Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala denarno izpolnitev, saj je bila dogovorjena izpolnitev tožene stranke v nedenarni obliki
Zmotno je stališče, da naj bi vsaka začasna situacija pomenila začasen obračun vseh del, vključno z deli, ki so bila obračunana s predhodnimi situacijami. Določila PGU jasno določajo predmet obračuna z začasno situacijo. Tega ne spreminja določba četrtega odstavka 62. PGU, ki določa, katere podatke morajo vsebovati začasne situacije.
Tožena stranka zoper zahtevek za plačilo 11. začasne situacije ne more uspeti z ugovorom, da so bila dela že plačana na podlagi plačila obračunanih in priznanih del po prejšnjih situacijah.
Cesijo ureja OZ v členih 417. do 426. OZ je nadomestil prej veljavni ZOR. Že ureditev cesije v ZOR, kot tudi ureditev v OZ, je celovita. Urejen je tudi primer izpolnitve terjatve odstopniku. Stališče sodišča druge stopnje, ki je pravno pravilo, ki ureja cesijo oziroma pomen pripoznave terjatve prevzemniku, iskalo izven sedaj veljavne celovite ureditve cesije v določbah, ki niso več veljavne, je materialno pravno zmotno. Ni namreč najti razloga, zakaj ZOR in nato OZ sporne določbe ODZ ne bi prevzel v svojo ureditev, v kolikor bi bil to namen zakonodajalca. Prenašanje neveljavnih pravnih pravil v pravni red, ki določeno razmerje ureja tako, da prejšnjo ureditev nadomesti, pa je v konkretnem primeru v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil nov zakon sprejet.
Četudi bi torej izjavo tožene stranke na osnutkih pogodb o odstopu terjatev šteli za pripoznavo dolga, tožena stranka s tem ni avtomatično izgubila ugovorov iz temeljnega pravnega posla, to je iz razmerja med njo in odstopnikoma terjatev.