenjske sodbe naložena drugi toženki.